Anže Kopitar
Benjamin Šeško
Rok Možič
Janja Garnbret
Primož Roglič
Luka Dončić
Sportalovih 15
Torek, 25. 6. 2019, 20.00
5 let, 5 mesecev
Sportalovih 15: Junaki naslovnic
Slovenski fenomen: danes slavimo košarkarja, jutri kolesarja, smučarja, atleta …
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,53
2
Zdi se, da smo v Sloveniji domala ves čas v kakšni športni evforiji, od jeseni do spomladi nas je z vrhunskimi predstavami v ligi NBA navduševal naš košarkarski biser Luka Dončić, nato je v soj žarometov stopil kolesarski as Primož Roglič. Dolgo pred njima so za navdušenje skrbeli Petra Majdič, Tina Maze, Peter Prevc, pa seveda reprezentance in klubi, ves čas pa se na sceni pojavljajo novi in novi talenti. Te športne evforije niso slovenska posebnost, dejstvo je, da so se naši športniki v domala vsakem športu, ki se ga lotijo bolj resno, sposobni uvrstiti v svetovni vrh, pravi strokovnjak za športni marketing Tomaž Ambrožič.
Letos smo imeli dončićmanijo, pa nato rogličmanijo, pred časom Petro Majdič, Tino Maze, Petra Prevca … Športnih junakov je veliko preveč, da bi jih našteli, ves čas nekoga slavimo, a to ni naša posebnosti, to je posebnost športa na splošno, pravi Tomaž Ambrožič. "Šport je takšna čustvena platforma, kar zadeva navijače in spremljevalce ter tudi tekmovalce na drugi strani. Športni uspehi so mogoče toliko bolj odmevni v manjših državah, čeprav se to dogaja tudi velikim. A zdi se, da bolj kot je država majhna, bolj se njeni prebivalci z njo identificirajo skozi šport."
Vsi članki iz rubrike Sportalovih 15
"A vi ste iz Slovenije kot Dončić"
Ker smo pač majhni, smo na vsako tako veliko zgodbo, kot je Dončićeva, ponosni.
Slovenci smo nedvomno športen narod, naši vrhunski tekmovalci so najboljši ambasadorji dežele na sončni strani Alp, radi poudarjajo navijači, ki se z državo najpogosteje istovetijo prek športnih dosežkov naših zvezd. "Pogosto ljudje niti nimajo priložnosti, da bi se z državo poistovetili skozi druga področja," pravi Ambrožič.
"Šport jih naredi evforične. V našem primeru je to morda toliko bolj izrazito, ker smo pač majhni in smo zato na vsako tako veliko zgodbo, kot je na primer Dončićeva, ponosni. S ponosom takšne stvari potem razlagamo tujcem, dobro se nam zdi, če nam kdo reče: A vi ste iz Slovenije kot Dončić. Ali pa konec koncev Aleksander Čeferin na Uefi, Anže Kopitar v NHL ali kdorkoli od takšnih."
"Mogoče takšnih zvezdnikov nimamo na področju glasbe, na primer, na sploh na področju kulture ali umetnosti oziroma so ti zelo redki, ne dosegajo pa, na primer vsaj v globalnih medijih, takšne pozornosti, kot jo naši športniki. To je tisto, zaradi česar to pri nas deluje kot evforija, pa je nekaj čisto normalnega. Šport ponuja natanko to, da se navijači identificirajo z uspehi."
En dan smo vsi strokovnjaki za košarko, nato za kolesarstvo ...
"Zdi se nam, da se na šport lahko spozna vsak"
Športne evforije torej niso nobena slovenska posebnost, je pa vseeno zanimivo, kako temeljito se potopimo v te športne zgodbe. En dan smo domala vsi veliki strokovnjaki za košarko, naslednji za kolesarstvo, pa nato smučanje, skoke, motokros …
"Šport je v resnici nekaj, za kar se nam zdi, da se nanj vsak lahko spozna. Kot gledalci spremljamo, navijamo, komentiramo," meni naš sogovornik, jasno pa je, da k temu pripomoreta tudi preglednost in razumljivost športnih tekmovanj, ki jih določajo jasna pravila.
Vsak lahko enostavno razbere, kdo v kakšnem športu zmaga, odločajo čas, zadetki in podobne absolutne stvari, ki večinoma ne dovoljujejo različnih interpretacij, šport je večinoma tudi zelo preprost, medtem ko na preostalih področjih ni vselej tako. "Neko umetniško delo, knjigo, pesem težko ocenjuje vsak," subjektivno naravo vrhunske umetnosti navaja strokovnjak za športni marketing. "Tudi v tem pogledu so morda športne evforije specifične," dodaja, a poudarja, da nešportnim dosežkom morda tudi mediji ne namenjamo dovolj pozornosti.
"Kavčarstvo" ni slovenska posebnost
Če se ob zmagah sprožijo evforije, pa so športni navdušenci ob porazih lahko ravno tako čustveni. "Ti sprožijo debate, ljudje imajo občutek, da vedo, kaj bi nekdo moral narediti za to, da bi zmagal, pa ni. Ravno ta čustva sprožijo odnos posameznika do vse stvari, tudi na način, da seveda ima občutek, da razume, da pozna, vse je pripravljen komentirati in vsi smo potem naenkrat strokovnjaki."
