Športna dvoživka, hitrostni odvisnik in osebni voznik Tine Maze

Luc Alphand: znan obraz v novinarskem središču Foto: MaPa

"Zdravo! Kako si?" S temi besedami in širokim nasmehom je prošnjo za pogovor sprejel 52-letni Francoz Luc Alphand, ki je v Pjongčang pripotoval kot televizijski komentator, a tudi kot oče švedske smučarske reprezentantke Estelle Alphand. Nekdanji zmagovalec skupnega seštevka svetovnega pokala, ob tem še lastnik štirih malih globusov in zmagovalec 12 tekem, ki se je ob smučarski karieri dokazoval tudi v avtomobilističnih vodah ter med drugim nastopil na prestižni dirki 24 ur Le Mansa in celo slavil zmago na slovitem reliju Dakar, se je kmalu po slovenskem odprtju pogovora izkazal za zelo hvaležnega sogovornika.

Slovenija vam, več kot očitno, ni tuja …
Ko sem se prebil v svetovni pokal, je bil Bojan Križaj eden od vodilnih smučarjev. Družil sem se tudi z drugimi Slovenci, recimo s Klemnom Bergantom, Robertom Žanom … Nato je na sceno stopil Jure Košir. Izjemen fant. Ko pa sem se tekmovalno upokojil, sem vselej z navdušenjem spremljal slovensko smučarsko strast. Močna je bila tudi ženska reprezentanca s Špelo Pretnar. Tina Maze? Nekaj neverjetnega! Kot nekdanji smukač pa sem seveda navdušen tudi nad dejstvom, da ste v Sloveniji začeli gojiti hitri disciplini. Klemen Kosi, Boštjan Kline in Martin Čater so fantje z velikim potencialom.

Trikrat zapored je bil najboljši smukač svetovnega pokala (1995-1997), leta 1997 pa je osvojil tudi superveleslalomski in veliki kristalni globus. Foto: Reuters

Kdo pa vas je med naštetimi najbolj navdušil?
Tina Maze. Še danes sem ponosen na to, da sem bil njen osebni voznik.

Voznik?
Da. Bilo je pred leta 2005 v Bormiu, ko sva imela istega menedžerja Ralpfa Krügerja. Pred Milkino prireditvijo me je prosil, naj na poti iz Santa Catarine poberem Tino in jo pripeljem v Bormio. Srečala sva se v hotelu. Imel sem občutek, da me ni prepoznala. Mirno se je usedla na sovoznikov sedež. Na cesti je bilo kar nekaj novozapadlega snega. Kot dirkač seveda nisem mogel iz svoje kože, zato sem si privoščil nekaj sunkovitih zavojev. "Joj, kaj pa počnete," me je šokirano spraševala. Ko sem jo pripeljal do hotela, kjer je potekala prireditev, sva se poslovila, nato pa naju je Krüger tudi uradno predstavil. Vsi trije smo se smejali. No, to je bilo moje prvo srečanje s Tino. Nato sem zgolj spremljal njeno izjemno kariero. Še danes pa trdim, da sem njen osebni voznik.

Ste edini človek, ki se lahko pohvali, da je osvojil veliki kristalni globus in slavil zmago na reliju Dakar. Zakaj to dvojno življenje?
Sem odvisnik. Moja droga je hitrost. Smuk in hitri avtomobili. Tu je kar nekaj sorodnosti. Rad sem obvladoval svoj strah, iskal meje in se igral s hitrostjo. Res pa je, da sem smučarsko kariero gradil, za volanom pa sem večinoma sledil instinktu. Sprva je bila to le zabava, ko pa sem videl, da sem dober, se je zgodba nadgrajevala.

Mar ni sledenje instinktu pri tako velikih hitrostih tudi nevarno?
Oh, seveda. Večkrat sem se podelal v hlače. Ko v Le Mansu v dežju drviš s hitrostjo 280 kilometrov na uro, ne moreš biti ravnodušen. Ali pa ko v puščavi pritiskaš na stopalko, občasno tudi ne veš, kako se bo dogodivščina končala. A takšne misli je treba izklopiti. V nasprotnem primeru ne moreš zmagati. Podobno je tudi v smuku.

