Šporn kot turistični vodič

Če zapre oči, ne vidi prav nobene smučarske proge. "Nisem človek z vizualno predstavo," priznava Andrej Šporn. Vseeno pa dobro pozna prav vsako grbino vsakega smuka v koledarju svetovnega pokala. Prav zato mu ni bilo težko preleteti koledarja svetovnega pokala ter ob tem opozoriti na ključne dele. Največ časa si je seveda vzel za Kitzbühel, kjer najraje nastopa in bo januarja poskušal napasti sam vrh. Brez slovitega Streifa si ne predstavlja svetovnega pokala, zato pa letos ne pogreša nekaterih prog, ki bodo zaman čakale na smukaško elito. "No, morda malce pogrešam Chamonix. Všeč mi je bil tudi Val d'Isere, a tista stara proga. Nova proga ni smukaška. To trdim tudi za Soči. Zgornji del olimpijske proge nima prav veliko skupnega s smukom," razmišlja 30-letni slovenski reprezentant iz Kranjske Gore.

Lake Louise (24. 11.)

To je najbolj nezahteven smuk v svetovnem pokalu. Lahko bi ga označil za ženski smuk, čeprav velja dodati, da je podlaga pri naših tekmah drugačna kot tedaj, ko se po progi spuščajo dekleta. Večinoma ga krojijo vremenske razmere. Vidljivost je zaradi oblakov zelo spremenljiva, svoje pa stori še veter. Ker je konfiguracija terena zelo nezahtevna, so prav razmere velikokrat odločilne. Sama proga ne prinaša večjih posebnosti. Za tekmovalca so zanimiv le skok pri trenerskem kotičku, predel "fish net", prehod v "fall away" in smukaški del z največjo hitrostjo.

Beaver Creek (30. 11.)

Znamenita proga Ptice roparice slovi po najboljši snežni pripravi, katere posledica je sicer enakomerna, a zelo trda podlaga. Smuk je zelo zahteven, začne pa se z nekoliko položnejšim delom, v katerem je treba ustvariti hitrost. Sledi niz zavojev, med katerimi se hitrost povečuje. Pomembni so tudi daljši loki, kjer je hitrost prav tako precejšnja. Drugi del bi označil za skakaški. Smučati je treba korektno in natančno, a z izjemo ovinka med Harrierjevim skokom in ciljnim skokom se prav veliko ne da pridobiti. Po drugi strani pa znameniti skok Eagle in "kompresija", ki mu sledi, ne odpuščata napak.

Val Gardena-Gröden (14. 12.)

Zanimiva proga, ki se začne z ravninskim delom. Ključen je odsek po prvem večjem skoku. Tam smukača čaka levi zavoj, kjer je ključen izhod v ravnino. V slednjo je seveda treba prenesti kar se da visoko hitrost. Sledi nekaj delov, ki ne odločajo. Podobno velja za znamenito kameljo grbino, ki je zanimiva za gledalce, za smučarja pa je pomembno, da ohranja ravnotežje. Bolj odločilna sta zavoja pred Ciaslatom. Gre za kombinacijo, v kateri je treba biti zelo natančen in osredotočen. Če v tem delu smukač ne dobi dovolj hitrosti, bo ceno plačeval vse do cilja.

Bormio (29. 12.)

Brutalen smuk, predvsem zaradi trde podlage in slabe vidljivosti. Menim, da gre za fizično najbolj zahteven smuk. Po nastopu so vsi po vrsti izmučeni. Od štarta do cilja ni odseka, v katerem bi lahko zajel sapo. Zahteven je že začetek s skokom, ki je lahko ob napaki usoden. Sledi niz zavojev, v katerih kot po pravilu blesti Jerman. Ob zahtevnem skoku San Pietro noge že pečejo, a je pot do cilja še dolga. Gre za zahteven del, v katerem mora smukač držati visoko linijo in se hkrati boriti z zahtevno podlago in nagnjenim terenom, zato je pravzaprav teža vseskozi na desni nogi. Ključno je ohranjanje ravnotežja.

Wengen (18. 1.)

