Za nove razprodaje ugleda le še za vzorec

Visoka pričakovanja, ki so se na podlagi odmevnih okrepitev pred letošnjo evroligaško sezono kopičila okrog Uniona Olimpije, so v sredo v Atenah dokončno treščila na trda tla realnosti. Pod pojmom "visoka pričakovanja" so spremljevalci tivolskega dogajanja razumeli preboj v drugi del evrolige, torej dosežek, ki je bil pred desetletjem skorajda samoumeven, v zadnjih letih pa nedosegljiv ideal. Po porazu proti Maroussiju v Atenah se z ugotovitvijo, da so vrata napredovanja vendarle še nekoliko priprta, ne "hrani" skorajda nihče več. Tudi največji optimisti in zagovorniki čudežnih preobrazb ne več. Po eni strani jih v takšno razmišljanje sili pogled na lestvico in skromen rezultatski plen edinega slovenskega evroligaša, še bolj oprijemljiv element pa je sama podoba Uniona Olimpije. Slednja po prikazanem niti ne spada med elitno šestnajsterico, torej v drugi del tekmovanja, saj je tam dovolj prostora le za ekipe, ki jih poleg individualne kakovosti krasi tudi zavzetost vseh členov in vsaj obris kolektivnosti.

Novo zaušnico je Ljubljančanom namenil Maroussi, ki kljub grškem poreklu nikakor ne sodi v zgornji kakovostni razred evropske košarke, temveč v krog objektivno premagljivih tekmecev. A klub iz Aten je znal še drugič s pridom izkoristiti ljubljansko mehkobo in preskromno agresivnost, ki je šla v nos tudi trenerju Juretu Zdovcu. Predvsem v prvi in zadnji četrtini so Grki z lahkoto prihajali do ljubljanskega obroča, pri čemer pogosto ni bilo pomembno, ali je Zdovc zaukazal posamično obrambo ali consko postavitev. A prav pomanjkanje obrambne agresivnosti bržkone velja za najmočnejši člen začaranega ljubljanskega kroga, saj izključuje protinapade in posledično napadalni navdih. Tudi v napadu so pogosto anemični slovenski prvaki znova stavili predvsem na samostojne akcije, za nameček pa tokrat košarkarske zvezde pravega strelskega večera niso namenile nikomur.

Neuigranost? Morda je bil tovrsten izgovor logičen in razumljiv oktobra, po več kot polovici evrolige pa nikakor ne. Ljubljančani morajo vzroke za nadaljevanje litanije o evropski konkurenčnosti iskati drugje. Ob že omenjeni mehkobi in preskromni borbenosti v oči bodeta predvsem (ne)izkoriščanje igralskega potenciala in precejšnja oddaljenost od optimalnega dometa. Letošnji igralski kader namreč še zdaleč ni skupek golobradih mladcev, ki si šele utirajo evropsko pot. A igralci, ki bi se morali postaviti v vlogo nosilcev nove Olimpije in prevzeti večji del bremena, so padli na evropskem izpitu. Predvsem pa je v uvodnem delu sezone propadel poizkus vzpostavitve igralske kohezije. Vsega ena zmaga v sedmih tekmah nikakor ne more biti v ponos "abonentu" v evroligi. Omenjeni statistični podatek postane še bolj skrb vzbujajoč, če mu prištejemo bero minulih sezon. V zadnjih 28 evroligaških obračunih je Olimpija zmago slavila na zgolj petih tekmah. Ob tem se povsem upravičeno poraja vprašanje ljubljanskega statusa v evroligi. Vodstvo tekmovanja kljub vlogi Olimpije pri odcepitvi od Fibe vendarle ne bo v nedogled vabilo nekonkurenčnega moštva, ki ima ob tem še precejšnje težave z likvidnostjo.