A to, kar je Uroš Zorman pred leti označil za "kavčarstvo", vsekakor ni slovenska posebnost, znan je na primer star italijanski rek, da ima italijanska nogometna reprezentanca na igrišču 11 igralcev, ob njem pa 60 milijonov selektorjev. "Zdi se mi, da je to v teh najbolj izpostavljenih športih, kot je nogomet, zelo izrazito. Če gledamo samo velike države, kot so Italija, Španija, Anglija, se nanj spoznajo vsi. Vsi so pametni, vsi vejo, kaj bi moral selektor narediti, zakaj ni dober, kateri bi bil boljši in podobno," pravi Ambrožič.
Tomaž Ambrožič: "Športni uspehi so mogoče toliko bolj odmevni v manjših državah, čeprav se to dogaja tudi velikim. A zdi se, da bolj kot je država majhna, bolj se njeni prebivalci z njo identificirajo skozi šport."
Zelo hitro postanemo poznavalci
A ta "vsevednost" navijačev še zdaleč ni omejena le na najbolj priljubljene športe, še pravi naš sogovornik: "To je bilo pri nas mogoče začutiti ob evforiji, ki jo je Dejan Zavec pred leti sprožil v boksu. Ta šport je bil do takrat Slovencem resnično skoraj nepoznan oziroma ga je spremljal res zelo majhen odstotek ljudi. Kar naenkrat pa smo bili vsi navdušeni nad boksom. Ampak to je zato, ker so se ljudje zavedali, da je boks vendarle res globalen šport, vedeli so, kdo je Mohamed Ali, Joe Frasier, Mike Tyson, mogoče so se nekateri iz časa Jugoslavije spomnili še Parlova, Kačarja, potem pa smo kar naenkrat tudi Slovenci dobili nekoga, ki je posegel po vrhu.
Dejan Zavec je Slovenijo navdušil za boks.
Nekoga, ki je postal svetovni prvak v profesionalnem boksu. To je bilo to 'vau'. In smo mu bili v trenutku blizu, pa čeprav smo ta šport prej spremljali z neke razdalje, boks je imel negativen prizvok, z Zavcem pa je postal ljudem blizu. Podobno kot nogomet, na katerega se je v devetdesetih gledalo kot na nekaj neslovenskega, kot na šport, ki je bil razvit v Jugoslaviji in ni za Slovence, potem pa so videli, da je globalen šport, in se je stvar v trenutku spremenila. Danes pri nas nima več tega predznaka, kot ga je imel nekoč."
Igre narodov
Nabor športov, ki sprožajo prave evforije, je bržčas omejen. Balinarji, na primer, lahko osvojijo vse, kar jim je na voljo, pa ne bodo sprožili vseslovenskega transa, številni naši športniki trdo trenirajo, garajo in dosegajo imenitne uspehe, pa ne pridejo na naslovnice časnikov. Obstaja hierarhija popularnosti?
"Olimpijske igre, na katerih sodeluje pravzaprav cel svet, so igre narodov."
"Mislim, da. Ljudje se morajo predvsem zavesti, da je neki šport globalen. Bolj kot je globalen, bolj sproža ta čustva. Šport je platforma, kjer se tudi narodi in identitete bojujejo. Se pravi, Nemci proti Angležem, proti Američanom … Olimpijske igre, na katerih sodeluje pravzaprav ves svet, so igre narodov. Lestvica osvojenih medalj kaže, koliko je neki narod močan, potem se preračunava, koliko medalj je država osvojila glede na število prebivalcev in v tem smo mi pogosto pri vrhu, med top tremi, top petimi, in smo na to seveda zelo ponosni, ker to odraža neko moč naroda na globalno zelo tekmovalnem prizorišču, kar šport nedvomno je. V vsaki državi se ukvarjajo s tem."
DNK Slovencev
"Na drugih področjih, v znanosti in umetnosti, takšnih platform za primerjavo moči nimajo. Vseeno pa se mi zdi, da bi tudi znanost, če bi Slovenec dobil Nobelovo nagrado, na primer, sprožila evforijo in podoben ponos ljudi," še pravi Ambrožič in dodaja, da Slovenci vseeno nismo kakšni športni snobi, znamo se navdušiti tudi nad bolj "nišnimi" športi. "Slovenci so se zelo dobro odzvali na uspehe Janje Garnbret in športno plezanje, ki bo olimpijska disciplina prvič šele na prihajajočih igrah v Tokiu. Ampak vidimo, da je v Sloveniji dosegla veliko prepoznavnost in se o športnem plezanju ogromno govori. Mogoče je ta šport res malo bolj vpisan v DNK Slovencev zaradi gora, hribov in alpinizma, v katerem imamo neko zgodovino. Pri športih, ki jih ni na olimpijskih igrah, je Janja po svoje fenomen, koliko se o njej govori, kako prepoznavna je. Slovenci se zaradi nje vendarle nekoliko bolj spoznamo na športno plezanje kot pred tremi leti."
