Uroš Velepec: Nisem administrator, sem trener in to bom tudi ostal

Nemški reprezentanci se je slovenski biatlonski trener Uroš Velepec pridružil leta 2022, ko je v Ukrajini izbruhnila vojna, pred tem je nekaj let vodil ukrajinska dekleta in nekaj časa na daljavo pomagal tudi slovenskemu šampionu Jakovu Faku. V Nemčiji je bil najprej pomočnik slovitega Marca Kirchnerja, nato pa so mu zaupali vodenje ene največjih in najuspešnejših biatlonskih reprezentanc nasploh. Odstop ni bil posledica kakšne nezaupnice, nasprotno, v Nemčiji so bili z njegovim delom zadovoljni, celo tako, da so želeli razširiti obseg njegovih nalog, a tega ni bil pripravljen sprejeti. "Nisem administrator, sem trener in to bom tudi ostal," pravi in dodaja, da se je z vodstvom nemške zveze po začetnem šoku naposled razšel prijateljsko.

Vselej gostobeseden in zanimiv sogovornik nam je razkril marsikaj o specifikah velikanskega biatlonskega ustroja, kot je nemški, in o svoji trenerski filozofiji, za katero se je izkazalo, da se razhaja s pričakovanji tamkajšnje zveze. Spregovoril je tudi o slovenskem biatlonu, ki ga je kljub večletnemu delu v tujini podrobno spremljal, Jakovu Faku, ki ga je leta 2010 s Hrvaške pripeljal v Slovenijo (pogovor smo opravili še pred Fakovo veličastno zmago na Pokljuki), in težavah, s katerimi se soočajo tudi največji, ter tudi o naših drugih športnih fenomenih iz košarke in kolesarstva, katerih dosežki ga kot Slovenca navdajajo z velikanskim ponosom.

Na Pokljuko pa po dolgem času kot zasebnik pride malo pogledat v nedeljo, ko bo vreme nekoliko lepše, saj ni odstopil zato, da "bi bil tam premočen in premražen", se je pošalil. Izkoristiti želi nekaj prostega časa, preden bi nekje – ponudb ima veliko, pravi – spet poprijel za trenerske vajeti.

"Pritiski v Nemčiji so ogromni, prav tako pričakovanja." Foto: Guliverimage Nedavno ste presenetili z odstopom z mesta glavnega trenerja nemške moške biatlonske reprezentance. Zakaj?

Morda je vse skupaj kar malce dolgočasno, saj ni v tem nobene drame. Gre preprosto za odločitev, o kateri sem razmišljal že nekaj časa in jo zdaj samo izpeljal. Trenutek je bil pravi. Osvojili smo tri medalje na svetovnem prvenstvu, vseh pet fantov je dobilo odličje in si rečeš, v redu. Če greš, ko nekaj ne gre, rečejo, poglej ga, beži, tako pa je bila medalja po petih letih, in to v štafeti, kar je vredno največ. Posameznika lahko imaš dobrega, če pa je dobra štafeta, to pomeni, da je dobra ekipa. Za nekatere posameznike lahko rečemo, da bi jih lahko trenirala moja babica, pa bi bili še vedno dobri.

Pripeljani ste bili, da prerodite nemško vrsto, in res ta zdaj kaže znake, da se vrača tja, kamor v resnici spada.

Pritiski v Nemčiji so ogromni, prav tako pričakovanja, jasno je, da tja nisem prišel, da bi le pomagal, pač pa da bi vodil, določene stvari prevzel in mogoče sistem saniral. Lanska sezona je bila zgodovinska, od leta 2015 smo bili prvič drugi v pokalu narodov, pred Francozi, imeli smo rumeno majico, rdečo majico in da ne naštevam naprej. Sezona je bila neverjetno dobra, a je po sezoni Benjamin Doll, ki je bil naš kapetan, lider in tudi edini zvezdnik v ekipi, nehal in smo vedeli, da bomo trpeli. Tako lahko ne bo, kot tedaj, ko smo imeli njega, ki si je lahko na kakšni tekmi tudi privoščil napako in vseeno dosegel rezultat, ker je bil pač tako izjemno dober tekač. Drugi so sicer dobri, ni pa med njimi nobenega pravega težkokategornika.

Pa je to le stvar časa, razvoja ali dejansko ni supertalenta?

Imamo nekaj fantov, to so recimo Justus Strelow, pa Simon Kaiser, ki zdaj še dirka v pokalu IBU. To so fantje, ki bi se dejansko lahko razvili v nekaj več, ampak to traja. Za to je potreben čas. Eni pridejo hitro na sceno, pri 22 letih, kakšni malo kasneje. Potencial imamo oziroma zdaj ga imajo, ampak jaz ...

