Oprostite, bi vas motilo, če bi vam zastavil nekaj osebnih vprašanj o seksu?

Inštitut za seksologijo je razstava v londonskem muzeju za zgodovino medicine Wellcome Collection, ki raziskuje javno debato o najbolj intimnih dejanjih. Človeška seksualnost je predstavljena v več kot 200 razstavnih eksponatih, del razstave pa je tudi instalacija umetnika Neila Bartletta, ki se je v slogu Alfreda Kinseyja, pa tudi Sigmunda Freuda, Margaret Mead ter Williama Mastersa in Virginie Johnson, lotil postavljanja nerodnih vprašanj neznancem in neznankam.

"Ko govorimo o seksu, ne moremo o nikomer ničesar predvidevati" Bartlett je instalacijo naslovil Oprostite, bi vas motilo, če bi vam zastavil nekaj osebnih vprašanj o seksu, pri kateri glavno vlogo igra vprašalnik, ki ga obiskovalci in obiskovalke razstave izpolnijo po ogledu. Odgovore vržejo v skrinjico, ki jo enkrat na teden izpraznijo, Bartlett pa skupaj s sodelavci in sodelavkami izbere najbolj zanimive in jih razstavi na stenah muzeja.

Bartlett je do zdaj zbral že več kot deset tisoč odgovorov in se je, kot je zapisal za Guardian, do zdaj tako kot pred njim Kinsey naučil, da ko govorimo o seksu, res ne moremo o nikomer ničesar predvidevati.

Od skrbi za vojake med drugo svetovno vojno do pomembnosti multiplih orgazmov Med odgovori je Bartlett tako dobil izpoved 35-letnika, ki fantazira, da bi potoval v preteklost in "nudil olajšanje" vojakom med drugo svetovno vojno, pa tudi opazko bolnice z rakom, ki je zapisala, da je imela med kemoterapijo zelo pozitivne spolne izkušnje. Ena od obiskovalk je zapisala, da jo je mama podučila o pomembnosti multiplih orgazmov, medtem ko sta gledali oddajo o starinah, druga pa je povedala, da bi mlajši različici sebe glede seksa svetovala, da nad posteljo ni steklenega stropa.

Obrazce z odgovori, ki se jih bo do konca razstave verjetno nabralo okoli 20 tisoč, bo shranila muzejska knjižnica Wellcome Library, Bartlett pa upa, da se jih bo morda lotil tudi kakšen statistik ali strokovnjak za podatkovno rudarjenje. Sam po branju ugotavlja, da so ljudje precej bolj pozorni na konsenzualnost pri spolnih odnosih in bistveno bolj spoštljivi do transspolnih ljudi. Razpadanje heteroseksualnih norm je za večino ljudi osvobajajoče, brezsramni ženski užitek pa večina vidi kot pravico in ne kot grožnjo.

Za razmišljanje o spolnosti ne potrebujemo cerkve, politike ali pornografije Po Bartlettovih besedah se precej ljudi pritožuje, da imajo zaradi delovnih obveznosti manj časa za spolne odnose, številni pa so jezni zaradi vpliva, ki jih imajo na mlade moške pornografski filmi. Razočaranje, frustracija in zmeda so univerzalna čustva, ne glede na starost ali spol, kot tudi prepričanje, da želijo ljudje o spolnosti razmišljati sami, brez podukov duhovnikov, pornografov ali politikov.