Zvonimir "Noka" Serdarušić: Sam izvajam največji pritisk

Mož, ki se mu klanja vsa Evropa, bo v prihodnjih letih poskušal s slovensko reprezentanco priti tja, kar si vsi ljubitelji rokometa želijo. Čez dober mesec (2. septembra) bo dopolnil 59 let, a doslej še ni vodil nobene reprezentance. Mesto selektorja moške izbrane vrste je sprejel na prigovarjanje Vida Kavtičnika, nekdanjega varovanca pri Kielu. Strokovnjak, za katerega pravijo, da mu ni para tako na rokometnem igrišču kot po človeški plati izven njega. Igralsko rokometno pot je začel v Veležu iz Mostarja, nadaljeval v Bosni iz Sarajeva in v bjelovarskem Partizanu. S slednjim je bil petkrat prvak nekdanje Jugoslavije. V sezoni 1980/81 je igral v Kielu, nato pa tri sezone zapored v Berlinu za Reinickendorfer Füchse. V državni reprezentanci je zbral 72 nastopov in leta 1974 osvojil bron na svetovnem prvenstvu. Tako kot igralsko je tudi trenersko kariero začel v Veležu, nato se preselil k Mehaniki iz Metkovića. Pot ga je znova vodila v Nemčijo, kjer je leta 1989 eno sezono vodil ekipo Schwarta, tri Flensburg, nato pa je bil kar 15 let trener Kiela. Z "zebrami" je osvojil vse, kar se osvojiti da. Trikrat je bil izbran tudi za trenerja leta.

Vsekakor izredna poteza vodstva Rokometne zveze Slovenije, ki je uspelo na mesto prvega moža moške reprezentance, ki nosi ključno vlogo pri renomeju Slovenije, pripeljati tako slovito ime … A s tem se bodo ambicije zagotovo dvignile.

Imate obilico izkušenj v trenerskih vodah, vendarle prvič prevzemate selektorsko vlogo … Sam si postavljam veliko vprašanj, kako začeti, kaj narediti. Tu je veliko stvari, na katere mislim, a na njih ne morem odgovoriti vse do začetka dela, 1. septembra. Oktobra bom imel prve razgovore z igralci – z vsemi, ki si jih želim v ekipi. Ne vem, kako se bo razpletlo. Zaenkrat sem optimist in upam, da mi nihče ne bo rekel 'ne'.

Kako dolgo so vas Roman Pungartnik, Tomaž Jeršič in ostali prepričevali, da prevzamete to "delovno mesto"? Ni trajalo dolgo časa, saj je že Vid Kavtičnik z mano govoril desetkrat. Potem sem dvakrat govoril z Romanom, kjer je šlo bolj za razmišljanja, saj še ni imel naloge direktorja. Dokončno sem se odločil ob pogovorih s Tomažem Jeršičem, ki mi je na pladnju dal vse informacije, ki so zame pomembne. Predvsem to, kdo bodo ljudje, s katerimi bom delal.

Z RZS ste se dogovorili za sodelovanje do leta 2012 – končni cilj so olimpijske igre v Londonu. Realno? Seveda. V tem trenutku ne morem reči, kaj bo, a delalo se bo v tej smeri. Vem, da bo z vsakim pogovorom, z vsako akcijo, treningom in tekmo lažje. Da si bomo bližje in da se bomo bolje razumeli. Bilo bi neumestno govoriti o letu 2012. Danes sem na primer videl zlate kadete in morda bo leta 2012 trojica izmed teh fantov v članski reprezentanci, a danes so zame vsi neznanka.

Ob vašem imenovanju je bržkone Vid Kavtičnik najsrečnejši človek v Sloveniji. O vas ni nikoli izrekel žal besede … Ste kot drugi oče … Dogovorili smo se, da gremo danes po seji skupaj na večerjo, a žal se vračam v Celje. Glede na to, da bom sedaj več v Sloveniji, bo za to še prišel čas. Takšen odnos, kot ga imam z Vidom, imam z večino svojih igralcev. Upam, da bo tako kot Vid o meni govoril še kakšen slovenski igralec.