Pa saj me dobro poznate, veste, da sem relativno trmast in vztrajam pri svojem in tako se nekako nismo mogli sporazumeti z zvezo, kakšna točno je moja funkcija. Pripeljan sem bil kot trener moške ekipe A in vse moči sem usmeril samo v to ekipo, oni pa so od mene pričakovali, da bom še koordiniral, ves čas komuniciral z drugimi trenerji, pregledoval, kako delajo oni tam v razvoju, in sem jim rekel, da tega pač ne bom počel. Da funkcijo glavnega trenerja A-ekipe vidim drugače, kot jo vidijo oni. Sploh zdaj, ko prihaja olimpijska sezona in je treba vse sile usmeriti v to, da bomo na igrah kar najboljši. Nisem pripravljen izgubljati energije s tem, da nadziram, kaj delajo mladinci, pa če mi je tisto všeč ali ne.

Z nemško vrsto se je veslil številnih uspehov, tudi treh štafetnih medalj na letošnjem svetovnem prvenstvu v Lenzerheideju. Foto: Guliverimage

Ves čas sem komuniciral z vsemi trenerji v Nemčiji. Potem sem predlagal, da če se ne moremo sporazumeti, odstopam. Nato so bili vsi v šoku. Ampak v Nemčiji je tak sistem. Če ta pri alpincih funkcionira, ko imajo enega glavnega trenerja, pa še šestnajst drugih za tehnične discipline, hitre, mladinske in ne vem kaj še vse, sva bila tukaj le dva. Jaz, trmast kot sem, sem vztrajal pri svojem, oni pa pri svojem sistemu, za katerega verjamejo, da deluje, in so zahtevali od mene nekaj, kar je sprto z načinom vodenja, treniranja in usmerjanja reprezentance. Eno je, če si trener, nekaj drugega, če si vodja reprezentance.

Torej ni šlo za kakšno nezaupnico vašemu delu?

Daleč od tega, nihče ni bil nezadovoljen z mano med prvenstvom, kjer je bil naš glavni cilj medalja v štafeti. Imamo tudi posameznike, ki lahko pridejo na stopničke, če drugi naredijo napako, pri štafeti pa štiri fante spraviti na stopničke nekaj pomeni. Tudi v mešani štafeti in mešanih parih so fantje opravili glavnino dela, da smo dobili medalje. Ni bilo govora o tem, da bi kaj slabo delali. Preprosto so od mene hoteli neke stvari, ki jih jaz nisem bil pripravljen sprejeti. In da ne bi prišlo do nerazumevanja, sem predlagal, naj dobijo človeka, ki je to pripravljen početi. Jaz nisem. Ko sem odstopil, so bili v šoku, pa smo se dobili in dobro predebatirali. Pojasnil sem, zakaj sem izbral ta trenutek, da ne bi na koncu sezone ...

Saj vsi vemo, da so zadnji trije tedni zelo pomembni za naslednjo sezono, ko se s fanti pogovoriš, kaj je bilo v redu, kaj ne, trenerji opravijo analize in pripravijo podlago za naslednjo sezono, kdaj in kje bodo priprave in tako naprej. Če ne nameravam več voditi spomladi, je najbolje, da neham zdaj, da imajo čas najti novega trenerja in se pripraviti, da to izvedejo kar najboljše. Jaz jim želim vse najboljše, vsem svojim fantom. Skratka, prišli smo skupaj, se dogovorili zelo človeško, z moje strani ni nobenih zamer, upam, da z njihove prav tako ne.

Pred koncem sezone je odstopil zato, da bi nemški zvezi dal dovolj časa, da najde novega trenerja. Foto: Guliverimage Tudi obremenitev bi bila za vas najbrž veliko večja, če bi sprejeli to odgovorno vlogo?

Seveda, če bi hotel delati to, bi se moral preseliti v Nemčijo, biti pogosto v pisarni, ves čas dvigovati telefone, pošiljati mejle in na splošno veliko več komunicirati z vsemi deležniki.

V takšni vlogi se torej ne vidite?

Ne, sploh ne. Nisem administrator, jaz sem trener in to bom tudi ostal.

Kako pa so se fantje odzvali na vašo odločitev? Zagotovo ste v teh letih stkali močne prijateljske vezi.

