Hrvatica, ki je zmagala na OP Francije, opozarja na pasti tenisa in teniške slave

Ta konec tedna je Slovenijo obiskala nekdanja vrhunska teniška igralka Iva Majoli. Hrvatica je leta 1997 pri vsega 19 letih zmagala na turnirju za grand slam, potem ko je v finalu OP Francije premagala legendarno Martino Hingis. Iva Majoli do danes ostaja edina hrvaška igralka, ki ji je uspelo zmagati na turnirju za grand slam. V svoji karieri je osvojila osem turnirjev serije WTA, po zmagi v Parizu pa se ji je svet obrnil na glavo. Če pogleda nazaj, bi v svoji športni karieri marsikaj spremenila. Danes skuša staršem mladih teniških talentov z nasveti pomagati in jih opozarjati na pasti, ki jih prinaša teniški šport in slava. Kot pravi Majolijeva, je pot do vrhunskih rezultatov dolga in težka. Večurni dnevni treningi se začenjajo že v otroških letih.

Danes ste videli kar nekaj mladih slovenskih igralcev. Ste med njimi morda videli kakšne bodoče Federerje, Nadale, Đokoviće, Williamsovi?
Zelo vesela sem, da se nam je uspelo dogovoriti za to sodelovanje, glede na to, da tudi moja hčerka igra tenis. Že dolgo namreč nisem videla otrok generacije od 10 do 12 let. Videla sem nekaj deklet in fantov, ki imajo velik talent, in mislim, da bi bilo za Slovenijo zelo lepo, če bi v prihodnosti imela vrhunsko igralko ali igralca. Seveda, otroci so še zelo mladi in pred njimi je še dolga ter težka pot. Poleg tega se mora veliko stvari poklopiti, da lahko nekdo pride do vrhunskega rezultata. Vem, da je to psihološko in finančno zelo težka pot. V večini primerov morajo starši vložiti ogromna sredstva in to vsekakor ni lahko.

Danes 38-letna Hrvatica je med mladimi slovenskimi igralci opazila kar nekaj talentov. Na sliki Luka Talan Lopatič.

Koliko ste bili stari, ko ste se začeli ukvarjati s tenisom?
Lahko bi rekla, da sem se začela s tenisom ukvarjati kmalu in pozno. Začela sem ga igrati med šestim in sedmim letom. Sprva je bila to vse igra. Zelo rada sem tudi drsala. Drsanje mi je bilo mogoče še bolj všeč, ker so bili zelo lepi kostumi (smeh). Na koncu sem se vseeno odločila za tenis, kar je bila pravilna odločitev. Možnosti, da bi mi uspelo v drsanju, so bile namreč zelo majhne. V tenisu sta bila tudi starejši brat ter sestra in z njima sem začela.

Kako se spominjate svojih prvih začetkov v tenisu?
Moj prvi trener je bil že takrat starejši gospod, zaradi katerega sem vzljubila tenis. Mislim, da so prvi trenerji zelo pomembni. Pomembno je, kako ti predstavijo šport in kakšni so prvi treningi. Vsekakor mora biti najprej vse skupaj igra. Iz te igre pa se lahko razvije veliko več, če otroci šport dejansko vzljubijo. To sem povedala tudi staršem. Ne glede na to, kako je vse skupaj težko izpeljati, je najpomembnejše, da si otrok to želi početi. Veliko je staršev, ki želijo preveč. V večini primerov se to ne konča dobro. Jaz sem imela tenis dejansko rada. Ure in ure sem sama igrala ob zidu in si v glavi sama ustvarjala točke, lovorike ... Vseskozi sem starejšim dekletom govorila, da bom boljša od njih. Moraš imeti nekaj takega v sebi, če želiš biti ob koncu dneva boljši od drugih.

Iva Majoli je že pri desetih letih trenirala štiri ure na dan.

Koliko ur na dan ste trenirali, ko ste bili stari deset let?
Pri desetih letih so bili treningi že veliko bolj resni. Trenirala sem štiri ure na dan. Takrat je bilo vse podrejeno enemu cilju. Cilj je bil evropsko prvenstvo do 14 let, ki sem ga na koncu osvojila pri svojih 12 letih. To mi je odprlo vrata. Kmalu zatem sem podpisala pogodbo z eno izmed agencij in odšla v ZDA. Nekoliko manj sem igrala na mladinskih turnirjih, saj se je moja generacija kmalu vključila v profesionalni tenis. Kmalu sem dosegala resnejše rezultate in stvar je šla svojo pot.

