SiolNET. Sportal Zimski športi
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Zakaj smo Slovenci tako nori na skoke? Kriva je Planica. (video)

0

termometer

V evforiji, ki jo je z osvojitvijo velikega kristalnega globusa sprožil Peter Prevc, smo se vprašali, zakaj smo Slovenci nori na smučarske skoke. Nista kriva le Primož Peterka in Peter Prevc.

"Fenomen slovenskega skakanja je fenomen Planice oziroma ljudi, ki so ga ustvarili v prvi polovici 30. let prejšnjega stoletja," je jasen Oto Giacomelli, dolgoletni smučarski delavec, nekdanji skakalec, trener, sodnik in publicist ter novinar.

Planica je bila projekt ljubljanske Ilirije Planiški skakalni center je projekt ljubljanskega športnega društva Ilirija, gonilna sila projekta pa je bil Joso Gorec, ki je za načrt prve, 80-metrske naprave, na kateri bi lahko organizirali mednarodne tekme v smučarskih skokih, angažiral inženirja Ivana Rožmana (projektanta izvorne "Bloudkove" velikanke) in Stanka Bloudka, človeka, ki je pozneje z dograjevanjem naprave skrbel za razmere, v katerih so padali svetovni rekordi.

Planica, rojstni kraj smučarskega letenja In prav ti so Planico zapečatili kot rojstni kraj smučarskih poletov, pojasnjuje Giacomelli. "Ta fenomen, to eksplozijo je sprožila tako imenovana planiška senzacija iz leta 1934, ko je iz neke zapuščene dežele, ki na takratnem športnem zemljevidu sveta – ali če želite Evrope in Severne Amerike – ni pomenila nič, v svet odletela novica, da je bil tukaj postavljen svetovni rekord."

Začetek ene popolnoma nove zgodbe Postavil ga je sloviti norveški skakalec Birger Ruud, ki je poletel 92 metrov. "Že to, da so Norvežani sploh prišli na odprtje te skakalnice, je bil fantastičen dosežek, glede na to, da smo bili v tistem obdobju res popolna smučarska provinca," še pojasnjuje Giacomelli in dodaja: "Ampak to je bil šele začetek ene popolnoma nove zgodbe."

Norvežani prestiža niso bili pripravljeni prepustiti Že čez dve leti je avstrijski as Sepp Bradl v Planici presegel takrat magično mejo stotih metrov (s 101,5 metra je postavil svetovni rekord) in v Planici se je rodila nova panoga skakalnega športa. Poleti. Hkrati s tem se je začel tudi boj z Mednarodno smučarsko zvezo in v njej prevladujočimi Norvežani, ki seveda takšnega prestiža niso bili pripravljeni prepustiti nekomu drugemu.

Boj je trajal 35 let "Joso Gorec je začel boj za priznanje smučarskih poletov, ki se je končal šele dolgo po njegovi smrti, leta 1971, se pravi dve leti po odprtju nove velikanke bratov Gorišek. Planica bila prvi prireditelj svetovnega prvenstva v smučarskih poletih kot posebne discipline skokov. Boj je trajal 35 let, da so smučarski poleti dobili svoj prostor pod soncem," pravi Giacomelli.

Kaprica nekih malo prismuknjenih ljudi "Slovenci so se seveda s tem okužili, tukaj je bila tudi neke vrste trmoglava kljubovalnost, da smo se mali, neprepoznavni, komaj vidni v svetu bojevali za neko posebnost, ki se je najbrž večini v svetu zdela precej smešna. Morda neka kaprica nekih malo prismuknjenih ljudi," še pojasnjuje Giacomelli in dodaja: "A iz tega je nastala disciplina, ki je gotovo ena najbolj atraktivnih nasploh."

Žlahtna slovenska norost Smuk in smučarski poleti po njegovem mnenju nimajo primere v športni družini. "Od tod, z zgodovino Planice je utemeljena tudi žlahtna slovenska norost, obsedenost s smučarskimi skoki, v katerih smo vztrajali, čeprav smo dolgo igrali športno popolnoma podrejeno vlogo."

Tudi ko so rezultati povprečni, je Planica polna Planica je fenomen. Usidrala se je v slovensko zavest, se strinja zgodovinar Tomaž Pavlin s fakultete za šport v Ljubljani: "Bila je nek objekt, ki je hitro dobil svojo vrednost. Že ta prvi skok prek sto metrov je bil pompozno napovedovan. Slovenci so bili kar naenkrat vpeti v mednarodni šport in mediji, športna uredništva, ki so se takrat že dodobra razvila, so bila posrednik tega dogajanja."