Z nekaterimi bolj, z drugimi manj. Bil sem vabljen na poroko enega od fantov, kar je velika čast, ker te na neki način sprejmejo v družino, ampak po drugi strani pa ... Moj trenerski ego je že zdavnaj zadovoljen, več kot osvajati medalje na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah ne moreš doseči. Pri vodenju ekip spoznaš, da nisi pomemben ti, važni so tekmovalci, da bodo dosegli svoj maksimum. Trener pride, svoje oddela in gre. Skratka, eni me bodo pogrešali bolj, drugi manj. To je čisto običajna stvar.

Imate že kakšne načrte in izzive za naprej? Razmišljate morda celo že o upokojitvi? Še imate elan za trenersko delo, željo?

O, da. Nekaj let še moram delati, skrbeti moram za družino. Ob tem bi se zahvalil svoji Katji, ki mi je sploh omogočila, da sem, kjer sem. Če ne bi imel take žene z dobrimi živci in tako delavne, da je skrbela za vse doma, ko mene več kot dvesto dni na leto ni bilo, to ne bi bilo mogoče. Zagotovo bom ostal trener, imam nekaj ponudb na mizi, ampak moram še pretehtati, kako in kaj, pa potem precej hitro sprejeti odločitev. Ampak pravo.

Kaj pa vam je pomembno pri tej odločitvi? Bližina doma, jasnejše začrtana odgovornost?

Ah, to moraš narediti tako, kot ko sestavljaš štafeto. Ko dobiš tisti občutek v želodcu, da je to prava odločitev, pač postaviš. Včasih zamočiš, ampak večinoma pa ne (smeh, op. p.). Načeloma moram počakati, da dobim ta notranji občutek, kaj bi res rad počel naslednjih pet let, saj vsi ponujajo petletne pogodbe. Pogovoriti se moram tudi s Katjo, kaj bi ji najbolj ustrezalo oziroma najmanj neustrezalo. Postal sem tudi dedek in tudi to je en mejnik v življenju, ki te prisili v seštevanje in odštevanje (smeh, op. p.). Skratka, ostal bom trener, zdaj pa se bom moral v relativno kratkem času odločiti, kje in v kakšnem obsegu.

"Počakati moram, da dobim ta notranji občutek, kaj bi res rad počel naslednjih pet let, saj vsi ponujajo petletne pogodbe." Foto: Grega Valančič/Sportida

Spoznali ste enega največjih biatlonskih pogonov. Nemčija sodi med veliko trojico. Kaj vas je najbolj presunilo, ko ste vstopili v ta mogočni stroj?

Veste, kako je, v Sloveniji smo neki sistem ves čas gradili, ga popravljali, urejali, usmerjali glede na naše razmere, proračun, bazo tekmovalcev, pa kaj si mislimo, da lahko dosežemo, in tako naprej. V Ukrajini sem sistem ves čas popravljal, ker je bil slab, v Nemčiji pa sem se samo pridružil nekemu sistemu, ki deluje. Ima svoje prednosti in tudi kakšno slabost, ampak to je orjaški sistem, ki ga je težje obvladovati. Nemški biatlon ima zaposlenih sto ljudi. Preden navežeš vse stike, spoznaš vse ljudi, potrebuješ precej časa. Vse trenerje, pa znanstvenike, ki sodelujejo. Prednost tega sistema je, da imaš statistike, ki obdelujejo podatke. Ko prideš na trening, imaš na voljo vse informacije, odseke proge, kje smo izgubljali, kje pridobivali, je to zaradi smuči, ali smo bili tako hitri, kot smo pričakovali, kako hitro je kdo prišel na strelišče, kako hitro je streljal ...

Vse te podatke imaš na voljo, medtem ko v Slovenijo ali Ukrajini to študiraš sam. Ampak to je lahko zabaven del, če ga dobro popraviš, in ti veliko prinese, medtem ko v Nemčiji vse to dobiš na pladnju. Potem imaš razne strokovnjake, denimo za višinski trening, s katerimi se lahko pogovoriš in pridobiš informacije. S temi pa je tako, da so dobre ravno toliko, kot jih znaš uporabljati. Če jih ne znaš, ne pomenijo kaj dosti. Ogromno je teh mejnih znanosti in za nas so bile informacije zelo uporabne.

