Ponedeljek, 7. 5. 2018, 10.21
6 let, 6 mesecev
WFC
WFC: sinonim za mešane borilne veščine v regiji
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,34
Organizacija WFC je številnim športnikom ponudila možnost za ambiciozno športno kariero in slovenskemu ljudstvu dala spoznanje ter zavedanje o športni disciplini, ki danes dobesedno obseda ves svet. WFC je nanizal 21 dogodkov in sočasno ponudil ljubiteljem borilnih športov staro rimsko uspešnico – dajte ljudstvu kruha in iger. Na široko se bodo ponovno odprla vrata legendarne tivolske dvorane, ko bo 19. maja v prvem športnem načrtu tega dne WFC št. 22.
Če na hitro izluščimo začetke športa, ki vsebuje vse borilne športe in znotraj njih prav vse različne stile, so globalni pionirji MMA (mešane borilne veščine) brazilska družina Gracie, brata Shamrock, Mark Kerr, Igor Vovčančin, Mark Coleman, Kazuyuki Fujita in mnogi drugi. Začetki bojev resda segajo v tako imenovano podzemlje, a so ilegalni šovi hitro prišli na plan. Svetovno slavo je požel japonski Pride, ki je z rednimi prenosi in razmnoževanjem slike po vsem svetu postal svetovni hit, športniki pa globalne zvezde. Fedor Emilijanenko, Mirko Filipović - Cro cop in Antonio Rodrigo Nogueira - Minotauro so le trije največji in najslavnejšii borci, ki so jih slavili na petih celinah. Ko je japonska organizacija začela šepati, se je kot feniks iz pepela dvignila ameriška zgodba o uspehu, ki traja še danes – UFC.
Mirko Filipović - Cro cop je eden globalnih zvezdnikov MMA.
Nekje v letih, ko je Pride ugašal in na drugem koncu sveta UFC začel globje vdihavati duh športnih borb ter izkoriščati potencial ameriškega marketinga, se je v slovenski prostor vtihotapil WFC – World Free Fight Challenge. Ime je bilo idealno. Pod vtisom zgoraj omenjenih junakov je bila besedna zveza "svetovni izziv prostega pretepa" kot ulita, le da se je Slovenije držal sloves države zimskih disciplin, priljubljenih ekipnih športov in države, kjer tu in tam uspe kakšnemu posamezniku. Dvom o resničnosti mešanih borilnih veščin je bil pravzaprav upravičen.
Začetki v brazilski džungli
Junak prvotnega, a izvirnega utrinka je bil in še vedno je Zlatko Mahić. Svetlolasec, ki je še danes med gorečimi privrženci tega športa viden od daleč, je na povsem turističnem izletu po Braziliji zajadral v Manaus. Krepko sredi džungle, obdan z vsemi pastmi neizmerljivo ogromne Amazonke, je Mahić prvič videl dogodek, ki je v njem sprožil val zanimanja, zadovoljstva in upov za postavitev športne zgodbe, ki je Slovenija s širšo okolico še ni videla. V skorajda neokrnjeni naravi okrog Manausa so Brazilci pripravili dogodek Jungle fight, kjer je Mahić spoznal Antonia Noguiero Minotaura, Joseja Landija Peleja in Paula Carusa, torej nekaj največjih legend tega športa. Prvi vtisi še danes zvenijo kot prva ljubezen: "Sam sem deloval v povsem drugem poslu. V Braziliji me je Jungle fight navdušil, in ko sem spoznal nekaj legendarnih imen športa, ki pri nas ni imel nikakršne preteklosti, sem si rekel: 'To lahko naredim tudi v Sloveniji.' Prvi dogodek leta 2006 sem naredi iz užitka. Poimenoval sem ga Brazilija proti Evropi. V Kopru sem imel dobro stkane vezi in dvorana Bonifika je bila dobra odločitev."
V skorajda neokrnjeni naravi okrog Manausa so Brazilci pripravili dogodek Jungle fight, kjer je Zlatko Mahić (desno) spoznal Antonia Noguiero Minotaura, Joseja Landija Peleja in Paula Carusa, torej nekaj največjih legend tega športa. Prvi vtisi še danes zvenijo kot prva ljubezen.
