Simona Fabjan: Nisem človek, ki bi se kar vdal

Sinonim slovenske odbojke na mivki, saj sta se s tem edini ukvarjali profesionalno, se tako po osmih letih aktivnega udejstvovanja na mednarodni odbojkarski sceni ločuje. Izredno simpatični in preprosti Suhokrajinčanki, doma sta namreč iz okolice Žužemberka, sta na svoji skupni poti zabeležili kar nekaj odmevnih rezultatov. Deveto mesto na EP izpred dveh let v Berlinu, 13. (Seul 2010) in dve 17. mesti (Aland, Sanya 2010) v svetovni seriji FIVB ter dvema drugima mestoma na turnirjih Satelitte v romunski Konstanti (2010, 2011). Leta 2009 sta bili tudi državni prvakinji. Njuna velika želja enkrat v karieri nastopiti na olimpijskih iger bo tako, vsaj s skupnimi močmi, ostala neizpolnjena.

Kaj je botrovalo temu, da ste z Eriko prenehali sodelovati? Čeprav sva sestri in mnogi mislijo, da sva si podobni, sva si povsem različni. Imava druge poglede in seveda vsaka svoje želje, ki jih poskušava uresničiti v tem enem življenju, ki nama je dano. Tako je Erika začutila v lanski sezoni, da bi se posvetila tudi drugim stvarem, ki jo zanimajo. Že od nekdaj si namreč želi biti uspešna pravnica, kar pa bi težje dosegla, če bi poleg študija tudi resno trenirala. Položaj je pač tak, da v Sloveniji ni pokrite dvorane, zato sva bili veliko časa od doma in pri študiju jo je to zelo oviralo.

Kdaj natančno je prišlo do usodnega ''ne''? To se je vleklo že dalj časa. Skoraj celotno lansko sezono. Veliko časa je posvetila razmišljanju o pravilni odločitvi, ki verjamem, da je bila težka. Ne nazadnje sva v ta šport vložili veliko časa, truda in odrekanj. Do končne odločitve pa je prišlo po koncu sezone.

Ste kdaj pomislili, da bi tudi sami prekinili z igranjem odbojke? Sama do zdaj še nisem resno pomislila, da bi prenehala. Seveda so težki trenutki, še posebej zdaj, ko začenjam z novo soigralko vse praktično od začetka. Z Eriko sva že nekaj dosegli, dokazali in imeli prepoznavno ''ime''. Najlažje bi bilo, da še sama neham. Vendar sem borka in borila se bom naprej, dokler se bom lahko. Lansko sezono sem veliko napredovala, zato mi je težko nehati. Zanima me, koliko lahko še napredujem. Nisem človek, ki bi se kar vdal.

Kaj bo zdaj počela Erika? Erika se bo zdaj povsem posvetila študiju prava. Pomaga namreč že v odvetniški pisarni Pečanac & Rakun.

Malce slabši rezultati v pretekli sezoni so bili najbrž tudi rezultat Erikine nezainteresiranosti? Ne prav nezainteresiranosti. Bolj neodločnosti. Sama bi rekla, da je bila neodločnost tista, ki je prinesla slabše rezultate. Eriki je bilo težko, ker ni vedela, kako bi se odločila. Na eni strani je bilo pravo, na drugi pa šport, ki ga ima zelo rada. Mene pa je bilo strah njene odločitve, saj takrat nisem imela nobene rešitve, kako in s kom bi lahko nadaljevala. Slovenija ni Brazilija, kjer so dobre igralke na vsakem igrišču.

Kakšen je zdaj vajin odnos? Je prišlo do kakšnih zamer s vaše strani, se je po tej odločitvi vajin odnos kaj skrhal? Najin odnos je še vedno popolnoma normalen, zdrav, sestrski. Seveda se kdaj spreva, ampak zdaj za razliko od prej nikoli zaradi odbojke. Zamer z moje strani glede njene odločitve ni bilo. Priznam, da je bilo težko sprejeti, ampak spoštujem to, kar se je odločila in želim ji veliko sreče ter uspeha pri uresničevanju. Tako kot verjetno ona meni.