Sistem je res velik. Zame je bila posebna čast biti del tega, sploh ker sem bil prvi Nenemec, ki je bil šef trenerjev v biatlonu. To je posebna čast in potrditev dobro opravljenega dela v preteklosti. V vsakem sistemu imaš neke odlične stvari, pa tudi kakšne pomanjkljivosti, v tem primeru še najbolj zaradi velikosti Nemčije, kjer nimaš enega biatlonskega centra, ampak tri večje. Kot glavni trener moraš biti v vseh teh centrih prisoten vsaj občasno, pa seveda na vseh pripravah, in to pomeni ogromno vožnje dol in gor, ogromno logistike. Ampak sem se veliko tudi sam naučil. Zelo vesel sem te izkušnje in sem hvaležen zanjo, ampak trenerji imamo svoje poglede na šport, način delovanja in včasih je treba pošteno povedati, kdaj je konec neke zgodbe.

"Nemški sistem je res velik, zame je bila posebna čast biti del tega." Foto: Guliverimage Spomnim se, da ste predlani na svetovnem prvenstvu v Novem Mestu tudi sami potarnali, da kljub garanju številnih serviserjev v dveh servisnih kamionih vse noči iščete prave maže in strukture za nadvse zahtevne pomladne razmere. Koliko torej ta domala neomejena sredstva prinesejo prednosti pri opremi?

Te tri velike ekipe, Norveška, Francija, Nemčija in Švedi, ki jih lahko štejemo zraven, imajo na voljo zadostna sredstva, da razvijajo, testirajo vse to in imajo tudi dovolj serviserjev, da vse to preizkusijo, pa tudi te so imele težave. Vse te ekipe morajo delati ves čas, tako kot delamo mi trenerji. Celo poletje morajo razvijati maže, strukture, smuči. Lani tisti umazan sneg niti ni bil pomešan s soljo, pač pa z umetnim gnojilom, in v tistem se nismo znašli. Serviserji so delali noč in dan, bila pa je to velika tragedija za fante. Vse leto garajo in pričakujejo konkurenčne smuči. Tako pa ...

Sprašujem zato, ker se pri nas zelo pogosto govori o tem, kako prikrajšane so majhne reprezentance prav v tem tehničnem segmentu. Vi ste zdaj spoznali obe plati, majhne in velike ustroje.

Pri velikih je včasih skorajda že lažje delati napake, ker se preveč komplicira. Ker je toliko različnih možnosti in ko se na pol stopinje natančno izbere maže, pa se vreme majčkeno spremeni in že ne gre več. Manjše ekipe gredo bolj na gotovo in včasih naredijo boljšo smučko kot mi. Izberejo zanesljivejšo rešitev. Že od starta vedo, da bo kdo hitrejši, še vedno pa so dovolj dobri. Slovenski servis z Anžetom (Globevnikom, op. p.) dela čuda s tem, kar ima. Če gledaš Jakova (Faka, op. p.) na svetovnem prvenstvu, ko se je uvrstil trikrat med prvih šest, tega zagotovo ne bi mogel doseči na slabih smučeh. So bile pa zagotovo tudi kakšne ekipe z boljšimi smučmi, to je dejstvo. Zagotovo je tukaj tudi rezerva v slovenskem biatlonu, je pa denimo proračun nemškega servisa verjetno večji kot proračun celotne slovenske reprezentance. Da pa najdeš nekoga, ki je pripravljen vložiti denar ... No, morda se bo to kdaj zgodilo in Slovenci pridemo še bližje najboljšim. Že zdaj pa so slovenski serviserji zelo dobri glede na to, kar imajo.

Težko si je predstavljati, da bi se v tem pogledu kadarkoli približali Nemčiji. Tam je biatlon najpopularnejši zimski šport, eden najbolj popularnih nasploh, in gospodarska velesila so – to so za nas domala nepredstavljive razmere.

Morda res, ampak po drugi strani poglejte Čehe, kjer je biatlon prav tako postal domala šport številka ena. V Novem Mestu se zbere po 30 tisoč gledalcev, so pravi navijači, glasni kot tifozi. Finančna sredstva so se povečala, kamion imajo, večji servis, razmere, ki so prav tako za nas nepredstavljive, pa niso nič boljši kot Slovenci ali pa mogoče le malo. Če bi bil interes v Sloveniji, bi bilo izvedljivo. Zagotovo so možnosti, zakaj pa ne? Biatlon je postal formula ena zimskih športov.

Imajo pa Čehi veliko večji bazen tekmovalcev.

Težava je v tem, da se ta bazen v čisto vseh državah razen v Skandinaviji manjša, krči. Tudi v Nemčiji. V Sloveniji je sama zasnova, ki se je začela pred leti, ko sem bil še jaz vpet v biatlon, zelo dobra. Imeli smo množico otrok. Ne moremo reči, da jih nič ni. Je pa res, da je težko financirati več pogonov, težko je imeti mladinski pogon, ki je dobro podprt. Klubi tega ne zmorejo. V Nemčiji je drugače, ker vsaka regija financira svojo ekipo in reprezentanca skrbi samo za tiste, ki pridejo skozi neke selekcije. Tam je tudi sto biatloncev zaposlenih v vojski, pri nas pa je v vojski 70 vseh športnikov.