"Slovenci so se zelo dobro odzvali na uspehe Janje Garnbret in športno plezanje."
Smučarski skoki kot kriket
Tudi globalno gledano manj poznani športi so pri nas dobro sprejeti. Dober primer so smučarski skoki, s katerimi se resno ukvarja le peščica držav, pri nas pa so domala nacionalni šport. "To je povezano z že omenjenim DNK, ki ga mi vendarle imamo, kar zadeva ta šport. Ne le, da imamo v njem dolgo zgodovino, tudi mejniki so se postavljali pri nas, prvi prelet prek 100 metrov, na primer, in tako. To je zanimivo, a nikakor izjemno, vzemimo za primer kriket, s katerim se prav tako ukvarja le peščica držav. V Evropi je zanimiv samo v Angliji, kontinentalne Evrope ne zanima, 'prav tako ne ZDA, ampak ker se igra v Indiji in Pakistanu, ima globalne številke ogromne."
Poleg globalnosti pa nekaj zagotovo šteje tudi regionalna tekmovalnost. V športnih na ledu in snegu se radi merijo s sosednjimi alpskimi deželami, Italijo, Avstrijo, Nemčijo … Radi smo najboljši v območju srednje Evrope, v katero se sami kulturno umeščamo …
"To je tako kot Indija in Pakistan v kriketu, najpomembnejši športni dogodek med nacijama. Pri nas so logično to skoki, če v Avstriji in Nemčiji ne bi bili tako razviti, potem tudi pri nas ne bi imeli te teže. Rivalstvo ne bi obstajalo. Regionalna tekmovalnost vsekakor je pomembna, je pa vezana na geografsko lego, Hrvaška ali Grčija bosta na primer težko razvijali smučarske skoke, kaj šele ravninska Madžarska."
Smučarski skoki so del slovenskega DNK.
Kdo bo sprožil naslednjo športno evforijo?
Se kaže kakšna nova evforija? Kdo bi lahko poskrbel za naslednjo slovensko športno obnorelost? "Upam, da bi mogoče kaj takšnega naredili odbojkarji, ki so enkrat, leta 2015, že poskrbeli za evforijo. Tista medalja v Bolgariji (srebrno odličje na evropskem prvenstvu, op. p.) je bila zelo nepričakovana. Pa na primer, ker je letos prvenstvo v Sloveniji, da se tistemu dosežku lahko mogoče približajo ali ga celo ponovijo," si želi Ambrožič in pravi, da ni skrbi za prihodnost, saj nič ne kaže, da bi vir športnega veselja kaj kmalu usahnil.
Bodo odbojkarji poskrbeli za naslednjo športno evforijo?
"Vseeno smo nekakšen fenomen, ker konec koncev, katerega koli športa se pri nas kdo loti bolj resno, lahko pride čisto do vrha. To je nekaj, kar je neka naša specifičnost, očitno je, da smo športno nadarjen narod. Tudi v največjih športih, kot so atletika, gimnastika, plavanje, odbojka, kjer imamo talente, kot je Rok Možič, ki velja za nekakšnega Luko Dončića v odbojki, pa Benjamin Šeško iz Domžal, za katerega večina ljudi ni nikoli slišala, pa je prestopil v Red Bull Salzburg za strašno vsoto, zanj pa so se zanimali evropski velikani. Ves čas imamo talente, ki postajajo resnični igralci na svetovni sceni."
Majhnost je lahko prednost, a tudi velika slabost
Tekmujemo s svetom v najbolj priljubljenih športih, a domala na vseh področjih ne gre brez debate o slabih razmerah, pomanjkanju denarja in podobno. Imamo res toliko slabše izhodišče in kaj pravzaprav to pomeni? "To je morda za športnike tudi neke vrste nezaveden motiv. Vemo, da je v marsikaterih državah podobno, niso vse Nemčija, Francija, Anglija in ZDA, ki imajo boljše pogoje, vemo, da se argentinski in brazilski nogomet deloma igrata v zelo revnih pogojih, pa proizvajata številne vrhunske nogometaše. Morda so ti pogoji dodaten motiv za športnike. To dokazovanje, da ti samo vrhunski rezultat omogoča preživetje," pravi Ambrožič.
Tudi naši športniki se zelo dobro zavedajo, da je šport nekaj, kar lahko pametno izkoristijo, še pravi naš sogovornik, majhnost je lahko prednost. Slovenci kot majhen narod samozavest gradimo na dosežkih športnikov, ti pa motivacijo črpajo iz majhnosti naroda. "Gotovo pa spet to ni le naša posebnost, podobno delajo tudi drugi majhni narodi, Hrvati so ravno tako zelo uspešni," prikimava Ambrožič, a majhnost je tudi velika slabost, dodaja, saj ko enkrat v določeni športni panogi dosežeš visoko raven in svetovno prepoznavnost, je "to izjemno težko vzdrževati, ker je baza, iz katere črpamo športne talente, omejena".
2