Lep smuk, brez ekstremno zahtevnih delov, a zaradi svoje dolžine (4480 m) vse prej kot preprost. Zaradi sonca in temu primerne podlage je velikokrat odločilna štartna številka. To se pozna že v zgornjem delu, za katerim se smukač poda v nekaj znanih delov, med katerimi se ljubitelji smučanja najbolj navdušujejo nad skalnatim skokom Hundschopf. A to so odseki, ki ne odločajo. Pomembna sta le natančnost in nadzor nad smučmi. Bolj zahteven je znameniti S-zavoj s prehodom do vodne postaje. Sledi televiziji "skriti" Langentrajen, s štirimi zavoji, ki lahko prinesejo visok zaostanek. Najvišjo hitrost ima smučar v predelu Hannegschuss, ki pa sam po sebi ni zahteven. Bolj odločilen je nato ciljni S.

Kitzbühel (26. 1.)

Od nekdaj moj najljubši smuk, ki je zahteven predvsem v zgornjem in spodnjem delu. Štartu sledita zavoja, med katerima je treba razmišljati o smeri za znamenito Mišnico. Ob visoki hitrosti mora smukač nato zavijati in držati hitrost za Steilhang, kjer je treba ostati osredotočen in vztrajen v želji po višini ter nato hitrosti na cesti. Pri slednji ne gre zgolj za drsenje, temveč vključuje tudi pomemben levi zavoj. Prežo je treba nato ohranjati tudi v nemirnem delu do skoka Seidlalm. Po doskoku čaka smučarja trojni zavoj z valovi, nato pa Lärschenschuss in nato Hausberg, kjer je smučar "slep". Skoči v prazno, nato pa mora takoj v zavoj. Kar stori tam, drži vse do zadnjega skoka. Tam so noge že pošteno trde, hitrost pa izjemna.

Garmisch-Partenkirchen (23. 2.)

Nova proga, klasična smukaška. Vključuje vse smukaške elemente. Po štartu se smukač poda v nekaj zavojev, ki se sklenejo z "banano", podaljšanim zavojem v desno, in nato takojšnjo menjavo smeri pred strmino. V tem delu je treba nato skozi lok pridobiti hitrost in jo zadržati v ravninskem delu. Pomemben del je tudi Ice hang, po katerem je ključno prečenje in iskanje smeri za zahteven S-zavoj, ki se konča s skokom. Korekten je treba biti tudi pred "prostim padom", skokom, ki je kar malce grozljiv. Po pristanku je treba zgolj v prežo in zdržati do cilja.

Kvitfjell (2. 3.)

Norveški smuk spada med manj zahtevne v svetovnem pokalu. Izpostaviti velja nekaj kombinacij, pri katerih je treba biti potrpežljiv in natančen. To so odseki, kjer se lahko veliko izgubi, pridobi pa bore malo. V zgornjem delu pomembno vlogo igra skok, saj si lahko z napačnim pristankom otežiš iskanje prave smeri. Podobno velja za Russijev skok, ki je lahko zelo lep, nekajkrat pa je bil ekstremno visok. Sledi še en skok pri gostilni, ki je nevaren za ravnotežje, nato pa kombinacija zavojev, pri katerih si preprosto ne smeš dovoliti popravkov. Podobno velja za zadnji desni zavoj, po katerem se smučar nato postavi le še v smukaško prežo in drvi proti cilju.

Lenzerheide (13. 3.)

Smuk, ki je kar nekako rezerviran za finale svetovnega pokala, zato ga pozna manj tekmovalcev. Ker tam tekmujemo sredi marca, so temu primerne tudi razmere – večinoma zelo pomladanske. Proga ni pretirano zahtevna, še zdaleč na ne gre za lahko preizkušnjo. Vključuje kar nekaj klasičnih smukaških elementov, v osrednjem odseku pa je tudi zelo strma. Tam je pomembno, da smučar z dovolj višine pride v strmino. Po drugi strani pa je nato zelo dolga tudi ravnina. Tam smukač prave hitrosti ne more več nadgrajevati.