Tam imajo sistem, ki jim omogoča dobre pogoje, sploh pri prehodu od mladincev k članom, pri nas pa se ravno pri tem zalomi. Imaš lahko še tako dobre mladince, spomnimo se samo tiste štafete deklet, v kateri so bile Lena Repinc, Kaja Vindišar in Kaja Zorč. V mladinski konkurenci so bile med najboljšimi na svetu, pa se tega ne da kar avtomatično prenesti tudi na člansko raven. Takrat je treba največ vlagati, se s tekmovalci najbolj ukvarjati, zagotoviti najboljše pogoje, najboljše trenerje. Ko prideš na najvišjo raven, je treba teči en meter na sekundo hitreje. Boriš se proti odraslim, prilagoditi se na ta izziv pa lahko traja. Če to preživiš, lahko dosegaš uspehe še naprej, velikokrat pa se tega ne preživi. Ostaneta ena ali dve dekleti od petih.

"To je kot Hollywood. Igraš vloge, z enim tekmovalcem se pogovarjaš bolj na glas, ker veš, da mu tako najbolj pomagaš, drugemu moraš dobesedno zašepetati, takole in takole daj ..." Foto: Guliverimage Tudi o tem ste že govorili, da je morda to manjša utvara, da imajo velike države neomejene bazene talenta. Na prvenstvu v Oberhofu ste dejali, da se tudi v Nemčiji soočate s tovrstnimi izzivi, in tudi v Franciji. Le na Norveškem je drugače.

Da, Norvežani, Švedi in Finci imajo dobre pogoje. Imajo dobre zime in tam vsi tečejo. Potem pa se kakšen odloči, da bi to počel tudi bolj resno in je stvar rešena. Pri nas pa vidite, kakšne so zime. Na Pokljuki lahko te dni naredijo tudi vaterpolsko tekmo, prireditelji se trudijo na vse mogoče načine in upam, da jim bo uspelo. Dejstvo pa je, da so v Franciji tri doline in vsi tekmovalci so od tam. Je pa biatlon tam tako popularen, da jih veliko teče, smuča in nato še strelja zraven in imajo še vedno zadosti tekmovalcev.

Nemčija pa je ogromna, ampak 90 odstotkov Nemčije ne vidi snega. Del, kjer sneg je, je na koncu velik toliko kot Slovenija. A je prav tako težko te otroke navdušiti. Julija Tannheimer in njen brat Lukas, denimo, sta ekstremna talenta, tečeta kot raketi, ampak sta iz Ulma. Tam pa ni nič, tam je neka rolkarska steza in ti otroci se tam podijo vse poletje. Imeti moraš ogromno volje, da ti tam uspe, ali pa se preseliti v biatlonski center, kot so Oberhof, Ruhpoldoing in Notschrei, in tam potem ostati. Tudi v Nemčiji torej ni tako, da imaš kar množico mladih, ki so se pripravljeni odrekati, se truditi, na koncu pa je problem še organizirati tekmovanja. V nemškem pokalu odpade vsaka tretja dirka zaradi pomanjkanja snega. Če otroci ne tekmujejo, tudi izgubijo voljo.

Je pa kar malo ironično, kajne? Biatlon kot šport iz leta v leto raste, zime, se pravi pogoji zanj, pa so iz leta v leto slabši. Prognoza ni dobra.

Da, to je tisto, kar nas ne sme zaslepiti. Svetovni pokal bo potekal naprej, zanj me ne skrbi. Sneg prireditelji spravljajo vsako zimo, proizvajajo umetnega, delajo ne vem kakšne stvari. V tem je toliko denarja, da bodo te dirke obstale. Saj vidite, na nogometnih stadionih jih prirejajo in sneg pripeljejo od bog si ga vedi kod. Te bodo, da pa bi pridobili nove tekmovalce, za biatlon navdušili otroke, je treba tudi njim zagotoviti pogoje. Tukaj je težava večja. Zime so obupne in prav nič ne kaže, da bo kaj boljše. Upam, da bom še preživel svojo trenersko kariero v zimah, ko sneg še bo, vprašanje pa je, kako bo čez 20 let. Biatlon pa je kot produkt izjemen, ustvarja krasno napetost.