Bi danes kaj spremenili v svoji profesionalni karieri?
Če danes pogledam nazaj, bi pri petnajstih ali šestnajstih letih več časa posvetila delu. Čeprav so bili že rezultati, bi si želela imeti več treningov. Z rezultati je prišel tudi denar in vse skupaj te prisili, da nadaljuješ na tej poti. Nekatere stvari bi naredila drugače.  

Sami ste že pri 14 letih vstopili v profesionalni tenis, pri 19 letih pa ste dobili turnir za grand slam – Roland Garros. Se je za vas kot mlado igralko vse skupaj prehitro odvijalo?
Da, verjetno se je. Pri večini deklet se vse skupaj prehitro odvija. Malo je tistih, ki znajo prenesti ta pritisk. Praktično so ti čez noč odprta vsa vrata. In mladim dekletom to ustreza. Kjerkoli se pojaviš in karkoli si zaželijo, tudi dobijo. Dejansko se nekatere stvari prehitro zgodijo in na njih nisi pripravljen. Seveda so zaradi tega tudi posledice, na katere večina ne reagira pravilno, saj niti ne veš, kaj se dogaja. Še vedno treniraš, rezultatov pa ni več. Mislim, da je športna psihologija zelo pomembna, kar pomeni, da je treba otroka že od začetka pravilno usmerjati. Otroci se morajo znati soočiti tako z zmagami kot tudi s porazi. Pomembno je, da je celotna ekipa vključena v to (igralec, trener in družina, op. p.) in da znajo najti pravo rešitev v pravem trenutku. Nekatere stvari te lahko ponesejo in iz takšnih situacij se je težko izvleči.

Iva Majoli je leta 1997 v finalu OP Francije premagala Martino Hingis z izidom 6:4 in 6:2.

Igrali ste tudi v času legendarne Steffi Graf in Monike Seleš. Zadnjo ste v Tokiu celo tudi premagali. Katera je bila po vašem mnenju boljša igralka?
Težko je to oceniti, ker sta bili popolnoma dve različni igralki. Ta generacija je bila nekaj posebnega. Mislim, da je bila to do zdaj najmočnejša generacija v ženskem tenisu. Od Steffi Graf, Monike Seleš, Jennifer Capriati, Martine Hingis, Gabriele Sabatini ... Vsaka od prvih dvajsetih deklet je bila zvezda zase. Vsaka je bila prepoznavna in vsaka je bila po svoje različna. Tega danes ne vidimo. Da, Steffi Graf je bila ena in edina. Izgubila je lahko le en dvoboj v letu, prav tako tudi Monika. Po eni strani ti je lahko v čast, da si lahko igral v takšni generaciji in premagoval tovrstne igralke.

Je pa tako, da se zadnjih nekaj let veliko igra samo moči. Ni več tistega teniškega čara, ki je bil pred tem. Nekatera dekleta lepo igrajo, večina pa jih igra na moč in zaradi tega tenis ni več to, kar je bil. A kot pravim, vsaka generacija prinese nekaj novega. Jaz pričakujem, da se bo ta čar tenisa vrnil.

Vaša kariera se je kmalu končala. Stari ste bili šele 26 let. Vam je žal, da ste morali tako kmalu prekiniti športno kariero?
Želela sem odigrati še kakšno leto. Na žalost so pred koncem kariere prišle poškodbe. Sledila je operacija ramena in od te operacije se nisem nikoli popolnoma opomogla. Po eni strani je bilo samo mučenje. Ko si enkrat že bil na tako visoki ravni, si seveda želiš tja vrniti. Delati nekaj na pol nima smisla. Na žalost me je to prisililo, da prekinem s tenisom. Prišlo pa je tudi do zasičenja in kot sem že povedala, se resno delo začne že zelo kmalu. Tudi moje telo je bilo že iztrošeno. Vesela sem, da sem zadnjih nekaj let znova aktivna v tenisu in da sem kapetanka ženske hrvaške reprezentance, kjer imamo kakovostno mlado reprezentanco.

Svojo športno pot je končala že pri 26 letih.

