Pokljuka 2021
Sreda, 17. 2. 2021, 16.00
9 mesecev, 1 teden
SODELOVANJE BIATLONCEV IN ZNAMKE CITROËN
Zakulisje svetovnega prvenstva v biatlonu na Pokljuki
V zibelki slovenskega biatlona, do vrha zasneženi in idilični Pokljuki, te dni poteka IBU svetovno prvenstvo v biatlonu. Letos na Pokljuki, ki ponuja unikaten in pristen stik z naravo kot le malo katero prizorišče biatlonskih tekem, zaradi epidemije covid-19 ni gledalcev, lahko pa za naše biatlonce stiskamo pesti virtualno in pred televizijskimi sprejemniki. Posebej močno bo zanje navijala tudi znamka Citroën, ki po novem naši moški in ženski biatlonski reprezentanci (pa tudi reprezentanci v smučarskem teku) zagotavlja zanesljivo mobilnost.
Pri biatloncih imajo pomembno in veliko vlogo tudi logistika, mobilnost in jekleni konjički. Slovenska biatlonska reprezentanca vsako sezono z avtomobili prevozi Evropo po dolgem in po čez. Zato je pomembno, da so vozila zanesljiva in da se v njih počutijo udobno ter varno. Treba je imeti takšna, ki služijo vozniku, in ne obratno.
Smučarska zveza Slovenije – panoga biatlon in avtomobilska znamka Citroën z Avtohišo Kranj sta lansko jesen združili moči pri zagotavljanju vrhunskih mobilnih razmer za slovenske biatlonce, s tem, ko sta podpisali sponzorsko pogodbo, v okviru katere bo blagovna znamka Citroën reprezentanci dve leti zagotavljala mobilnost.
Francoska znamka, katere navdih so ljudje, sicer že celo stoletje stremi k drznosti, kreativnosti, inovativnosti, napredni tehnologiji ter udobni mobilnosti, dobro pa se tudi zaveda pomena podpore vrhunskim slovenskim športnikom. Zmage in športni uspehi so del njihovega DNK, blagovna znamka pa je vedno izstopala zaradi svoje sposobnosti, da se spopade in osvoji drzne športne izzive. Ponosni so, da z vozili Citroën dodajajo košček v mozaiku tudi na poti do vrhunskih dosežkov naših biatloncev.
O zakulisju biatlonskega sveta, pomenu mobilnosti, malenkostih, ki so v vrhunskem športu ključnega pomena, odvijajočem se IBU svetovnem prvenstvu na Pokljuki, pa še o čem, smo se pogovarjali z vodjo panoge biatlon pri Smučarski zvezi Slovenije Janezom Ožboltom.
"Dinamika našega športa narekuje tudi to, kakšen vozni park moramo imeti. Potrebujemo različna vozila, servis furgona, tovorno vozilo, ki ima tudi potniški prostor. Potrebujemo tudi potniške kombije, kamor je mogoče naložiti čim več prtljage, pa potniške avtomobile, SpaceTourer in osebna vozila za potrebe hitrih premikov na samih prizoriščih. Lani oktobra smo se za dvoletno sodelovanje in podporo mobilnosti dogovorili z znamko Citroën. Sam se nadejam dolgoročnega sodelovanja, Citroën se nam namreč zdi korekten strateški partner. Za zdaj lahko sodelovanje ocenim kot zelo pozitivno in upam, da bo tako tudi v bodoče. S kombiji v povprečju na leto naredimo med 30 tisoč in 40 tisoč kilometrov − odvisno tudi od sezone in tega, kolikokrat se odpravimo v Skandinavijo. Po navadi je to vsaj enkrat ali dvakrat na sezono, temu primerni so tudi kilometri," uvodoma pove Janez Ožbolt, ki se na tekme velikokrat odpravi tudi sam in pri tem poprime za volan.
Udobje in prostornost
Pravi, da mu "šoferska" vloga odgovarja in da se je nanjo v dolgi karieri (Janez Ožbolt je tudi nekdanji uspešni biatlonec z dolgoletnimi izkušnjami) navadil. "Zanesljiva mobilnost in avtomobil, za katerega veš, da te ne bo nekje pustil na cedilu, sta vsekakor osnovi. Od nekdaj sem navajen biti v vlogi voznika. Že kot tekmovalec sem se velikokrat kot voznik odpravil na tekme, zato mi to ni tuje, in tudi daljše poti, tiste po 800 kilometrov, niso več takšen "zalogaj". Temu, kot prvo, seveda potrjuje dejstvo, da so avtomobili udobni in se lahko normalno pelješ, ne da bi čutil utrujenost. Kot drugo: cenimo prostornost Citroënovih vozil. Opreme, ki potuje z nami na tekme, je po mojem mnenju namreč vsako leto več. Tekmovalci avtomobilov večinoma ne vozijo, mogoče naredijo samo manjše premike na sami lokaciji. Vozimo trenerji, serviserji, tekmovalci pa morajo biti osredotočeni na "svoj posel". Kot voznik pa seveda imaš odgovornost − do sebe, še bolj pa do sopotnikov. Prvo načelo, ki se ga držimo, je spoštovanje cestnoprometnih predpisov. Tega se dobro zavedamo in to kažemo tudi na cesti. Nesreča resda nikoli ne počiva. Tudi nam se lahko zgodi, a z zmerno vožnjo in varnimi avtomobili je možnost za to vsekakor manjša," pove Ožbolt in se spominja mobilnosti pred 30. leti, ko se je na tekme podajal v vlogi tekmovalca.
