Ana Bucik: Slediti Tini Maze je izziv za vse smučarke

Ana Bucik bo v Beaver Creeku nastopila na svojem drugem članskem svetovnem prvenstvu. Mlada Novogoričanka je debitirala že leta 2013 v Schladmingu. V vmesnem obdobju se je vsaj v slalomu uveljavila v evropskem pokalu in v sezoni 2014/15 dvakrat osvojila tudi točke svetovnega pokala (21. mesto v Flachauu in 26. Aareju). Zaradi svoje mladosti se 21-letna Primorka, ki kot članica zlate slovenske ekipe z mladinskega svetovnega prvenstva 2012 velja za up prihodnosti, še ne želi osredotočiti zgolj na eno disciplino, zato napoveduje postopno širjenje smučarske palete.

Občutite razliko med tekmo svetovnega pokala in svetovnim prvenstvom? Prav gotovo je ozračje na svetovnem prvenstvu drugačno. Sporoča, da gre za tekmo z večjo težo. A to morda bolj občutijo smučarke, ki se borijo za najvišja mesta. Zame je vsaka priložnost, ki jo dobim v svetovnem pokalu, poseben izziv. Izziv bo tudi Beaver Creek. Jasno, največ stavim na slalom, kjer računam na še boljšo štartno številko in nadgradnjo svojih predstav iz Flachaua in Aareja. Poleg tega pa bom prvič spoznala tudi ameriški sneg, zato bom dneve v Koloradu s pridom izkoristila tudi za kakovostne treninge.

SP 2015 kot naložba za prihodnost, torej? Deloma. Na svojem prvem svetovnem prvenstvu v Schladmingu sem res predvsem nabirala izkušnje. Zdaj gojim tudi rezultatska pričakovanja. A verjamem, da bom na prihodnjih prvenstvih še bolj konkurenčna.

Kje se pravzaprav vidite v prihodnjih sezonah? Napredovati želim v vseh disciplinah. A ker mi gre trenutno najbolje od rok in nog slalom, bi si v tej disciplini v prihodnje želela izboriti čvrstejši status. Verjamem, da se lahko spogledujem s stalnim uvrščanjem med najboljšo petnajsterico. To je prvi cilj. Nato pa … Kdorkoli se loti smučanja, sanja o tem, da bi nekega dne zmagoval, osvajal kolajne in bil morda celo tako dober kot Tina Maze. A čez noč ne gre, predvsem pa nismo vsi tako nadarjeni. Trudila se bom po najboljših močeh in skušala izkoristiti svoj talent. Nato pa bomo videli, kam me bo to pripeljalo.

Je Tina Maze za novi rod slovenskih smučark velik navdih? Najbolj me navdušuje s svojo vsestranskostjo. Prav na vsaki tekmi, v vsaki disciplini se počuti domače. To počne s tako lahkoto, da vse skupaj deluje preprosto. Verjemite pa mi, da je daleč od tega. Tako visoka raven v vseh disciplinah je nekaj izjemnega. Zanimivo jo je gledati, ko je nezadovoljna z desetim mestom. Seveda je to vrhunski rezultat, a ona pač želi na vrh. To je občudovanja vredno. Skušam ji slediti. To je največji izziv. Verjamem, da je to izziv za vse smučarke.

Vas ob tem navdušenju kaj mika, da bi se iz Nove Gorice podali v italijanski del Gorice in potrkali na vrata vadbene baze Andree Massija? Verjamem, da je Massi Tini na njeni poti zelo veliko pomagal. Odlično sta se ujela. Toda na ravni kondicijske vadbe imam ekipo, ki ji popolnoma zaupam. Delam ločeno od reprezentance, za mojo kondicijsko pripravo skrbi trener Renato Srebrnič, spogledujem pa se tudi z gimnastiko. Vem tudi, kje so moje pomanjkljivosti na tej ravni. Bolj kot nabiranju moči v fitnesu se moram posvečati koordinaciji, ravnotežju … Sem tudi zagovornica velike raznolikosti na treningih. Zakaj? Vsaka tekma je poglavje zase, zato se je treba stalno prilagajati.

Katero smučišče bi kot Novogoričanka označili za domače? Trbiž. Tam sem že v otroških letih veliko trenirala. Še danes se tam počutim nadvse domače. Podobno velja za Sella Neveo. Nobenega slovenskega smučišča ne poznam tako dobro kot omenjenih dveh.

Italijansko smučišče Sella Nevea je povezano tudi s Kaninom, a kaj kot ta ne obratuje, infrastruktura pa klavrno propada … To je res žalostna zgodba. Kaninsko smučišče je bilo nadvse prijetno. Tudi sama sem tja rada zahajala. Predvsem v spomladanskem delu sezone na kakšen dan prostega smučanja. Nedelovanje naprav je velika škoda za naš turizem in smučanje, zato upam na boljši jutri.

Nekoč se je smučalo na Kaninu in nekoč slovenskim članskim reprezentantom ni bilo treba skrbeti za stroške. Se je težko sprijazniti s sistemom participacij? Prav gotovo. Moji vrstniki v službah služijo denar, meni pa morajo starši plačevati, da lahko tekmujem. Ni mi lahko. Prav zaradi tega sem še toliko bolj vesela kakšnega dobrega rezultata, po drugi strani pa me porazi toliko bolj prizadenejo. A v smučanju uživam, zato se borim. Morda bo v prihodnje bolje.

Brez pomoči staršev ne bi šlo? Imam osebnega pokrovitelja, pomagajo mi tudi v klubu, a brez staršev res ni bi šlo. Čutim brezpogojno podporo.

Veliko se govori o finančni podhranjenosti slovenskega smučanja in zaostajanju za konkurenco že pred prihodom na tekmo. Kje se osebno čutite najbolj prikrajšano, ko se primerjate s tekmicami? Mnoge se lahko prebudijo, stopijo iz hiše in so že na smučišču. Tudi jaz bi rada dan začela s tremi vožnjami, ne pa z dvourno vožnjo do proge. Tu vidim največji minus.

Poznamo vas predvsem kot slalomistko, v St. Moritzu pa ste nastopali tudi v hitrih disciplinah. Napoved širitve smučarskega repertoarja? Postopno dodajanje disciplin je moj osnovni cilj. V hitrih disciplinah sem se občasno preizkušala že med poletnimi pripravami. Na določenih odsekih sem bila hitra, celo konkurenčna reprezentančni sotekmovalkam. Verjamem, da imam v sebi tudi občutke za smučanje pri večji hitrosti. A predvsem v smuku za napredek smučarka potrebuje kopico izkušenj in predvsem kilometrov. Na prvem uradnem treningu smuka sem imela veliko težav. Večkrat sem se pošalila, da na srečo ni bilo televizijskega prenosa. Ni mi šlo dobro. A ko sem premagala prvi strah, sem napredovala. To je osnova. Vem pa, da me čaka še veliko dela.

Ste se tudi zaradi tega poleti odločili za menjavo smuči in prestop z Elana na Stöckli? O Elanu lahko govorim z izbranimi besedami. Predvsem s slalomskimi smučmi sem bila zelo zadovoljna. Povod za selitev je bil veleslalom. Ko sem testirala druge smuči, sem občutila razliko. Ključna težava pri Elanu je majhno število tekmovalk, ki bi sodelovale pri razvoju smuči. Jaz preprosto nisem imela dodatne energije, da bi se lotila še tega.