Pričakovanja v Sloveniji bodo zagotovo velika. To pa pomeni tudi več pritiskov … Na ravni klubskega rokometa sem se soočal z vsemi možnimi pritiski, ne vem pa, kako je na reprezentančni ravni. Trdim pa, da na ekipo in igralce nihče ne more pritiskati tako zelo kot jaz sam. Vsi ostali pritiski so veliko manjši. Zato ne verjamem, da je to nekaj, kar se ne da izločiti.

V zadnjem reprezentančnem ciklusu je slovenska reprezentanca slonela na mladih igralcih. Kako jih ocenjujete? Moram priznati, da nisem videl veliko tekem Slovenije. Še tisto v Hamburgu sem gledal zgolj prvi polčas, ki pa je bil daleč od lepega. Na igrišču sem videl nekaj igralcev, ki jih prej nisem poznal, mladih, zanimivih. Potencialnih. Vidi se, da se v Sloveniji z mladimi dela odlično - odraz tega je kadetsko zlato. A vseeno imam v mislih še štiri ali pet igralcev, ki niso igrali in jih želim v ekipi.

Tudi slovita slovenska imena, kot so Renato Vugrinec, Zoran Lubej, Aleš Pajovič in še kdo? Vsi igralci, ki lahko po mojem mnenju pomagajo slovenskemu rokometu, ne glede na leta, morajo biti zraven. Ni pomembna starost, pomembne so njihove kvalitete. Samo to. Vse bom naredil, da bodo igrali najboljši.

Kako bo potekalo selekcioniranje ekipe in sestavljanje moštva? Moj pomočnik Boris Denič je vsekakor človek, ki izjemno dobro pozna slovensko sceno, zato bo on pripravil prvi spisek igralcev, ki pridejo v poštev. Nato me boste od prvega dne začetka slovenske lige videli na tekmah, saj lahko le na ta način dobim pregled nad igralci in potencialnimi kandidati.

Konec je z vašim dopustom, ki ste si ga privoščili ob odhodu iz Kiela? Ste pogrešali rokomet? Pogrešam ga vedno, ko ga ni. Najprej sem opravil rehabilitacijo. Potem sem se poskušal spočiti z ribolovom.

Lansko leto ste v Kielu, na katerega vas vežejo najlepši rokometni trenutki in največ lovorik, doživeli razočaranje in odšli. Sledila je afera z domnevnim prirejanjem izidov. Kako je vse skupaj vplivalo na vas? Po sedmih mesecih, ki sem jih preživel v postelji, ne bi rad govoril o težkih trenutkih. Raje se spominjam lepih. Kar se tiče namigovanj in pisanj medijev o umazanih poslih, zagotovo sam najbolje vem, kaj je in kaj ni res v teh aferah. Vem, kje in zakaj se je vse skupaj začelo. Sam sem lahko bil popolnoma miren, čeprav me je to stalo nekaj let življenja.

Vaša filozofija je znana - le od tekme do tekme. Prva tekma bo za vas z Nemčijo na evropskem prvenstvu v Avstriji, kjer ste dobili težko skupino … Zakaj bi govorili o tretjem nasprotniku, če je danes na sporedu prvi. Vedno je najpomembnejša tista tekma, ki je naslednja. Nemčija je težak nasprotnik, nič lažji nista Poljska in Švedska. Kakorkoli že, vse te tri ekipe dobro poznam. Od vseh štirih ekip v skupini še najmanj poznam moštvo Slovenije, zato težko govorim, kaj narediti za čim hitrejši napredek. In kaj narediti, da bodo igralci hitro prišli do stabilnosti, da bodo vedeli, kje so in da ne bo velikih nihanj. To bodo moje prve naloge.

Pa vendarle cilji za evropsko prvenstvo v Avstriji že morajo biti postavljeni! Cilji? Logično bi bilo postavljati si etapne cilje. Nima smisla postaviti si cilj, da pretečem 2000 metrov, če jih ne morem 500. Vemo, kakšno skupino imamo v Avstriji, da tri mesta vodijo naprej, eno pa domov. Moj cilj je takšen, kot si ga želite tudi vi – da se uvrstimo med tiste tri, ki peljejo naprej.

Selektorsko mesto je bilo skoraj vedno povezano tudi s klubskim trenerskim mestom. Vas to zanima to v Sloveniji? Zaenkrat me zanimata le reprezentanca in Ljubljana.