Tina Maze: Najlepši dan v življenju

Kdor čaka, dočaka. Je trud poplačan? Da. Ko držim medaljo v roki, je občutek enkraten. Poplačan je trud za celotno kariero. Prvič sem na olimpijskih igrah močna in konkurenčna. Nimam težav pri boju s preostalimi dekleti. V takšnem stanju je tudi užitek tekmovati.

Ste že na progi čutili, da nastop zadostuje za medaljo? Niti ne. Občutek ni bil zmagovalen. Zaradi številnih valov je bilo na tej progi težko oceniti, kako hitra sem. A ko sem po prihodu v cilj med številnimi številkami zagledala številko ena, sem bila presrečna. Tedaj sem dojela, da sem odpeljala enega najboljših superveleslalomov v karieri. Nekoliko me je zmedlo občinstvo. Večinoma ''nori'', a kaj, ko glavnino zanima le prvo mesto. Mene osrečuje že drugo.

Je bilo težko čakati na uradno potrditev medalje? Ker sem vedela, da sem opravila svoj del naloge, nisem bila živčna. Od srca se mi je odvalil velik kamen. Verjela sem, da me bo težko premagati. Dejstvo pa je, da se superveleslalom končna po enem nastopu. Če dobro opraviš svoje delo, je stvar zaključena. Zato sem si oddahnila. Pomembna je bila zbranost pred tekmo. Naj bo to ključ tudi za preostali dve preizkušnji.

Vsako dekle sanja o poročni obleki in sprehodu pred oltar, vsak športnik pa o trenutku, v katerem prejme olimpijsko odličje. So pričakovanja izpolnjena? Vse od otroštva sem sanjala o tem trenutku. Želela sem osvojiti olimpijsko odličje. Ko sem se podajala v Kanado in na otvoritveni slovesnosti nosila zastavo, sem vedela, da lahko posežem visoko in uresničim pričakovanja. Vse od začetka sem verjela v svoje sposobnosti. Verjela sem, da lahko to dosežem. Zato je to moj najlepši dan v življenju. Verjamem pa, da prihajajo še lepši.

Ste ob otroških sanjarjenjih vedeli, da bo pot tako trnova? Vedela sem, da ne bo lahko. A če si vztrajen, je lahko trud poplačan.

Kakšne misli so se pletle v vaši glavi po superkombinaciji? Vedela sem, kje se izgubljala. Največji časovni primanjkljaj sem zabeležila v spodnjem delu smuka. Nisem smučala dovolj dobro, da bi se zavihtela med najboljše tri.

A čutili ste, da v sebi nosite moč … Da. vsekakor. Olimpijska odličja so najtežja v zgodovini. Je vaše srebro težko tudi v metaforičnem smislu? Kolajna je težka. Zanimiva je predvsem zgodba, na kakšen način so jih naredili. Vsaka medalja je unikat in skupaj sestavljajo skupno sliko. Zanima me, kateri del skupne slike predstavlja moje odličje. To je nedvomno zanimiva zgodba. Govori o dobrem delu. Tudi sama organizacije je dobra. Strinjam pa se, da je kolajna težka tudi zavoljo truda, garanja, odrekanja in vseh drugi stvari, ki sem jih vložila v šport. Ne le jaz, tudi moja ekipa. Občutek je enkraten.

Kakšno vlogo ima v tej zgodbi Petra Majdič? Bila je v mojih mislih. Ko so mnogi obupali, sem verjela, da ji lahko uspe. Spremljala sem finale in navijala zanjo. Neverjetno. Dala mi je dodatno spodbudo. Če lahko ona odlično nastopa v takšnem zdravstvenem stanju, lahko zdrava dekleta pokažemo še toliko več. Pred superveleslalomom sem veliko razmišljala o poškodovanih dekletih. Ne le o Petri, saj je tudi v smučarskem svetu kopica poškodovanih.

Ali bo veleslalom poglavje zase ali pa boste čutili olajšanje po osvojeni kolajni? Okrog vratu imam kolajno, zato bo lažje. Še vedno pa me čaka težka tekma, zato se velja maksimalno osredotočiti na oba nastopa. Z glavo moram biti pri stvari in se boriti. Moram biti pogumna, za vse to pa moram imeti tudi srce.

Kopičenje kolajn torej še ni končano? Možnosti so odprte. V superkombinaciji sem bila blizu, a mi ni uspelo. Imam še dve priložnosti. Več dobrih disciplin premoreš, večje so možnosti za kolajne. Eno že imam. Lahko bi imela tudi dve, a čakata me še dve priložnosti.

Si upate določiti svojo najmočnejšo disciplino? Verjamem, da je to še vedno veleslalom. V tej disciplini sem namreč najdlje v svetovnem vrhu. Vem pa, da sem tudi v ostalih lahko zelo nevarna.