Koliko časa pa sami še preživite na snegu kot rekreativec?

Letos mogoče še največ v zadnjih nekaj zimah. Imeli smo srečo s progami v svetovnem pokalu, ki so bile večinoma res dobro pripravljene, zato sem kar veliko tekel. Naredil sem kar nekaj kilometrov. Veliko sem okoli, pet kilogramov sem shujšal. Se kar držim (smeh, op. p.). Dober pa ne bom nikoli več, si ne delam nobenih utvar. Za užitek pa še vedno tečem in kdaj "skočim" na kakšen hrib.

"Nimam absolutno nobenih utvar, da sem dober, ampak dokler sem 'fit' in me nič ne boli, je pa že fino." Foto: Guliverimage Koliko uporabljate svoje strokovno trenersko znanje na sebi, da se ohranjate v formi?

Takole bom rekel, kovačeva kobila ... (smeh, op. p.). Dobro, grem kdaj "migat". Če se dobro počutim, grem hitreje, včasih malo počasneje. Lani sem postavil rekord na lokalnem hribu, kakšnih 500 metrov višinske. Nisem imel namena rušiti rekorda, ampak ko sem se ogreval spodaj, sem se dobro počutil in šel hitro. Če pa bi se počutil slabše, bi se gor vlekel kot megla. Nimam absolutno nobenih utvar, da sem dober, ampak dokler sem "fit" in me nič ne boli, je dobro.

Kolesarstvo ste izdatno vključevali v biatlonske treninge. Kaj spremljate naše ase, Pogačarja, Rogliča in druge?

Moram reči, da je to moj največji poletni športni užitek. Kot gledalec, da se razumemo. Gledam vse te dirke, včasih gremo s fanti kaj kasneje na trening, da še vidimo cilj kakšne etape. Vsi so veliki navijači, tudi Nemci so silno navdušeni nad Pogačarjem in Rogličem, sploh Rogličem, ki je odšel v Red Bull - BORA - hansgrohe in so ga vzeli za svojega. Zelo veliko spremljam, navijam in imam tudi željo iti kakšno etapo pogledat v živo, sploh če bo kje bližje Sloveniji in bom imel čas. Saj veste, kako pravijo za nas trenerje, vse imamo, le časa ne.

Skratka, navdušen sem. To kar počne Pogi, je ... Sploh ne vem, če je že kdaj obstajal tak športni fenomen, da dobesedno igraje "pometa". Dobro, saj trpi, saj gara kot žival, ampak potem, ko je treba, ima eno prestavo več. In to pri tem, da je kolesarjev res bistveno, bistveno več kot tekačev ali biatloncev. Kolesarskih profesionalcev, ki od tega živijo, je pa nekaj sto. Vsi ti imajo dobre trenerje, dobre pogoje, hodijo na višinske priprave, potem pa jih en Pogi ali Primož namaha. Potem imaš še Tratnika, Mohoriča in tako naprej. Noro! Če bi mi pred desetimi leti nekdo rekel, da bomo imeli v Sloveniji med štirimi najboljšimi kolesarji dva Slovenca, bi rekel, da se mu je zmešalo.

V ligi NBA ga navdušujeta "netipična" košarkarska asa Luka Dončić in Nikola Jokić. Foto: Guliverimage Ko ste omenili besedo igraje, na misel pride še en slovenski športni fenomen, Luka Dončić. Tudi košarko kaj spremljate?

Seveda, Luko in pa Nikolo Jokića gledam. To sta atipična košarkarja. To je tisto, kar ves čas iščemo v športu, tudi v biatlonu. Da delaš nekaj drugače kot drugi, pa si še boljši. Ni klasične igre, ampak z neko takšno otroško nagajivostjo in brez strahu dominirata. Takšnega športnika, s takšnim naravnim talentom, naravnim gibanjem, si želimo vsi trenerji dobiti v roke. To je poezija. Jokić je videti neroden, kot da ne zna hoditi, potem pa nameče košev, da glava boli. Pogosto si ogledam kakšno tekmo lige NBA, četudi sem potem zjutraj zaradi tega utrujen. Ob tem čutiš ponos. Da Slovenec počne nekaj takšnega na najvišjem mogočem nivoju. Košarka je top šport za nogometom, eden najpopularnejših, in da imamo enega Slovenca, ki "nametava" tam čez tiste dva metra deset velike profesionalce, se z njimi poigrava, je poseben občutek za vse nas.

Vsem tem omenjenim je skupno to, da vidno uživajo.

