Tekaški blog: Vse se začne s prvim korakom

Jaz pač ne tečem, in to že od nekdaj. Ne, ker bi imela kaj proti teku, ampak ker ne morem. Ker ne znam. Ker se zadušim po nekaj metrih s srcem v grlu in klecajočimi nogami. Zato sem vedno našla izgovor za tek, tudi ko smo imeli v šoli obvezen kros. Hudiča, v življenju sem tekla samo, kadar sem zamujala na zmenek!

Zato ni čudno, da je bila moja prva asociacija ob povabilu v Adidasovo šolo teka, da so se organizatorji zmotili in me zamenjali z nekom drugim. Šele ko so mi razložili, da sem ravno zaradi svojih lastnosti čudovit začetniški material, sem se zamislila. Kaj pa, če res? Kaj pa, če bi zmogla? Kaj pa, če ne? V isti sekundi se je rodila želja z velikim Ž, da bi premagala samo sebe in si postavila izziv, za katerega sem vedno mislila, da je nemogoč. Preden sem do konca razmislila, kako in kaj, sem pristala. Zdaj je bilo treba samo še začeti.

In začela sem, kako predvidljivo, s prvim korakom. Ni me motilo, da nimam idealne tekaške opreme in da se mimo mene sprehodi kar nekaj sprehajalcev psov, ki so hitrejši od mene, da o kakšnih utrjenih tekačih, ki so kot piš švignili mimo mene, sploh ne govorim. Prvič v življenju sem tekla, ker sem tako hotela, in uživala sem vsako sekundo. O rezultatih in številkah je morda še prezgodaj izgubljati besede, a s tem se za zdaj ne obremenjujem, ker je zame še vedno največji izziv, da se sredi teka ne ustavim in se vprašam, zakaj to počnem. Čutim, da sem na pragu sprememb, čutim, da je tek prišel v pravem trenutku, in čutim, da sem našla neko sebe, ki je do zdaj nisem poznala. Odlični občutki!

Kakorkoli, zdaj gre zares, naslednji teden začnemo v Adidasovi šoli teka skupinske treninge v Tivoliju. Grozno tremo imam, ker nisem prepričana, ali lahko sledim preostalim, ali bom prepočasna ali preveč utrujena, hkrati pa sem noro vznemirjena. Zame je vsak korak, ki ga pretečem, majhna osebna zmaga, ki me za ves dan napolni s srečo. Naučiti se moram še toliko stvari, predvsem pa si nabrati dovolj kondicije, da bom kos izzivom, ki me čakajo. Še vedno ne morem verjeti, da želim iti na maraton ...

A ko sem danes zjutraj tekla ob morju in so me spodbujali galebi, sem dokončno spoznala, da je bila odločitev za tek ena najboljših odločitev, kar sem jih sprejela. Vem, da tečem v svoje novo obdobje, in tega se noro veselim.

Katja Golob, 38 let, novinarka