Slike in barve za slepe in slabovidne

"Moja želja je, da z vztrajnim izpostavljanjem in organiziranjem veččutnih razstav slepim in slabovidnim osebam omogočim srečevanje s kulturno dediščino, poznavanje katere je tudi njihova pravica, ne le možnost za videče osebe. Hkrati želim pokazati tudi, da obstajajo različne metode opazovanja, gledanja in doživljanja umetniškega," pravi hrvaška zgodovinarka Nataša Jovičić, ki je razvila lastno metodologijo DiTacta. Ta je namenjena slepim in slabovidnim pri interpretaciji slikarskega dela.

Dotik kot prvi čut Metoda temelji na podrobni analizi umetniškega dela, prevedenega v osnovni čut senzorno oviranih oseb – dotika. Na podlagi formalne analize likovnega dela nastane pet taktilnih diagramov, odtisnjenih v steklu. Vsak od teh obravnava drugo raven likovne govorice: kompozicijo, globino, svetlobo, detajle in barvo. S sintezo teh lahko slepa oseba razbira celotno idejo slike.

Z Veččutno razstavo za slepe in slabovidne, s katero Nataša Jovičić predstavlja svojo novo metodologijo, senzorno ovirane osebe kot galerijsko občinstvo do 29. marca naslavlja tudi v ljubljanski Moderni galeriji.

Na ogled in dotik je v Ljubljani postavila originalno delo hrvaškega slikarja Eda Murtića z naslovom Highway, ki je del cikla Amerika, nastalo pa je leta 1952.

Kako slepim predstaviti barvo? V barvno in kompozicijsko dinamično likovno delo umetnostna zgodovinarka slepe vpeljuje s petimi steklenimi taktilnimi diagrami in zvočno razlago, v kateri podaja opis slike. Ta je zelo podroben in sledi pravilom tolmačenja slike za slepe osebe, ki jih je razvila sama.

"Vsekakor je bilo najtežje prikazati barvo. Vsaki od teh sem dodelila drugačno teksturo, na podlagi otipa pa si lahko slepa oseba ustvari predstavo o razporejenosti odtenkov na sliki," avtorica ljubljanske predstavitve pove o tipnem prevajanju Murtićeve slike.

"Slepih ne želim getoizirati v posebne dele muzejev" Svoje raziskovanje interpretiranja umetniških del za slepe in slabovidne je Nataša Jovičić začela pred 11 leti. V tem času je imela priložnost "videti skoraj vse evropske in del ameriških (New York, Chicago) muzejev, kjer se strokovnjaki in pedagogi intenzivno ukvarjajo z dostopnostjo muzeja, kar ne zajema samo oseb z različnimi sposobnosti (kot sama raje poimenuje osebe s posebnimi potrebami, op. a)".

Na podlagi teh spoznanj je hrvaška umetnostna zgodovinarka začela razvijati svojo metodo, ki je drugačna v tem, da se opira na zgodovino umetnost. Pa tudi v tem, da se je osredotočila na oblikovanje individualnega didaktičnega pomagala. Ta naj bo običajen del muzejske postavitve, postavljen ob originalu slike, in to tako, da lahko slepi ali slabovidni umetniško delo spoznava samostojno in neodvisno.

"Nisem jih želela getoizirati na način, da bi jim namenili posebne dele muzeja, v učilnicah ali kleteh na primer, temveč se zavzemam za to, da z belo palico ali psom vodnikom v galerijo vstopajo skozi glavna vrata. Do slike naj tako pridejo samostojno, na tak način pa jo tudi interpretirajo."

Najnovejša znanstvena dognanja za dostopnejšo umetnost Kustosinja je razstave, prilagojene senzorno oviranim, že večkrat postavila po Evropi, poleg domačega Zagreba je s svojo metodo gostovala že v muzejih in galerijah na Finskem, v Londonu in Bukarešti. In čeprav je DiTacta že pokazala svojo učinkovitost, jo vedno znova nadgrajuje in izpopolnjuje. V povezovanjih z različnimi znanstveniki in strokovnjaki to bogati z najnovejšimi spoznanji na tem področju. S fizikom in nevroznanstvenikom Ristom Ilmoniemijem z univerze Aalto v Helsinkih tako na primer sodeluje že tri leta.

Obstaja to, kar vidimo Cilj dela Nataše Jovičić je krepitev (samo)spoštovanja slepih in slabovidnih oseb, ki naj svobodno in samostojno uživajo v umetnosti. Pa ne le to, njeno delo poleg vidika opolnomočenja nosi tudi kritiko sodobne vizualne družbe, v kateri slepi in slabovidni pretežno niso izključeni le iz galerijskih prostorov, temveč tudi iz širšega okolja.

V zahodni z vidom obremenjeni družbi to, kar vidimo, obstaja in predstavlja to, kar mislimo in kako to dojemamo. A kot nam kaže hrvaška umetnostna zgodovinarka, je mogoče videti več, kot pokaže pogled.

"Naša družba je na žalost osredotočena le na vidno. To, česar ne vidimo, ne obstaja. A notranje oko, pa tudi srce, nam velikokrat pove veliko, veliko več. To nam je ne nazadnje poznano iz Malega princa, kaj ne?"