Točno tako! Saj pravim, videti je, da jim ni težko početi tega, pa zagotovo v sebi bijejo tudi bitke, jih je kdaj strah pri kakšnem odločilnem metu, ampak to vseeno naredijo, ker tako verjamejo vase, tako zaupajo svojemu načinu. To je res pravi užitek gledati.

V biatlonu na takšne malce spominja Johannes Thingnes Boe. Tudi njega včasih zalotimo, kako mu med tekmo uide kakšen samozadovoljen nasmešek. Se tudi on igra na smučeh ali je to v tako garaškem športu nemogoče?

Zagotovo spada v ta razred. On je GOAT (Greatest of All Time, največji vseh časov, op. p.). Prej smo imeli Björndalna (Oleja Einarja, op. p.) in Fourcada (Martina, op. p.), pa prej Poireeja (Raphaela, op. p.), ves čas so ti posebni zvezdniki in Boe spada mednje. Je eden teh, ki ne gre in ne gre s stopničk. Vedno se šalimo, da ko bo enkrat nehal, bomo dobili eno stopničko nazaj. Ne bosta na voljo samo dve, ampak spet tri (smeh, op. p.). In to se bo zdaj zgodilo. Fanta dobro poznam, je zelo človeški, prijazen, na splošno krasen dečko.

Kar pa zadeva užitek, mi na misel pride trenerska maksima: "Nima 'šans' za zmago, kdor porazov se boji." In dejansko je to največja težava večine tekmovalcev. Bojijo se, da bodo naredili napako, in s tem so jo že naredili. Boe pride trikrat na leto v situacijo na strelišču, ko se malo ustraši, preostalih tristokrat pa je to zanj mačji kašelj. To je užitek gledati, ga natančno opazujemo, preučujemo, imamo zmerjeno, kje pridobiva čas, kako zna razporediti moči, ampak on vse to dela instinktivno prav. Ne verjamem, da ima tako naštudirano, da ve, kje pognati, kje se zadrževati, ta občutek mu je dan.

Leta 2010 je v slovensko reprezentanco zvabil obetavnega Hrvata Jakova Faka. Danes je ta slovenska biatlonska legenda. Foto: Vid Ponikvar

In ob tem se spomnim Jakova, ko je zmagoval v svetovnem pokalu. Tudi on je to takrat počel igraje. Bil je v veliko lažjem položaju, ker mu ni bilo treba zmagovati, ampak je lahko. Zdaj je drugače. Prihajajo mladi, vsi gredo na glavo in mu je težje, ogromno mora vlagati. Ampak tedaj je vedel, da je eden najboljših, da je med najbolkjšimi tremi, in to je izžareval. To izžareva še danes, se zaveda svojih omejitev. Malo mu manjka pri materialu, nič nenavadnega ni, da pri tej starosti ni več tako hiter, kar vedo tudi drugi. Zato ve, da mora vse narediti popolno in to tudi naredi. Dobro, saj se kdaj zmoti, ampak v sebi ima še vedno ta "ubijalski" instinkt, da ve, da mora doseči tisti maksimum. Če bi Lovro Polanko dosegal svoj maksimum, ne bi bil veliko slabši od Jakova, žal pa je daleč od tistega svojega performansa, ki bi ga lahko dal.

Je pa Jakov Fak fenomen, približuje se 38. letu in je še zmeraj svetovna špica.

Absolutno! Ve, kaj mora delati, skozi leta se je naučil, kako mora trenirati. Trenira sam, ne hodi na priprave, ima neko svojo logiko, kako se mora pripraviti, in očitno deluje zelo dobro. Je tudi izjemno inteligenten tekmovalec, zelo hitro ugotovi, kaj je v redu in kaj ne, zna to tudi popraviti. Glede na to, če lahko tako rečem, da je brez trenerja, zelo dobro vodi svojo kariero. To je zelo težko, biti sam svoj trener, svetovalec, vodja svoje ekipe v eni osebi. On je fenomen.

Fak je ravno v četrtek spet zmagal na Pokljuki. Foto: Aleš Fevžer Mislite, da bo trener, ko enkrat konča kariero?

Tega pa ne vem. Zelo veliko tekmovalcev gre med trenerje, pa tudi hitro obupajo. Kakšni vztrajajo, kakšen ima več, kakšen manj uspeha. Marsikdo se ujame v to past, da misli, da morajo tako, kot so trenirali sami, trenirati tudi vsi drugi, in potem tiščijo mlade. Ne vem, skoraj ne verjamem, da bo trener, saj vem, koliko mu pomeni družina, njegove tri deklice in žena, in če bi hotel biti od doma, bi bil že kot tekmovalec. Ampak Jakov ima množico talentov in mu ne bo težko najti nečesa, s čimer se bo ukvarjal.