Lani ste vrnili na WTA-turnejo, ko ste v Moskvi igrali v dvojicah. Je bil to poskus za vrnitev ali kaj drugega?(Smeh) Ne, to ni bilo nič resnega. To sem šla igrat zaradi prijateljskih vezi, saj z njimi tudi poslovno sodelujem. Večinoma igram na turnirjih za grand slam v seniorski konkurenci. Angažirana sem tudi na turnirju v St. Peterburgu, kjer veliko sodelujemo. Še vedno sem popolnoma predana tenisu in to mi je všeč. Mislim, da bi moral vsak delati tisto, kar najbolje zna.

Je bilo za vas težko preklopiti iz profesionalnega tenisa v navadno življenje?
To je ena najtežjih stvari, kar se tiče nas športnikov. Teniški igralci živimo zelo nenavadno življenje. Ko je treba po koncu kariere preklopiti na navadno življenje, vsekakor ni lahko. Potem ko kot teniški igralec končaš športno kariero, je večina tvojih prijateljev končala šele fakulteto in šele začenja svoje življenje. Zaradi tega veliko športnikov pade v depresijo, saj se stvari čez noč spremenijo. Nič več se ne dogaja okrog njih in prihajajo drugi, mlajši igralci. Prilagoditi se moraš ritmu življenja, na katerega nisi vajen. Zelo pomembno je, da te starši ali ekipa pri koncu kariere začnejo počasi pripravljati na normalno življenje.

Lani je na OP Francije spremljala hrvaško teniško igralko Donno Vekić.

Zdaj ste že nekaj let kapetanka hrvaške reprezentance. Nekaj časa ste sodelovali tudi z Donno Vekić. Je biti težje igralec ali trener?
Mislim, da je v večini primerov biti težje trener. Ko si na igrišču, si ti tisti, ki lahko nekatere stvari spremeniš. Sam sprejemaš odločitve. Ko si na stolu, se počutiš povsem nemočnega in ni ga hujšega od tega. Lahko rečem, da ni nujno, da je dober teniški igralec lahko tudi dober trener. Gre za dve povsem različni stvari. Danes lahko vidimo veliko vrhunskih trenerjev, ki niso bili najboljši igralci. Tudi to moraš imeti v sebi.

V zadnjem času smo lahko v tenisu priča precejšnjemu številu škandalov. Nazadnje je na dopniškem testu padla Marija Šarapova. Vas to preseneča?
Seveda me je presenetilo, zagotovo pa novinarji želijo narediti iz vsega tega še bolj senzacionalno zgodbo. Zgodba v zvezi s Šarapovo me je šokirala. Ona je bila za mene vedno velika profesionalka, ne glede na to, da je zelo popularna. Vedno je vedela, kaj je njena prioriteta. Tenisu se je posvetila maksimalno. Glede tega ji lahko dam kapo dol in jo kot športnico zelo cenim. Po drugi strani se mi zdi čudno, da se ji na koncu kariere, ko je olimpijska sezona, zgodi nekaj takšnega. Na OP Avstralije sem govorila z njenim menedžerjem. Ta mi je povedal, da so bile olimpijske igre njen letošnji glavni cilj. Kako je prišlo do te napake, ve samo ona in njena ekipa, ki skrbi za vse skupaj. Ko je pisalo, da bo sklicala tiskovno konferenco, sem mislila, da bo povedala, da je letošnja sezona njena zadnja. Še v sanjah si nisem mislila, da bo razkrila kaj takšnega.

Slišal sem, da je vaša hčerka zelo nadarjena igralka. Gre po stopinjah svoje mame?
Željo ima, vendar to so šele začetki. Dolga je še pot in o tem je še veliko prekmalu govoriti. Kot sem rekla, ima željo in želi biti boljša od svoje mame (smeh).

Po stopinjah Ive Majoli gre tudi njena hčerka, a kot pravi sama, jo čaka še dolga pot do velikih uspehov.

Hrvaški mediji veliko pišejo o vaših težavah ... Vas moti, da ste tako veliko v medijih ali to jemljete kot del svojega življenja?
Na trenutke me moti, vendar če veš, kaj je prava resnica, se s takšnimi stvarmi ne ubadaš.

Praktično ste že celotno življenje v tenisu. Imate še vedno radi ta šport?
Zagotovo. Ne moreš narediti velikega rezultata, če nimaš rad svojega športa. S športom si lahko povezan tudi zunaj igrišč. Mislim, da je za nas privilegij, da se lahko po koncu kariere ukvarjaš s tistim, kar si počel in imel rad.

Video: kako je Iva Majoli spremljala delo mladih pri Teniškem klubu Olimpija