Najraje v Nemčijo
"Razlike so očitne, pred denimo 30 leti smo imeli na voljo samo en kombi, s katerim smo lahko peljali veliko tekmovalcev. Na tekme smo se včasih odpravili tudi brez trenerja, avtomobili so bili do vrha napolnjeni z vso opremo, prtljago in pa jasno – manj udobni, zmogljivi, včasih tudi nevarni. Zgodilo se je tudi, da nas je avtomobil pustil tudi kdaj na cedilu. In tudi ceste so bile včasih drugačne, na destinacije smo se vozili dlje kot danes, denimo danes do Ruhpoldinga v Nemčiji potrebujemo od tri do štiri ure, včasih dve uri več. Kljub napredku avtomobilov pa skrbimo, da so redno servisirani in niso nikoli "napolnjeni do zadnjega", zato, da imajo tekmovalci še dodatno udobje," razlaga in doda, da se najraje zapelje in obišče tekme v Nemčiji.
"Mi imamo dober strateški položaj, lokacijsko je Slovenija ugodno umeščena, saj je blizu večine prizorišč po Evropi. Do prizorišč, kjer se odvijajo tekme svetovnega pokala, v veliki meri potrebujemo nekje od štiri do pet ur. Na tekme v Srednji Evropi se največkrat odpravimo z avtomobili, tu in tam se na destinacije odpravimo tudi z letalom, kar pa spet vzame veliko časa. Sicer najraje obiščem nemški del tekmovanj, Anterselvo, Ruhpolding − biatlonsko meko, kjer je gledalcev res veliko. Biatlon je tam pač "doma", zato se tudi mi počutimo domače. Tja hodim že več kot 30 let, občutek pa je vedno dober. To sezono se je zaradi epidemije koronavirusa vse spremenilo, vrnili smo se v obdobje, ko v biatlonu ni veliko gledalcev. Pred 40 leti je bilo na tekmah zgolj nekaj znancev, prijateljev, z leti in posebej na teh najbolj priljubljenih destinacijah pa se je precej spremenilo, tudi sama infrastruktura in medijsko spremljanje. Če pogledamo samo pokljuške teme, je bilo v 90. letih na tekmah samo nekaj sto ljudi, zdaj jih pride precej več, a še vedno ne toliko, kot jih obišče prej omenjene nemške destinacije. Kljub temu številni tekmovalci prepoznajo Pokljuko zaradi idilične lokacije kot eno ljubših biatlonskih destinacij. Všeč jim je stik z naravo, ki je bolj pristen kot kje drugje, kjer se zbere 15 tisoč gledalcev. Na Pokljuki se je sicer nekajkrat zbralo tudi od pet do sedem tisoč gledalcev," meni Janez Ožbolt.
Manko navijačev
Pa predstavljajo navijači velik manko tekmovalcem? "Da in ne. Po eni strani je to lahko prednost, sploh na domačih tekmah se pojavi veliko ljudi, ki jih poznaš, te spodbujajo, od tebe nekaj pričakujejo. Ne želim, da me razumete napačno, a velikokrat so tekmovalci zaradi tega še pod večjim pritiskom, včasih je zanje to lahko tudi nekaj negativnega. Na podlagi tega mislim, da lahko odsotnost navijačev predstavlja prednost za tekmovalce," odgovarja.
In kako ocenjuje potencialno prednost domačega terena z vidika poznavanje prizorišča? "Teren poznamo, tudi strelišče in proge (ta je sicer za tokratno SP povsem nova), kar pa še ne pomeni, da imamo zaradi tega kakšno prednost. Nekaj pa vseeno pomeni, da smo navajeni na to našo domačo klimo," ocenjuje Janez Ožbolt in priznava, da mu v sedanji vlogi še kako koristijo tekmovalne izkušnje iz biatlona, saj da prav zaradi teh lažje presoja, kako se tekmovalci počutijo in kakšne so njihove potrebe.