V Kopru sta bili največji zvezdi brata Noguiera, glavna borba večera pa je bila med Francozom Francisom Carmontom in Brazilcem Evangelisto Santosom Cyborgom. Na prireditvi v Kopru sta nastopila tudi Dennis Siver in Brazilec Rafael Cavalcante Feijao, ki sta se borila tudi v največji svetovni organizaciji, ameriškem UFC. Po sijajnem večeru v Kopru se je pot WFC začela sunkovito in z vnaprej jasnim ciljem – brez predaje [DF3] , tako za organizacijo kot tudi za slovenske borce.
Začetki slovenskih gladiatorjev
V nadaljevanju je organizacija WFC borbene spektakle pripeljala v Ljubljano, najprej v dvorano Kodeljevo, sledile so Domžale, pa legendarni Tivoli in prvo gostovanje v tujini, kjer se je letovišče Dubrovnik izkazalo za odlično lokacijo, saj so številni hrvaški borci večkrat nastopili na prireditvah WFC. Hkrati so se vrata odprla za borce iz številnih hrvaških klubov, tudi iz zelo legendarnih, kot sta šoli Branka Cikatića in Mirka Filipovića. Dvakratno gostovanje se je selilo v Bolgarijo, kjer je izjemno veliko bolgarskih športnikov, ki so že desetletja prednjačili v svetu rokoborbe in juda, hkrati pa so se želeli preskusiti v mešanih borilnih veščinah in tudi v kickboksu. Prve korake je na MMA-sceni naredilo nekaj slovenskih borcev, brez katerih si uspešne slovenske športne zgodbe ne bi bilo mogoče predstavljati.
Bojan Kosednar je bil eden prvih Slovencev, ki se je preizkusil na sceni MMA.
Prvi slovenski nastop je pripadel Dejanu Madjareviču, ki se nastopa v Domžalah dobro spominja: "MMA nismo poznali, le nekaj teorije, bolj kot ne s televizije. Najbolj sem se bal, kako je sprejeti udarec s povsem drugačnimi rokavicami, ki so za MMA bistveno tanjše in lažje. Nismo imeli ne izkušenj, ne znanja, ne mentorjev. Nekaj tistih, ki smo prvič nastopili, je šlo v ring in skušali smo preživeti. Uspelo nam je celo zmagati." Madjareviču sta na uvodnih prireditvah sledila še Dalibor Anastasov in Bojan Kosednar. Prav drugi velja za enega najuspešnejših slovenskih MMA-borcev, kar bo nedvomno želel dokazati tudi 19. maja v Hali Tivoli.
Zagotovo je bil med vsemi dogodki WFC zelo pomemben in ključen za nadaljnji razvoj WFC št. 8 – D-day. V razprodani tivolski dvorani je v prvi vrsti sedel še danes eden najbolj zvenečih borcev K1 in MMA na svetu, Nizozemec Alistair Overeem, v ringu pa sta zmagi osvojila Valižan Paul Daley in Hrvat Igor Pokrajac [DF6]. Vsi omenjeni so pustili velik pečat v ringih po vsem svetu, tudi v UFC. Odlično sestavljena je bila slovenska zgodba osmih kickboksarjev, ki so se pomerili za naslov najboljšega v državi, in to v enem samem večeru. Zmagovati in paziti, da ni poškodb, sta temelja za nastop v finalu, v katerem pa se ne zgolj nastopi, pač pa zmaga.
Prvi slovenski uspehi
Mirana Fabjana se je oprijel vzdevek slovenski Rocky.
