Sreda, 10. 1. 2018, 10.30
6 let, 9 mesecev
olimpijski športi
Smučanje prostega sloga (akrobatsko smučanje)
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0
Smučarjem prostega sloga je v Pjončangu na voljo deset kompletov odličij, po pet v moški in ženski konkurenci. V Sočiju 2014 sta bila v program vključena snežni kanal in slopestyle.
Olimpijske discipline: skoki, grbine, smučarski kros, snežni kanal in slopestyle za ženske in moške.
V smučarskem krosu Slovenija stavi na Filipa Flisarja.
Zgodovina smučanja prostega sloga:
Akrobatsko smučanje naj bi se razvilo v Združenih državah Amerike v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. V zadnjem času tej disciplini pravimo smučanje prostega sloga.
V času t. i. seksualne revolucije, študentskih nemirov in vsesplošnega obračunavanja s tradicionalnimi vrednotami se je tudi v alpskem smučanju pojavila potreba po nečem novem in razburljivem.
Sprva zgolj alpsko smučanje z nekaj akrobatskimi elementi se je skozi desetletja razvilo v akrobatsko smučanje, ki ga danes poznamo tudi kot olimpijsko disciplino. Mednarodna smučarska Zveza (FIS) je akrobate v svojo družino sprejela leta 1979, ob tem pa uveljavila nekaj pravil, s katerimi je poskušala malce omejiti vse nevarnejše akrobatske elemente, ki so jih izvajali tekmovalci. Prvo tekmovanje za svetovni pokal je bilo organizirano leta 1980, prvo svetovno prvenstvo pa leta 1986 v Tignesu v Franciji. Na prvem svetovnem prvenstvu so se tekmovalke in tekmovalci za medalje borili v skokih, na grbinah in v t. i. baletu.
Smučanje prostega sloga na OI:
Tekmovanje na grbinah je bilo leta 1988 na igrah v Calgaryju predstavitveni šport, že na naslednjih igrah - leta 1992 v Albertvillu - pa je bilo vključeno v olimpijski program kot enakovreden šport. Na igrah v Lillehammerju leta 1994 so bili v akrobatski program vključeni tudi skoki. Vancouvrske igre so prve ponudile tekmovanje v t. i. smučarskem krosu (ski cross), nadvse zanimivo in atraktivno disciplino, ki izvira iz motokrosa.
Grbine: Tekmovalci se spustijo po progi s številnimi grbinami, do cilja pa se morajo kar najbolje odrezati še na dveh skokih. Sodniki ocenjujejo mirnost smučanja prek grbin in tehnično zahtevnost ter izvedbo skokov. Olimpijski format sestavljata dve vožnji; izločilna in finalna, zmaga pa tekmovalec, ki ima v finalni vožnji najboljši izkupiček točk.
Skoki: Podobno kot pri skokih v vodo na letnih OI se tudi smučarsko-akrobatski skoki ocenjujejo po tehnični (akrobatski) zahtevnosti in čim boljši izvedbi. Na olimpijskih igrah se smučarji po skakalnici dvakrat spustijo v kvalifikacijah in nato - po 12 najboljših - še po dvakrat v finalu. Zmaga tekmovalka ali tekmovalec z največ točkami, te pa se v finale iz kvalifikacij ne prenašajo.
Kros: Po progi, ki vključuje naravne in umetne prepreke (skoki, "valovi", bankine ...) se spustijo po štirje smučarke ali smučarji naenkrat, zmaga pa tisti, ki prvi prečka ciljno črto. V dirki je vsakršno namerno oviranje tekmecev prepovedano in sankcionirano z diskvalifikacijo ali prepovedjo nadaljnjega tekmovanja. Po kvalifikacijah se na izpadanje pomeri najboljših 16 smučark in najboljših 32 smučarjev. Zmagovalci posameznih voženj napredujejo, o končnem vrstnem redu pa odločajo finali in mali finali.
Snežni kanal: Snežni kanal je v hrib zarezana snežna cev, tekmovalci pa se poganjajo prek njenega roba in izvajajo čim atraktivnejše akrobatske elemente. Zmaga tekmovalec, ki mu sodniki prisodijo največ točk, ti pa ocenjujejo tehnično zahtevnost in izvedbo.
Slopestyle: V slopestylu se tekmovalci spustijo po poligonu, na katerem so različne ovire, skoki, rampe in podobno. Sodniki ocenjujejo pogostost, izvirnost in kakovost izvedbe trikov (skokov, obratov …). Disciplina je na sneg prenesena iz rolkanja in tekmovanja s kolesi bmx.