Biatlonci so sicer zadnji del priprav na svetovno prvenstvo opravili prav na Pokljuki. "V zadnjem tednu smo največ delali na strelski stabilnosti, z željo, da tekmovalci odpravijo nekatere napake, ki so se pojavljale v sezoni. To so fantje uspešno naredili, analizirali so probleme, na treningih je bilo vse skupaj videti obetavno. Pri teku smo obnovili bazo v prvem delu teh priprav, sledil je počitek, nato pa kratki šprinti. Mislim, da bodo na tekme prišli zelo pripravljeni. Dejstvo je, da vse ekipe tempirajo formo za svetovno prvenstvo, za vse je to dodaten motiv, za nas pa še posebej, kar je jasno," pripoveduje in poudarja, da so vsaj v moškem delu reprezentance postavljeni razmeroma visoki cilji.
Visoki cilji
"Da, zastavili smo si razmeroma visoke cilje. Pri moških je to medalja. Vemo, da so cilji visoki, mogoče preveč optimistični, a če medalje ne načrtujemo, jo težko dobimo. Odvisno bo od dneva, detajlov, konkurence, materiala, dnevne forme, priprave smuči, taktične priprave, da se vse skupaj poklopi, tako kot si želimo," razlaga Janez Ožbolt. Na svetovno prvenstvo je sicer lahko prijavljenih sedem tekmovalcev, štartajo pa lahko štirje. Alexu Cisarju, Roku Tršanu, Jakovu Faku, Klemnu Bauerju in Mihi Dovžani bosta na SP na Pokljuki pomagala še mladinca Anton Vidmar in Lovro Planko.
"Aktualno sezono ocenjujem kot uspešno, glede Jakova (Faka, op. p.) sploh nimam česa pripomniti, še vedno spada med deset najboljših tekmovalcev na svetu. Osvojil je stopničke, uvrščal se je med deset najboljših. Ni mu manjkalo veliko do še boljših uvrstitev. Verjamem, da bo pokazal najboljšo predstavo na svetovnem prvenstvu. Tudi Miha Dovžan je že med sezono pokazal, česa je sposoben, pokazal je napredek, konstantno se rezultatsko izboljšuje, tudi v tekaški pripravljenosti. Strelsko je izredno dober, hiter, ima pa več manjših napak, tako da se mu tu in tam dogajajo strelske napake, ki vplivajo na njegovo končno uvrstitev. Če mu bo to uspelo odpraviti, lahko pričakujemo njegovih vrhunskih rezultatov na svetovnem prvenstvu. Čakamo na eksplozijo Roka Tršana, celo poletje je kazal izredno pripravljenost, nadarjenost. Je odličen strelec, na tekmi pa se velikokrat kaj zalomi. Če mu bo uspelo odpraviti psihično "bariero", lahko osvoji super rezultat. Klemen Bauer je zdaj še največja neznanka, zaradi okužbe z novim korona virusom je namreč izpustil celoten januar. Zdaj je sicer zadnje tri tedne uspešno treniral, občutki, kot pravi, da so dobri, a sama tekma potem pokaže, koliko je sposoben. Tudi Alex Cisar je letos osvajal točke svetovnega pokala. Po relativno neuspešnem decembru, ko so ga pestile bolezni, poškodbe, se je lepo sprostil, pridobil je samozavest. Mislim, da se bo tudi njemu na tem svetovnem prvenstvu "odprlo" in bo pokazal svojo najboljšo predstavo," razloži Janez Ožbolt in spregovori še o biatlonskem "podmladku" v Sloveniji.
Biatlonski podmladek
"Jakov Fak in Klemen Bauer sta nekako v zaključku kariere, čeprav, jasno, srčno upam, da bosta še nadaljevala. Če izvzamem njiju, bi bila prva, ki bi zapolnila to vrzel, prav Lovro Planko in Anton Vidmar. Potem so v mladinski reprezentanci še štirje fantje, ki tudi iz dneva v dan napredujejo. Je pa dejstvo, da imamo izven reprezentance približno 50 tekmovalcev, tekmovalk, starih od 15 do 18 let, ki predstavljajo bazo, iz katere "črpamo", da zapolnimo najprej mladinsko, nato pa še člansko reprezentanco. Težko bomo kdaj imeli 20 vrhunskih tekmovalcev v A-ekipi, ker jih enostavno težko "vzdržujemo", financiramo. Pred štirimi, petimi leto smo začeli z regijskimi centri in tremi regijskimi trenerji, sistematično ustvarjati širšo bazo, kar se sedaj že pozna. Tekmovalci iz naše šole biatlona prehajajo najprej v mladinsko ekipo, nato pa po možnosti v člansko. Upam, da bomo imeli na vsako generacijo, če rečem, na vsakih pet let, vsaj enega vrhunskega tekmovalca, ki bo nekako "vlekel" za seboj vso ekipo. Slovenija ima relativno majhno biatlonsko bazo tekmovalcev, zato je težko pričakovati, da bomo vseskozi v vrhu," oceni.
