SiolNET. Trendi Film in TV
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: 9 mesecev šoka

3

termometer

80 minut popolnega absurda.

Francozi so čudni tiči z nenavadnim smislom za humor. V bitki za cezarje, francoske oskarje, se znajdejo filmi Adelino življenje, Preteklost in Tujec ob jezeru (vsi trije so bili prikazani na lanskem Liffu) in kaj storijo oni? Največ nagrad podelijo komedijama Mamin sinko in 9 mesecev šoka. Ha!

Prva je prejela pet cezarjev (med drugimi tudi za najboljši francoski film leta 2013, najboljšega igralca in najboljši scenarij po predlogi), druga pa dva – za najboljšo glavno igralko in najboljši izvirni scenarij. Da je bila Sandrine Kiberlain razglašena za najboljšo igralko, še lahko razumem, je pa zato toliko bolj šokanten podatek, da je bil film 9 mesecev šoka (9 mois ferme/9 Month Stretch) nagrajen za scenarij. Sumim, da so bili člani francoske filmske akademije med odločanjem o zmagovalcih zakajeni.

Pijana sodnica, slepa pravica in zmenek na slepo

Glavna junakinja filma je 40-letna devica, oprostite, preiskovalna sodnica Ariane Felder (Kiberlain). Ariane je hladna, neizprosna, zategnjena in popolnoma predana svojemu delu. ("Moje delo je, da ljudi ščitim pred samimi sabo.") Nima ne prijateljev, ne mačke, ne partnerja in ne otrok. Za zadnje je prisegla, da jih nikoli ne bo imela, a se znova izkaže, da se zarečenega kruha največ poje. Še posebej, če se ga poplakne z alkoholom.

Šest mesecev po novoletni službeni zabavi Adriana na svojo veliko grozo spozna, da je noseča. Nekaj kozarčkov je bilo dovolj, da se je odpravila na ulico in prvega mimoidočega vprašala voulez vous coucher avec moi, c'est soire? DNK-test in posnetki nadzorne kamere pokažejo, da je oče otroka nepomemben tatič Bob Nolan (igra ga režiser in soscenarist filma Albert Dupontel), ki se je v medijih znašel zaradi obtožbe, da je eni od svojih žrtev pojedel oči.

Se bo Ariane otoplila in sprejela otroka ter njegovemu očetu pomagala iz pravne zagate, ali pa bo splavila in dopustila, da bo Bob končal za zapahi? Odgovor je na dlani.

Svoboda, materinstvo, bratstvo

Če bi želeli iz filma 9 mesecev šoka izluščiti sporočilo, bi se to glasilo: partner in otroci imajo, vsaj kadar pridejo v paketu, prednost pred kariero. Ali pa: ženska postane prava ženska šele, ko si najde moškega in z njim spočne otroka, pred tem je navaden brezčuten zmaj. Pri izbiri partnerja ne sme biti izbirčna. Otrok potrebuje oba starša, mamo in očeta! Pa čeprav obstaja velika verjetnost, da bo otrok očeta obiskoval v zaporu.

Če bi film prišel v kinematografe v času referendumske kampanje o umetni oploditvi samskih žensk, bi ga morali dan pred referendumom umakniti s sporeda, v nasprotnem primeru bi distributer prejel kazen za kršenje volilnega molka.

Zlonamerna Amelie

V filmu sicer lahko prepoznamo satiro na francosko sodstvo in medijsko histerizacijo, vendar nam ta o njima pove toliko kot o nosečnosti: bore malo oziroma nič. Čeprav gre za komedijo, je zgodba, vsaj za moj okus, preveč absurdna, da bi se ji prepustili, liki pa preveč prismuknjeni, da bi jim verjeli.

Dupontel je še najmanj absurdno vlogo dodelil sebi. Kljub temu je v njej veliko manj prepričljiv kot Kiberlainova v svoji. Želel bi zapisati, da se nasprotja privlačijo, a to tokrat ne velja. Med glavnima igralcema ni kemije, medtem ko je končni razplet na sodišču prisiljen in že kar boleče predvidljiv. Celo za komedijo.

Občasno je boleč tudi humor. Ni mi jasno, kaj je smešnega na brizganju krvi in poškodbah. Film 9 mesecev šoka, nekakšna zlonamerna Amelie, ni toliko črna komedija kot rdeča. Krvavo rdeča.

Sodba v imenu ljudstva

Ne glede na vse opisane težave moram priznati, da me Dupontelov peti režijski celovečerec ni nikoli dolgočasil. Mestoma me je celo zabaval, predvsem po zaslugi odličnega komičnega nastopa Kiberlainove in njenih nekaterih drugih soigralcev (v gostujočih vlogah se pojavijo Terry Gilliam, Gaspar Noé in Jean Dujardin). Ljubiteljem črnih komedij, ki se požvižgajo na subtilnost, bi ga zato vsekakor priporočal, drugim pač ne.

Glede na podelitev cezarjev bi lahko napačno sklepali, da je bilo leto 2013 za francosko kinematografijo porazno. Obe nagrajeni komediji, Mamin sinko in 9 mesecev šoka, sta po svoje zabavni (Mamin sinko veliko bolj od 9 mesecev), toda tistih nekaj posrečenih šal in igralski nastopi ne odtehtajo njunih čudnih, nazadnjaških sporočil.

Zmaga stranke Marine Le Pen na volitvah v Evropskih parlament očitno ni bila naključje. Upajmo, da so na odločitev francoske filmske akademije vendarle vplivale psihotropne substance in da ta ni znak sprememb v nekdaj napredni francoski družbi.

Slaba tri, brez možnosti pomilostitve.

Napovednik filma 9 mesecev šoka:

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin