S šalami na račun afere frekvenca bi lahko služili

Ko je bil še tekmovalec, so bili slalomisti za Slovence smučarski kralji, smukači pa skorajda eksoti. Zdaj je slika obrnjena. Pred olimpijsko sezono sta glavna slovenska aduta Rok Perko in Andrej Šporn, v tehnični vrsti pa ob veteranu Mitji Valenčiču in veleslalomskem osamelcu Janezu Jazbecu glavni trener stavi predvsem na nove rodove. Smukaškim rezultatom Mitja Kunc, zmagovalec ene tekme svetovnega pokala in lastnik bronaste kolajne s svetovnega prvenstva 2001, sicer ne gleda v zobe, odkrito pa računa na dvig krivulje v tehničnih disciplinah, čeprav ne skriva zaskrbljenosti nad razmerami v slovenskem smučanju.

Ko ste se zdaj že kar daljnega 22. januarja 2001 v pravem navijaškem panju v Schladmingu zavihteli na tretje mesto nočnega slaloma, ste bili eden od kar osmih Slovencev v finalu. Se strinjate, da je takšna slalomska tekma za Slovence neponovljiva? Ne bi se smel strinjati. Delamo za takšne tekme. Brez ambicij ni vrhunskega športa. Jasno pa je, da nas do takšne tekme vse skupaj čaka dolga in trnova pot. Rezultati v smučanju ne pridejo čez noč. Ne skrivam pa, da nisem zadovoljen s pogoji za delo. Težave se pojavljajo predvsem na finančni ravni. Položaj, ki se je sicer nekoliko popravil, je še vedno kritičen. Ko smo se lotili pogovorov o pripravah na novo sezono, smo govorili o kondicijskem trenerju, ki bi bil stalno z ekipo, in tudi fizioterapevtu. Žal želje niso bile v celoti izpolnjene. Bodimo iskreni, marsikaj nam manjka.

Pogosto slišimo, da ni denarja. Govori se o krizi. Je nemara prišel čas, ko si bodo morali odgovorni v slovenskem smučanju naliti čistega vina in se sprijazniti z dejstvom o omejenih sredstvih? Potemtakem ne gre za krizo, temveč za realno stanje? Prav tega se bojim. Strah me je, da so okviri, v katerih delujemo, realni. A po naravi sem večni optimist. Verjamem, da se bo slovensko smučanje kmalu dvignilo.

V Sportalovem intervjuju pred svetovnim prvenstvom 2013 ste presenetili s črnogledimi mislimi in si posledično prislužili kar nekaj kritik. Je prav vaše službeno napredovanje v odgovornega trenerja za tehnični disciplini v vaše misli vlilo kaj dodatnega optimizma? Morda. Živim z alpskim smučanjem. Resnično bi mi bilo težko pri srcu, če bi vse skupaj propadlo. Tudi kot trener sem zelo ambiciozen. Rad bi nekaj prispeval. Želim dokazati, da znamo kakovostno delati. Prav na vaši spletni strani sem si ogledal rezultate javnomnenjske raziskave, v kateri Slovenci alpsko smučanje še vedno dojemajo kot nacionalni šport. Takšen podatek ti da misliti. To mora biti dodatna motivacija. Naj se tu navežem na predhodno vprašanje in dodam, da lahko le z rezultati pokroviteljem dokažemo, da velja vlagati v ta šport.

Omenili ste trenerske ambicije. Roko na srce, športna javnost se vas v trenerski vlogi spominja predvsem po nesrečni aferi frekvenca in sporu z Andreo Massijem med zadnjim svetovnim prvenstvom v Schladmingu. Bi radi torej prav z rezultati javnosti ponudili drugačno zgodbo o Kuncu kot trenerju? Schladming je zame zaprto poglavje. Tu so svojo vlogo odigrali mediji ter zgodbo obrnili na drugačno stran. Označen sem bil za glavnega krivca. Trdim, da se mi je v Schladmingu zgodila krivica. Vsega skupaj ne želim pogrevati. Kar je bilo, je bilo. Gremo naprej. Vse to ne vpliva na trenerske ambicije, ki v mojem primeru niso skromne.

Halo, Mitja … Se kdaj nasmehnete kakšni šali na račun omenjene afere? Jaz sem sicer zaprl poglavje, a šale krožijo kar naprej. Pravijo, da sem na eni od radijskih postaj zelo priljubljen. Ko mi je na uho prišla informacija, da imitator moj glas uporablja v oglasnem sporočilu za stopnice, sem začel razmišljati o zahtevani proviziji. Morda bi lahko s temi šalami služili in denar vložili v priprave naše ekipe. Ha, ha …

A grenak priokus ostaja. Se nameravate kdaj o teh dogodkih za zaprtimi vrati pogovoriti tudi z Andreo Massijem? Ponavljam, to je zaprto poglavje. Massija spoštujem. Spoštujem njegovo delo in odlične rezultate Tine Maze. Kapo dol! Kot človek pa bo moral samega sebe marsikaj vprašati. Je res treba prek vsega, tudi čez "trupla"? Ne vem. Jaz nisem takšen človek.

Če se vrneva k iztočnici uvodnega vprašanja. Na omenjeni tekmi je bil med finalisti tudi Mitja Valenčič, v zadnjih letih najboljši slovenski slalomist. Kako nekdanja sotekmovalca delujeta v hierarhičnem odnosu trener-tekmovalec? O Valenčiču lahko govorim le z globokim spoštovanjem. Če bi imeli več takšnih smučarjev, bi se nam lepše pisalo. Kot trener sem navdušen, da ga imam v svoji ekipi, saj je s svojo prizadevnostjo in požrtvovalnostjo vzor drugim. Prav zato želim, da bi ob koncu kariere še enkrat postregel z najboljšimi slalomskimi predstavami. Poleti je dobro delal in je odlično fizično pripravljen. Dejstvo pa je, da se pri samem smučanju že poznajo njegova leta, predvsem pri nagibih in ravni elastičnosti. Vseeno trdim, da je ob pravi formi lahko še vedno konkurenčen. Nanj vsekakor računam.

V oči pa bode, da je pravzaprav edini pravi slovenski slalomist. Se strinjate, da slovenski navijači že predolgo čakajo na nove rodove? Iskreno upam, da bo Maticu Skubetu in preostalim prav v novi sezoni uspel ta preboj. Dejstvo je, da jim voda že pošteno teče v grlo. Upam, da se zavedajo priložnosti. Težava, ki ste jo nakazali, pa je preskromna konkurenca znotraj ekipe. Ni mladih, ki bi pritiskali na najboljše. Govorim o spontani konkurenci. Ko sem bil sam tekmovalec, sem vselej čutil tudi rivalstvo znotraj ekipe. Zdaj tega ni. Vzpostavitev tega stanja je ena od mojih primarnih nalog.

V še slabšem položaju so veleslalomisti. Vas kot tekmovalca, ki se je proti vrhu prebijal prav v omenjeni disciplini, to še posebej boli? Po duši sem veleslalomist. Moji rezultati v slalomu so posledica preusmeritve po poškodbi kolena. Prav zato čutim še toliko večji izziv. Imamo smučarje, ki so sposobni premagati težave, s katerimi se spopadamo vrsto let. Veliko treniramo. Verjamem, da bodo rezultati vidni. Fantom tudi dopovedujem, da do uspeha vodijo le trdo delo, garanje, odrekanje … Vse je treba posvetiti smučanju.

A vse našteto bo premalo brez finančnega vložka. V preteklosti je marsikaterega smučarja iz skromnejšega okolja v reprezentanco ponesel sistem. Zdaj lahko preživijo le smučarji bolj premožnih staršev … Prav to je največja težava slovenskega alpskega smučanja. Vse se začne in konča pri denarju. Kar nekaj nadarjenih slovenskih smučarjev je dvignilo roke, saj starši niso zdržali tega finančnega tempa. Kot trener članske ekipe imam v ekipi tekmovalce, ki sami prispevajo neskromna sredstva za delovanje. To je velika težava, ki jo bo treba rešiti na sistemski ravni.