Sreda, 20. 1. 2010, 9.36
9 let, 2 meseca
Zlatko Dedič: Ostajam isti, kot sem vedno bil

Z golom, ki ga je Rusom zabil za uvrstitev na svetovno prvenstvo v Južnoafriški republiki, se je Zlatko Dedič za vselej zapisal v zgodovino slovenskega nogometa in, podobno kot njegova predhodnika Miran Pavlin in Mladen Rudonja, postal "nesmrten". Minulo leto si bo zapomnil za vse življenje. Če bo nadaljeval v podobnem slogu, kot ga je začel, utegne biti zanj nepozabno tudi leto 2010. V soboto je namreč v prvi tekmi v letošnjem letu zabil prvi gol v elitni nemški ligi in Bochumu prinesel pomembne tri točke v gosteh pri neposrednem konkurentu v boju za obstanek Borussii Mönchengladbachu. S Koprčanom smo v družbi njegove male prvorojenke Sare, ki se je med telefonskim pogovorom oglašala v ozadju, razglabljali po torkovem popoldanskem treningu.
Dvanajst tekem ste čakali na prvi gol v dresu Bochuma in ga dočakali. Bo zdaj vse skupaj lažje? Gol, ki sem ga zabil, mi veliko pomeni. Čakal sem ga dolgo, zato bom zdaj lažje "zadihal". A vseeno se z njim nisem preveč obremenjeval. Moja prva naloga pri Bochumu namreč ni zabijanje golov, saj nisem postavljen v vlogo klasičnega napadalca. Morda marsikdo ne ve, a v zdajšnjem klubu imam drugačno vlogo, kot jo imam v slovenski reprezentanci. Skupaj s tremi soigralci sem, malce bolj na boku, postavljen za edinim pravim napadalcem v sistemu, ki ga goji naš trener. To ni moj idealen položaj, a z veseljem opravljam trenerjeve naloge in na vsaki tekmi dajem vse od sebe. Veliko moram pomagati tudi v obrambi in ogromno preteči, a se ne pritožujem. Zavedam se, da mi to lahko le koristi, saj zdaj okušam tudi nekoliko drugačno stran nogometa, kar je dobro.
Po 18 odigranih tekmah imate 19 točk in ste zgolj dve točki nad mestom, ki vodi v kvalifikacije za obstanek. Na zadnjih dveh prvenstvenih tekmah ste zmagali, a že v prihodnjem krogu vas čaka drugouvrščeni Schalke. Pod vodstvom novega trenerja Heika Herrlicha igramo veliko bolje. Za nami so zelo dobre priprave, na katerih smo stopili skupaj in popravili moštveni duh ter se dobro pripravili na nadaljevanje sezone. Začeli smo dobro in zdaj moramo narediti vse, da nadaljujemo po tej poti. Osvojiti moramo čim več točk, da bomo zaključek sezone pričakali povsem neobremenjeni in se nam ne bo treba bati za obstanek. Zavedamo pa se, da nas čaka težka naloga. Že v soboto nas čaka derbi s Schalkejem, ki je v tej sezoni odličen, a bomo naredili vse, da iztržimo ugoden izid. Čeprav nas čaka nasprotnik, ki se bori za sam vrh, verjamem, da ga lahko presenetimo.
S statusom, ki ga imate v ekipi, ste zadovoljni? Zelo. Izredno sem vesel, da me trener spoštuje. Že nekaj tekem zapovrstjo sem začel v prvi postavi, trener mi zaupa. Na pleča mi je naložil veliko odgovornosti, kar kaže na to, da me spoštuje. Najpomembnejše je, da gre ekipi dobro. Sam se trudim po najboljših močeh in dajem vse od sebe, da bi ekipi prinesel čim več. Upam le, da bom zdrav in ne bo poškodb. Če bo tako, se ne bojim, da se vse skupaj ne bi izšlo dobro.
Z zdravjem v tej sezoni niste imeli sreče. Takoj po prihodu v Bochum ste se nesrečno poškodovali (prst), nato vas je napadla še gripa. Začetek v Bochumu res ni bil najboljši. Zaradi poškodbe prsta se nisem mogel pripraviti tako, kot sem si želel, nato so prišli še slabši rezultati in nekaj menjav trenerja, kar nikakor ni dobro za nogometaša, ki je prišel v novo okolje. Potem je prišla še gripa, ki je pri meni sicer stalnica, saj skorajda vsakič proti koncu leta zbolim, a nisem obupal. Verjel sem vase in v to, da bom s trdim delom nadoknadil zamujeno. Garal sem in si izboril mesto v prvi postavi, ki ga seveda ne nameravam več izpustiti iz rok. Zdaj sem zdrav, kar je najbolj pomembno. Vse je v najlepšem redu in upam, da bo tako tudi ostalo.
Selitev v Nemčijo po kar osmih letih, ki ste jih prebili v Italiji (Parma, Empoli, Cremonese, Frosinone in Piacenza), je bila torej prava odločitev? Da. Mislim, da je bila. Trenutno je vse super. Na življenje v Nemčiji sem se povsem privadil. Nekoliko me muči zgolj še jezik - razumem sicer vse, a nemščine še ne govorim najbolje -, vse ostalo pa je kot v pravljici. Organiziranost klubov in vse okoli lige je v Nemčiji na najvišji ravni. Italija na tem področju veliko zaostaja. Razlike v primerjavi z Italijo so sicer velike. Tako v načinu življenja kot tudi v nogometu, ki v Italiji veliko bolj sloni na taktiki. A moram reči, da mi nemški nogomet bolj ustreza, kot mi je italijanski. Verjamem pa, da bo vse skupaj še bolje. Pričakujem, da moja najboljša leta šele prihajajo. Sem še mlad in še zdaleč nisem pokazal vsega, kar znam.
Slovenski nogometaši so v Nemčiji, kjer igra že kar nekaj reprezentantov, zelo iskani. V prihodnosti utegne tja prestopiti še kdo. V prvi vrsti vratar Samir Handanovič, za katerega naj bi se resno ogrel Bayern München. Slišal in bral sem o tem, a veliko več kot vi o vsem skupaj ne vem. Lahko le potrdim, da je Bayern velikan, ki sodi med najboljše na svetu. Igranje v takšnem klubu je največ, kar si nogometaš lahko želi. Upam, da se bo "Sarma" preselil v München. Vsekakor je dovolj kakovosten in si zasluži igranje v takšnem klubu, kar je v zadnjem času večkrat dokazal. Prej ali slej se bo preselil tja, kamor spada. V kakšnega izmed najboljših klubov. Upam, da pride v Nemčijo in dopolni slovensko kolonijo v elitni nemški ligi, ki jo tvorita še Milivoje Novakovič in Mišo Brečko, s katerim se pogostokrat slišim.
Z Brečkom se verjetno imata o čem pogovarjati. Pred kratkim sta oba postala starša… Res je. (smeh) Nasploh nas je kar nekaj v reprezentanci takšnih, ki smo v zadnjem letu dobili otroka, nekateri pa ga pričakujejo. Lahko bi rekli, da se je v izbrani vrsti zgodil pravi "baby boom" (oče je postal tudi Branko Ilič, otroka pričakuje Zlatan Ljubijankič, op.p). A po drugi strani je to tudi razumljivo. Smo namreč ista generacija. Zase lahko rečem, da je očetovstvo nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo. Mala Sara je v moje življenje prinesla veliko radosti in mi daje novih moči tudi za nogomet. Prepričan sem, da je tako tudi pri preostalih reprezentantih.
Z golom, ki je Slovenijo popeljal na svetovno prvenstvo, ste čez noč postali eden izmed najbolj prepoznavnih slovenskih športnikov. Kako ste se znašli v soju žarometov? Res se je s tem golom, za katerega so zaslužni vsi moji soigralci in je plod odličnega kolektiva, v mojem življenju marsikaj spremenilo. Predvsem kar se tiče medijev, do katerih sem imel veliko obveznosti. A tako kot vselej doslej mi ni bilo težko. Z veseljem sem se odzval vsakemu, ki me je potreboval. Je pa nekoliko trpela družina, a so dekle in tudi preostali člani družine vse sprejeli z velikim razumevanjem, za kar sem jim zelo hvaležen. Tudi v klubu, za razliko od tega, kar se je dogajalo Brečku in Milivoju Novakoviču v Kölnu, nisem imel težav. Vsi so bili veseli in mi iskreno čestitali, da mi je uspelo. Sicer pa nisem edini iz našega kluba, ki mu je to uspelo. Praktično istočasno se je z Alžirijo tja uvrstil tudi naš branilec Antar Yahia, s katerim sva zelo dobra prijatelja. Spomnim se, da sva si pred žrebom skupin govorila, da je praktično nemogoče, da bi bili Slovenija in Alžirija izbrani v isto skupino. Toda usoda se je poigrala z nama in na koncu se je zgodilo prav to. Zdaj se že nekaj časa zbadava in drug drugemu obljubljava poraz. (smeh)
Ste si, ko ste bili pred nekaj leti zaradi spora s selektorjem mlade reprezentance Brankom Zupanom za nekaj časa oddaljeni od vseh slovenskih selekcij, predstavljali, da se bo vaša reprezentančna zgodba razpletla tako, kot se je? Seveda nisem mogel vedeti, da bo tako. Vse, kar je res, je to, da sem si že od nekdaj želel uspeti s slovensko reprezentanco in v njej pustiti pečat. Igranje v reprezentanci mi pomeni največ. Zelo sem si prizadeval, da bi se vrnil in čakal na svojo priložnost. Pridno sem garal in čakal na svoj trenutek. Ko je priložnost prišla, sem jo zgrabil z obema rokama. Vedel sem, da se bo, če bom delal pošteno in bom pošten do ostalih, razpletlo dobro. Če si priden, se ti vse skupaj vrne. A za ocene o moji reprezentančni karieri bo treba počakati še nekaj let. Mislim, da lahko s svojimi soigralci v izbrani vrsti naredimo še veliko. Prepričan sem, da tudi bomo.
Vas je vse, kar ste doživeli v zadnjih letih, spremenilo? Ne, ostal sem isti Zlatko, kot sem bil. Uspeh me ni spremenil. Morda je kdo pred časom mislil drugače in me označil za samovšečnega zvezdnika, a sam sem že od majhnega verjel le v trdo delo in poštenost. Garanje, garanje in še enkrat garanje. To je najbolj pomembno. V glavi imam že od nekdaj zgolj te besede in vem, da se ti, če si pošten do samega sebe in ostalih, to vselej povrne. Verjamem, da bom tak ostal za vedno. Tako bi morali razmišljati vsi športniki. Predvsem tisti, ki so na začetku svoje poti.