Ta enkraten skok so čakali vsi Takratna generacija športnikov se je zelo dobro zavedala, da potrebuje nek magnet, ki bo utrdil to dejavnost med Slovenci in nasploh, zato so skakalnico, ko so jo zgradili, tudi dobro promovirali, pravi Pavlin, sam nekdanji hokejist.

"Že nekaj let prej se je govorilo, kako bodo prišli norveški kanoni za leto 35, 36 in ta rekordni skok. Bloudek je skakalnico popolnoma preuredil, jo povečal, bila je pripravljena na ta enkraten skok, ki so ga čakali vsi. In to je premagati sto metrov. Pričakovanje se je stopnjevalo in Slovenci so se odzvali. Že takrat je v to planiško dolino prišlo od deset do 15 tisoč gledalcev in se je to enkrat le zgodilo. Ko je bil na njej ta zgodovinski skok, je med ljudmi nastala enaka čustvenost do objekta, kot jo čutijo do naših skakalcev."

Planica je nastala za domače junake. In ti so kmalu prišli. Planica je nastala zato, da bi se lahko slovenski smučarski skakalci in smučarji nasploh vmešali v šport, s katerim so se zabavale takratne smučarske velesile. In domači junaki so se pojavili kmalu. Če danes Slovenke in Slovence navdušuje Peter Prevc in je za evforijo pred desetletjem skrbel Primož Peterka, so po drugi svetovni vojni ljudje prav tako strastno častili Janeza Poldo, pojasnjuje Pavlin: "Polda je bil fenomen svojega časa."

Že Janez Polda je skočil rekordno, a podrsal Janez Polda je leta 1948 v Planici preskočil takrat rekordno znamko 120 metrov, a podrsal, zato rekord ni obveljal. Za navdušenje domačih ljubiteljev poletov sta skrbela z Rudijem Finžgarjem, v 50. letih prejšnjega stoletja je prišla nova generacija z Marjanom Pečarjem, pa nato Jožetom Šlibarjem. "Marjan Pečar, ki je bil velik planiški junak, pa so vsi pozabili nanj. Šestdesetega leta je bil sijajen, v Planici je edini kolikor toliko držal korak s takrat največjim skakalcem na svetu, Helmutom Recknaglom, nepozabnim šampionom iz Vzhodne Nemčije," se spominja Giacomelli.

Šlibarja pričakalo več tisoč ljudi Šlibar je leta 1961 svetovni rekord (141 metrov) postavil v Oberstdorfu, planiški virus se je širil, junaka je na železniški postaji v Ljubljani sprejela nepregledna množica ljudi. "Čeprav je od njegovega rekordnega skoka minilo skoraj tri tedne, saj je Šlibar iz Nemčije odpotoval še na skandinavsko turnejo, ga je v Ljubljani pričakalo 15, morda celo 20 tisoč ljudi," evforijo izpred po stoletja opisuje Giacomelli.

Prelomne olimpijske igre v Calgaryju Po vzponih in padcih, nestalnosti in le redkih posameznikih, ki so navduševali skozi leta, pa je bolj temeljito in stalno slovensko prisotnost med velesilami smučarskih skokov nakazala generacija s Primožem Ulago, z Miranom Tepešem, Matjažem Debeljakom in Matjažem Zupanom, ki so na olimpijskih igrah leta 1988 v Calgaryju osvojili prvi olimpijski kolajni. Najprej Debelak bronasto v posamični konkurenci, dan pozneje še vsi štirje na ekipni tekmi.

Po letu 1988 smo zraven ves čas "Od tistega trenutka je bilo vse odprto in jasno, da tudi mi zmoremo. To je stvar psihološke, kolektivne zavesti. To je bil velik premik, takrat se je marsikaj spremenilo," še pravi Giacomelli in nato našteva: "Potem smo leta 1991 dobili prvega svetovnega prvaka s Francijem Petkom, nato je prišel Primož Peterka, nato ekipna olimpijska medalja (Fras, Kranjec, Peterka in Žonta v Salt Lake Cityju leta 2020, op. p.), zatem se je našel svetovni prvak Rok Benkovič ..."

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin