Thomas Morgenstern: En dan, ena priložnost

Ob olimpijskih igrah verjetno tudi največji športniki ne ostanejo povsem ravnodušni. Je mrzlica že prisotna? Igre so res nekaj posebnega. V zavesti vsakega športnika je olimpijski občutek. Veselim se nastopov. Tokrat so občutki še nekoliko drugačni, saj sem prispel kot olimpijski prvak. Skušal bom uživati.

A v avstrijski reprezentanci brez izjemnega pritiska verjetno ne gre … To sicer drži, a športnik tekmuje predvsem zase. Ko si na vrhu skakalnice, si povsem sam. Res pa je, da se tja podajamo s prepričanjem o kakovostni pripravljenosti in priložnosti za velike rezultate. Po drugi strani pa so skoki specifična disciplina, saj včasih tudi vrhunska pripravljenost ni dovolj. To je šport v naravi. In prav zato upam, da nam bo vreme naklonjeno. V tem primeru si lahko obetamo tri zelo zanimive tekme. A ko že govorimo o pritisku, bi dodal, da bo v Whistlerju zame položaj vendarle nekoliko drugačen. Zlato olimpijsko medaljo že imam, zato ta pritisk ne bo toliko izrazit.

Prav olimpijska izkušnja iz Torina, kjer ste bili nepremagljivi na veliki napravi in del zlatega avstrijskega kvarteta na ekipni tekmi, je verjetno v tem trenutku neprecenljiva. Kako bi novincu na igrah opisali posebne okoliščine, ki jih prinaša ta nastop? Če se še tako zelo prepričujemo, da gre povsem običajno tekmo, se ne moremo preslepiti. Še samo ozračje je drugačno. Nikjer ni pokroviteljev, posod pa so olimpijski krogi, hkrati pa na vsakem koraku srečujemo druge športnike. Predvsem pa gre za en dan in eno priložnost. Treba jo je izkoristiti, če se ponudi. Za uspeh pa se morajo v celoto združiti vsi delci sestavljanke.

Kakšna pa je bila za vas olimpijska popotnica? Vas trenutna raven skokov zadovoljuje? Vsekakor. To je moja druga najboljša sezona v karieri. Tudi zadnje priprave na osrednji dogodek sezone so bile uspešne.

Verjetno sprejemate tudi vlogo enega od favoritov. Kdo vse še sodi v ta krog? Odgovor najlažje dobimo, če pogledamo trenutni položaj v skupnem seštevku svetovnega pokala. Simon Ammann je zelo prepričljiv. Tu so še moji rojaki Schlierenzauer, Kofler in Loitzl. Ne pozabimo še na Janneja Ahonena in Adama Malisza. No, priznam, da v to skupino sodim tudi sam.

Kaj pa Robert Kranjec? Nanj sem pozabil. Hvala, da ste me spomnili. Brez kančka dvoma kotira visoko. V tako dobri formi ga še nisem videl skakati. Res je, da je blestel predvsem na letalnicah, a nazadnje je v Klingenthalu pokazal, da se dobro znajde tudi na veliki skakalnici. Bodimo pozorni nanj.

Ko govorimo o ekipni tekmi, avstrijski cilji niso skrivnost … Smo prvi favoriti. O tem ni dvoma. A ta vloga je velikokrat zelo zahtevna. Pogosto je tako, da lahko favoriti le izgubijo, dobijo pa niti ne, saj vsi pričakujejo zmago. Spomnite se svetovnega prvenstva 2006 v poletih. Na tekmi posameznikov smo bili drugi, tretji, četrti in štirinajsti (skakali so Widhölzl, Koch, Kofler in Morgenstern, op. p.). Ko pa je prišla na vrsto ekipna tekma, smo ostali brez odličja. To so smučarski skoki.

Ste se z olimpijsko napravo že spoprijateljili? Da. Že ob prvem skoku na predolimpijski tekmi sem osvojil pravi občutek. Lani sem opravil devet skokov, tako da sem glede tega povsem samozavesten.

Lahko na ZOI pričakujemo notranjo avstrijsko bitko za vlogo zvezd med alpskimi smučarji in skakalci? S tem se ne obremenjujem. Vem, kaj je moja naloga. Sem skakalec, ki želi Avstriji priboriti zlato medaljo. Storil bom vse, kar je v moji moči.

Po igrah pa vas ob zaključku svetovnega pokala čaka še drugi vrhunec zime – svetovno prvenstvo v poletih v Planici. Se radi vračate pod Ponce? Da. Planico pogosto dojemam kot domačo skakalnico, saj sem kot Korošec doma zelo blizu. Le pol ure potrebujem do Planice. Moti pa me, da na tamkajšnji letalnici nisem bil nikoli na vrhu. Morda je prišel čas za poravnavo starih računov. Vsekakor bom v Slovenijo prispel v vrhunski formi.