Po eni od zmag v družbi sovoznika Gillesa Picarda. Foto: Reuters

Kakšni pa so vaši hitrostni rekordi?
Sedel sem v formuli in se peljal s hitrostjo 337 kilometrov na uro. Na kratko sem se ukvarjal tudi s hitrostnim smučanjem, kjer so mi namerili hitrost 229 kilometrov na uro. To je zabavno, a velikega izziva v hitrostnem smučanju nisem videl. Kot smukač pa je bila moja najvišja izmerjena hitrost 158 kilometrov na uro. To je bilo v Kitzbühelu.

Kateri šport pa je zahtevnejši – avtomobilizem ali smučanje?
Težko vprašanje. Lahko pa rečem, da smučanje prinaša več izzivov. Je bolj kompleksen šport.

V katerem športu pa ste bolj uživali?
V smučanju, ker je zapisano v mojem srcu.

Kateri šport vam je v Franciji prinesel več medijske izpostavljenosti?
Avtomobilizem. Alpsko smučanje je v Franciji zelo majhen šport. Ljudje so morda vedeli, kdo je smučar Luc Alphand, a mojega obraza na ulici ne bi prepoznal skoraj nihče. Ko pa sem se začel ukvarjati še z avtomobilizmom, sem postal veliko bolj znan.

Luc Alphand: hiter na smučeh ... Foto: Reuters

Oče, komentator, "leteči" novinar … Kako v Pjongčangu usklajujete vse vloge?
Moške tekme spremljam v komentatorski kabini. Med ženskimi tekmami pa to vlogo prevzame Carole Montillet, jaz pa vzamem mikrofon in se pogovarjam s smučarkami. Morda bom kakšno vprašanje zastavil tudi svoji hčerki Estelle.

Ste zaradi tega v ciljnem izteku še bolj vznemirjeni?
Niti ne. Sem njen navijač. Želim ji vse najboljše. Ne glede na to, kako se bo na koncu odrezala, je zame pomembno le to, da ne smuča slabo. To sem ji tudi povedal. "Moraš poskusiti. Če odstopiš, pa si se borila, potem lahko imaš mirno vest. Če pa smučaš nadzorovano, potem ne moreš pričakovati presežka," sem ji dejal. Vem pa, da ji ni lahko. To so njene prve olimpijske igre.

Se znate ugrizniti v jezik in nasvete prepustiti trenerjem?
Vsekakor. Vedno. Od trenutka, ko sem Estelle in oba sinova vpisal v smučarsko šolo, usmerjanje prepuščam trenerjem. Vedno bom pripravljen pomagati. Z njimi se tudi rad pogovarjam o tekmovalni miselnosti, a smučarsko stroko prepuščam strokovnjakom.

Zakaj je Estelle lani francosko reprezentanco zamenjala za švedsko?
Štiri leta je bila v francoski ekipi, a je ostajala na enaki ravni. Imela je dve možnosti: konec kariere ali spremembo. Potrebovala je drugačen športni program. Ker ima tudi švedsko državljanstvo, se je ponudila nova priložnost.

... in za volanom. Foto: Reuters

Kakšne so v vaših očeh te olimpijske igre?
Organizatorji se mi smilijo. Pripravili so odlične proge in poskrbeli za brezhibno organizacijo. A proti vremenu, predvsem vetru, se je težko boriti. Zdaj so organizatorji že v precejšnjih škripcih. Vsaka dodatna odpoved tekme bo predstavljala velikanski problem, saj zmanjkuje terminov za preizkušnje.

Azijske vremenske težave niso nekaj novega. Tudi na ZOI 1998 v Naganu ali na svetovnem prvenstvu v Morioki pet let pred tem so bili smučarji talci vremena.
Res je. A Korejci so si tako zelo želeli te olimpijske igre. So izjemno topli ljudje. Vsekakor jih ne gre kriviti za vreme, saj na to nimajo vpliva. Sicer pa menim, da je za naš šport dobro, da se tekmovanja selijo po svetu.