Trener mora biti torej narejen iz posebnega testa. Kakšnega?

Prvi pogoj je, da imaš podporo družine. Ali pa si samski ali sedemkrat ločen (smeh, op. p.). To je osnova. Če tega nimaš, potem ne moreš biti osredotočen na stvari, ki so pomembne v športu. Mislim, da je razlog, da se toliko ljudi odloči za službo trenerja, ta, da ko nas pokažejo kamere, tam stojimo, se včasih veselimo, kdaj zavriskamo, kdaj malo zamahnemo z roko. In ko ljudje to vidijo, si mislijo "to bi pa lahko počel tudi jaz". In res bi lahko, ampak moraš najprej do tja priti. Kaj pa za tem stoji, koliko dela, koliko odsotnosti od doma, koliko žrtvovanja, koliko tistih, ki so temu posvetili svoje življenje, pa kamere ne pokažejo. Če bi to ljudje videli, bi si hitro premislili. Delam tudi kot mentor na akademiji IBU, kjer izobražujemo mlade trenerje, ki se želijo prebiti na reprezentančno raven, in se o tem ogromno pogovarjamo. Napisati morajo spis na temo, kaj so pripravljeni žrtvovati, da do tja pridejo. Napišejo, da vse, ampak ko izvejo, kaj vse je, pa je šok.

Ampak jaz sem se v tej vlogi vedno dobro počutil, še danes se. Kot sem že dejal, svoj ego sem zadovoljil, ne delam več zase. Kdorkoli me bo najel, pa nisem najcenejši trener, bo dobil nekoga, ki bo tekmovalcem pomagal. Ne bojim se zase, ne delam zase. Več kot olimpijsko medaljo imaš težko, da bi razmišljal o tem, da bi osvojil še eno, pa nima nobenega smisla. Okoli sebe moraš nabrati dobro ekipo, poskrbeti, da so tekmovalci tega sposobni, in poskrbeti za pogoje, da jim to lahko uspe. To je vsa skrivnost, je pa za to treba biti ves čas na preži, se ves čas učiti, ves čas razmišljati. Spremljati je treba vsakega tekmovalca, vse podatke, kako se počuti, kako napreduje in tako naprej. Dandanes je to veliko lažje, včasih si moral zaupati občutku, danes imaš nešteto informacij. Po drugi strani pa je spremljanje teh zelo zamudno, sploh če si odločen, da vse to spremljaš na takšni ravni, kot si jo tvoji tekmovalci zaslužijo.

"Daleč od tega, da bi točno vedel, kaj narediti, da bi nekdo zmagal. Niti slučajno ne. Se pa trudim po najboljših močeh in z vsem znanjem, ki ga imam." Foto: Grega Valančič/Sportida

In da vedno najdeš pravo besedo, znaš kdaj zaropotati ali se pošaliti. To je kot Hollywood. Igraš vloge, z enim tekmovalcem se pogovarjaš bolj na glas, ker veš, da mu tako najbolj pomagaš, drugemu moraš dobesedno zašepetati, takole in takole daj, enega moraš pustiti pri miru pred tekmo, drugega moraš vzpodbuditi, tretjega umiriti. Ves čas moraš biti pozoren, štiri tekmovalce imaš istočasno na strelišču in z vsakim se drugače pogovarjaš. Dobro, saj se velikokrat tudi zmotimo in damo napačen nasvet. Tega mi ni težko priznati, daleč od tega, da bi točno vedel, kaj narediti, da bi nekdo zmagal. Niti slučajno ne. Se pa trudim po najboljših močeh in z vsem znanjem, ki ga imam.

Preberite še:

Sportal Blaž Kramer preživel kalvarijo z zdravjem, zdaj živi sanje

Sportal Benjamin Savšek spregovoril tudi o tragični izgubi očeta #video

Sportal Janja Garnbret: Če svojo samozavest gradiš na tem, kar drugi pišejo o tebi, te lahko zruši že en sam negativen komentar

Sportal Matej Erjavec: To je najboljša stvar, ki se je lahko zgodila Luki Dončiću

Sportal Anej Doplihar: Nesreča in voziček ga nista ustavila, zdaj piše posebno poglavje #video

Sportal Miha Hrobat: Zagotovo je želja po kolajni, tega ne skrivam

Sportal Nick Bonino o ljubljanskem izzivu: Brez podpore družine tega poglavja ne bi bilo