Takšna pot in enako razmišljanje sta do naslova pripeljala takrat 23-letnega Mirana Fabjana, ki je v finalu nokavtiral favoriziranega Rožleta Jazbinška. Zaradi izjemne zgodbe v ringu in nastopa v finalu se je Fabjana oprijel vzdevek slovenski Rocky. Temperamenten večer, zelo pozitiven vtis občinstva in izjemen medijski odziv so dali krila tudi organizaciji WFC. Navdušenje nad dogodkom je bilo tako veliko, da je takrat WFC vpeljal tudi kickboksarje (pravila K1), ki so v naslednjih letih močno dvignili popularnost slovenskih borilnih spektaklov pod imenom WFC. Naslednji štirje dogodki so bili v dvorani Tivoli, kjer je nastopilo tudi nekaj prekaljenih slovenskih borcev: Miran Fabjan, Denis Porčič in Bor Bratovž.
WFC 14 je bil v Beogradu, kjer je organizacija navdušila srbske privržence mešanih borilnih veščin. Ti so takrat dobili pomembnejšo vlogo pri sestavi seznama borcev in nekateri poželi precej medijske pozornosti, na primer omenjeni Aleksander Radosavljević in tudi Vaso Bakočević. Zaradi precejšnjega zanimanja borcev z vseh koncev Evrope je organizacija pod streho spravila manjše turnirje in jih poimenovala WFC Challenger. Ti so bili odskočna deska za nastop na glavnem dogodku WFC.
Eden najbolj zvenečih in medijsko podprtih je bil dogodek št. 16, ko je v Ljubljano prišel robustni Američan Bob Sapp. V ringu je kljub drugačnim napovedim hitro objokoval svoj nastop, saj ga je, takrat številka ena slovenskih težkokategornikov, Črnomaljec Rok Štruclj hitro prisilil k predaji.
Eden najbolj zvenečih in medijsko podprtih je bil dogodek št. 16, ko je v Ljubljano prišel robustni Američan Bob Sapp, ki pa je v ringu kljub drugačnim napovedim hitro objokoval svoj nastop, saj ga je, takrat številka ena slovenskih težkokategornikov, Črnomaljec Rok Štruclj hitro prisilil k predaji. Večer so zaznamovali številni odlični boji, med drugimi je Bor Bratovž po težkem obračunu premagal ameriškega pripadnika specialnih enot Johna Kaleba Dyserta, Miran Fabjan pa je javno izrazil nezadovoljstvo nad občinstvom, ki mu, kljub številnim uspehom, ni namenilo pričakovane podpore v boju proti Afričanu Ndobmeju Kandeju [DF10].
WFC-jevo znanje tudi v arabskih državah
Istega leta je jeseni prišla ponudba iz najbogatejšega dela sveta – z Arabskega polotoka. WFC si je z delom in odmevnostjo borilnih spektaklov prislužil poziv iz Združenih arabskih emiratov, kjer so se želeli odzvati na tamkajšnjo priljubljenost mešanih borilnih veščin, predvsem brazilskega jiu-jitsa. Prvinska tehnika Carlosa in Helia Gracieja je arabski svet tako navdušila, da so jiu-jitsu postavili v reden šolski predmetnik in v UAE privabili več kot 50 brazilskih mojstrov. V glavnem mestu je nastal Abu Dhabi Warriors, in to z najboljšimi sodniki na svet in borci, ki so že ali so v prihodnosti želeli nastopiti na UFC.
V zadnjih treh letih WFC ni doživel slovenskih ovacij, saj sta bila dva dogodka zaupana Dunaju. Vključujoč Abu Dhabi Warriors 2 pa se slovenska MMA-ekspedicija ni imela možnosti predstaviti. Številni avstrijski klubi in borci, ki bi radi hitro skočili med UFC-zvezdnike, niso bili preveč posrečena kombinacija, zato se World Free Fight Challenge vrača k izvirnosti, h koreninam. Vrnitev je bila v sozvočju s potrebami slovenske športne javnosti in številnih mlajših, boja željnih mladcev. Mahić je pomemben del večera, ki ga bo 19. maja gostila legendarna Hala Tivoli: "Nastopili bodo mladi športniki, ki resnično želijo nastopati v tem športu. Povezani smo s številnimi organizacijami in promotorji po vsem svetu, a mi lahko le pomagamo. Uspeh ne pride čez noč. Tistemu, ki je pripravljen delati in trenirati, lahko uspe prav v WFC."
