Zaščitena betonska arhitektura

Povsod so betonski monstrumi, zgrajeni po drugi svetovni vojni. Gre za velikanske zgradbe, ki so bile v hipu izgradnje višek modernosti, zdaj pa bi jih najraje porušili, izbrisali, tako kot kopalnice z rjavimi ploščicami, tudi višek modernosti tistega časa. Pri nas imajo te betonske konstrukcije še dodatno obremenitev: označene so za socialistične, kar je še en razlog več, da jih v mestih ne bi več gledali.

Toda nekatere države so se odločile, da bodo te stavbe zaščitile kot arhitekturno dediščino. V Prestonu v Veliki Britaniji je recimo avtobusna postaja betonski konstrukt, ki po mnenju mestnih svetnikov kazi mesto. Zato so se že leta 1999 odločili, da ga podrejo. A avtobusna postaja še vedno stoji. Zavod za zaščito kulturne dediščine English Heritage je namreč stavbo uvrstil na seznam zaščitenih stavb.

Brutalizem kot modna ikona V Angliji se slog velikih betonskih stavb iz prve polovice 20. stoletja imenuje brutalizem. Termin sicer nima nič skupnega z brutalnostjo, temveč izhaja iz francoskega poimenovanja surovega betona béton brut, termin pa je začel uporabljati sam veliki Le Corbusier, da bi z njim opisal uporabo materiala.

Stavbe iz tega obdobja so kot betonske trdnjave. Na veliko nesrečo mestnih svetnikov po vsej Angliji je ta slog postal še posebej priljubljen za gradnjo šol in univerz, pa tudi socialnih stanovanj in trgovskih središč. V večini mest se želijo zdaj teh, v mnogih primerih opuščenih stavb znebiti.

Od leta 2012 je termin brutalizem uvrščen na seznam World Monument Funda. Lani so v English Heritageu pripravili prvo razstavo, na kateri so prikazali razvoj sloga, ki je zdaj na nek način postal ponovno priljubljen. Istočasno so na seznam zaščitenih stavb uvrstili nekaj stavb iz tega obdobja. Te so zdaj na žalost mestnih svetov nedotakljive za rušenje. Recimo leta 2004 so porušili trgovinski center v Portsmounthu, ki bi ga morali zdaj po mnenju konservativcev ohraniti.

Visoka cena obnove Tudi v Prestonu so začeli obsežno javno akcijo za podporo ohranitve avtobusne postaje. Zagovorniki stavbe menijo, da je to enako pomemben slog arhitekture kot viktorijanski in je pravica, da jo ohranijo, ne glede na to, ali je ljudem všeč ali ne. Zagovarjajo tezo, da bi s pravilno izbrano dejavnostjo v stavbi, na primer če bi jo spremenili v javni bazen ali kulturni dom, postala priljubljena.

Ohranjanje betonskih stavb pa ima visoko ceno. Čeprav so v času nastanka beton slavili kot modern, večen material, se je po 60 letih izkazalo, da ni tako trpežen, kot so menili v času izgradnje. Beton je zdaj razpokan, slabo prenaša vlago, leta zanemarjanja stavb pa so tudi dodala svoje – obnova betonskih konstruktov je draga. To je najmočnejši argument zagovornikov rušenja.

Poleg tega pa te stavbe v večini mest stojijo na zdaj elitnih lokacijah v središčih mest. Zato bi njihova rušitev in prodaja zemljišča prinesli dobiček, obnova pa le izpraznila mestne blagajne. Pri nas te dileme ni. Čeprav so z nekaj razstavami skušali prikazati, da je socialistična betonska arhitektura pomemben del naše dediščine, je načeloma ne ohranjamo. Zdaj se sicer prenavlja Trg revolucije v Ljubljani, primer tovrstnega sloga, a je to bolj izjema kot pravilo.