Športne borbe na SiOL TV – 2. del

Druga največja organizacija, ki promovira in prireja borbe MMA, je leta 2008 ustanovljena Bellator MMA (Bellator v latinščini pomeni bojevnik). To je leta 2011 odkupil medijski gigant Viacom, danes pa njene dvoboje spremlja več kot sto milijonov gospodinjstev v več kot 140 državah po svetu.

Format lige Bellator se je do nedavnega precej razlikoval od formatov konkurenčnih lig, kot je UFC. Vsi dvoboji so namreč potekali v obliki turnirja, ki je trajal približno tri mesece, v njem pa je sodelovalo osem tekmovalcev (včasih pa tudi štirje) iz svoje težnostne kategorije. Med četrtfinalnimi, polfinalnimi in finalnimi boji je bil enomesečni premor, v prvih dveh krogih pa udarci s komolci niso bili dovoljeni zaradi prevelike nevarnosti poškodb.

Za naslov prvaka se je lahko potegoval samo zmagovalec turnirja. Pri Bellatorju so se hvalili, da so edina liga, v kateri je naslov zaslužen in ne pridobljen. Težava je bila v tem, da je bilo med posameznimi stopnjami turnirja dolg premor in da vsi dvoboji niso bili najbolj atraktivni.

S prenovo lige do večje gledanosti To se je spremenilo, ko je na čelo organizacije prišel ustanovitelj Strikeforcea in mojster taekwondoja Scott Coker. Ta je lani opustil turnirski format in ljubiteljem MMA postregel z izjemno uspešno sezono, v kateri se je zvrstilo 16 dogodkov, kar je sicer nekoliko manj kot v prejšnjih sezonah, ko so se tekmovalci borili vsak teden, so bili pa zato ti toliko bolj gledani.

Junijski dvoboj med MMA veteranoma Kimbom Slicem in Kenom Shamrockom si je ogledalo 2,4 milijona ljudi, kar je več kot katerikoli drugi dogodek v organizaciji Bellatorja. Večja gledanost prenosov je tudi posledica tega, da dajejo pri Bellatorju pod predsedstvom Cokerja velik poudarek na spektakel.

Tekmovalci morajo v ringu upoštevati enaka pravila kot tisti, ki tekmujejo v ligi UFC, vključno s številom in z dolžino rund, edina razlika med obema ligama je, da so pri Bellatorju razvrščeni v sedem (in ne deset) težnostnih kategorij. Vodilni MMA organizaciji se ločita tudi po tem, da Bellator svojim tekmovalcem dovoljuje nastopanje v konkurenčnih ligah, UFC pa ne.

Glory (nekdaj Glory World Series) je vodilna mednarodna kickboxing liga. Podjetje, ki ima sedež v Singapurju, prireja dvoboje po vsem svetu, pod njenim okriljem pa tekmujejo največja imena tega športa, kot so Peter Aerts, Remy Bonjasky, Semmy Schilt, Gokhan Saki, Daniel Ghiţă, Albert Kraus, Giorgio Petrosyan, Yoshihiro Sato in Pat Barry.

Športniki so razvrščeni v šest težnostnih kategorij. Dvoboji so lahko samostojni (superfights) ali pa so del turnirja, v katerem običajno sodelujejo štirje tekmovalci, občasno pa osem. Glory organizira dve vrsti turnirjev: tiste za naslov svetovnega prvaka v posamezni kategoriji in takšne, na katerih si zmagovalec prisluži uvrstitev na turnir za naslov prvaka.

Več dvobojev, več točk in večje možnosti za osvojitev naslova Zveza Glory World tekmovalcem na podlagi njihovih nastopov na posamičnih tekmovanjih in turnirjih podeljuje točke, s katerimi si ti izboljšujejo položaj na lestvici. Tekmovalci z višjim številom točk imajo več možnosti, da se uvrstijo na turnirje in si posledično izborijo naslov prvaka. Aktualni svetovni prvaki morajo ubraniti naslov najmanj enkrat v letu.

Dvoboji za naslov prvaka trajajo pet rund po tri minute, preostali dvoboji pa običajno tri runde po tri minute, čeprav lahko med posameznimi razredi dvobojev (A, B in C) prihaja do manjših odstopanj. Med vsako rundo je minuta premora. Udarci s komolci in z glavo so prepovedani, dovoljeni pa so udarci s pestmi, z nogami in s koleni v vse predele telesa, ki niso izrecno prepovedani (na primer zatilje in dimlje).

Dvoboj nadzoruje sodnik, ki stoji s tekmovalcema v ringu, točke pa jima podeljuje od tri- do petčlanska sodniška žirija. Če sta tekmovalca na koncu turnirskega dvoboja po točkah izenačena, se lahko žirija odloči, da dvoboj podaljša za eno rundo ali dve. Če eden od tekmovalcev med dvobojem obleži na tleh, sodnik šteje do deset, preden razglasi zmagovalca.

World Series of Boxing (WSB) je profesionalno mednarodno boksarsko tekmovanje v organizaciji mednarodne amaterske boksarske zveze (AIBA), v katerem lahko sodelujejo tudi profesionalni boksarji, z nastopom na njem pa si lahko zagotovijo tudi olimpijsko kvoto.

V nasprotju z amaterskim/olimpijskim boksom se boksarji v WSB borijo brez majic ali jopičev, na glavi ne smejo imeti zaščitnih pokrival. Dvoboj lahko traja pet rund po tri minute, če v tem času ni nokavta, tehničnega nokavta ali predaje, zmagovalca na podlagi desettočkovnega sistema določi tričlanska sodniška žirija.

Tekmovalci so, tako kot pri amaterskem boksu, razvrščeni v deset težnostnih kategorij, ligaški format pa je organiziran tako, da ti tekmujejo v mednarodnih moštvih, poimenovanih franšize (trenutno je teh 16). V moštvu lahko tekmujejo tudi tujci, vendar teh ne sme biti več kot osem in največ trije lahko prihajajo iz iste države.

Moštvi se na vsakem srečanju med seboj pomerita v vseh desetih kategorijah, moštvo, ki dobi največ dvobojev, dobi srečanje. Moštva so z žrebom razdeljena na štiri skupine, najuspešnejše moštvo v posamezni skupini se po koncu rednega dela tekmovanja avtomatsko uvrsti v polfinale.

Hrvat prek WSB finala do vstopnice za Rio V peti sezoni WSB (2014/2015) smo si lahko ogledali 112 tekmovanj in 552 boksarskih dvobojev, kar 17 tekmovalcev pa si je priborilo kvoto za nastop na letošnjih olimpijskih igrah v Riu de Janeiru, med njimi tudi hrvaški supertežkokategornik Filip Hrgović.

Hrgovićevo moštvo, kazahstanski Astana Arlans, se je v lanskem finalu spopadlo s Cuba Domadores in srečanje dobilo z rezultatom 6-4, Astana Arlans pa so s tem postali prvi, ki se lahko pohvalijo z dvema naslovoma WSB prvakov.