Kako naprej? Imate že novo soigralko? Imam, to je Andreja Vodeb, s katero sva se pridno kondicijsko pripravljali skozi zimo s kondicijskim trenerjem Rokom Brezavščkom, tako da sva kondicijsko odlično pripravljeni. Počutim se najboljše do zdaj, mnogo bolje kot v preteklih letih. Na mivki sva začeli ta teden in dobro izkoristili sončne dneve. Tudi v letošnji sezoni bova sodelovali z mojim lanskoletnim trenerjem Italijanom Rodolfom Cavallierom. V kolikšni meri, pa bova še videli. Vse je odvisno od sponzorskih sredstev, ki jih še iščeva. Drugače bova morali dati iz svojega žepa.

Kdaj sta našli skupni jezik? Z Andrejo sva se našli na zanimiv način. Naj povem, da je tudi ona po koncu sezone prenehala igrati s svojo soigralko Tino (Jakob op. p.). V septembru me je klical moj trener, da sva z Eriko vabljeni na pripravljalni vikend v Genovo, kjer so bile tudi Italijanke, Belgijke in Nemke – vse tri ekipe so uvrščene na glavne turnirje svetovne serije – zato nisem mogla spustiti te priložnosti. Ker se je Erika odločila za prekinitev, sem poklicala Andrejo in ta je bila takoj za akcijo. V Genovi sva se dobro ujeli in bili dobri nasprotnici tem ekipam, vendar se o skupnem igranju nikoli nisva pogovarjali, saj sva bili do zdaj vedno nasprotnici. Na večerji pa naju je nemški trener resno vprašal, ali je to nova slovenska naveza. Z Andrejo sva se samo spogledali. Nato pa sva se v sedemurni vožnji na poti domov dogovorili o skupnem igranju.

Kako mislite, da se boste ujeli z Andrejo Vodeb? To bomo še videli. Obe sva lansko sezono igrali na sprejemu na istem položaju, tako da zdaj še iščeva, kaj bi bila prava kombinacija. Mislim, da znava odlično igrati v obrambi in bloku. Ona je visoka, zato so tudi žoge nasprotnic nekoliko višje, meni pa jih je potem lažje ujeti. Je taka oseba, ki jo trenutno najbolj potrebujem ob sebi. Motivirana, pripravljena tvegati in se odpovedati veliko stvarem ter udobju.

Konec maja bo Franciji polfinalni kvalifikacijski turnir. Slovenija pa zdaj nima dveh ekip. Mogoče veš, kdo bi lahko tvoril drugi par? Z odbojkarske zveze nama še niso sporočili nič v zvezi s kontinentalnim pokalom. Tako na to vprašanje težko karkoli odgovorim. Naj bi bil seznam 10 igralk, med katerimi naj bi izbirali. Škoda je, ker imamo ugoden žreb. Ekipe niso tako težke in lahko bi se kosale z njimi.

So cilji v letošnji sezoni tudi igranje v svetovni ligi ali zgolj tekmovanje na turnirjih v Sloveniji in sosednjih državah? Cilj še vedno ostaja igranje v svetovni ligi. Mogoče na začetku sezone manj, ker je večina turnirjev na Kitajskem in v Braziliji, tega pa si ne moreva privoščiti. V drugem delu sezone, po končanih OI, pa si bodo igralke vzele pavzo in odšle domov v Ameriko, Brazilijo. Takrat bova na evropskem delu svetovne serije nastopili tudi midve. V začetku pa se bova udeleževali turnirjev evropske serije, Satelittov in challengerjev. Vsekakor potrebujeva veliko tekem, da se uigrava.

Imate še dve mlajši sestri, ki tudi trenirata odbojko. Se zna zgoditi, da kdaj zaigrate z eno od njiju? Nikoli se ne ve. Mogoče. Helena je za resno igranje malo premajhna, ona bi lahko igrala z Eriko. Katarino bo pa še treba počakati 5, 6 let. Z veseljem bi svoje izkušnje delila z njima.

Kakšno je vaše mnenje glede pravilnika o novih opravah pri ženski odbojki na mivki? Svetovna zveza želi razširiti odbojko na mivki tudi v države v Afriki in na Arabskem polotoku, zato je tudi nov sistem kontinentalnih kvalifikacij za OI, ki omogoča tem državam, da se lažje udeležijo OI. Iz istih razlogov pa so tudi uvedli nova pravila oblačenja, ki omogočajo drugačnim verstvom sodelovanje na svetovni seriji. Menim, da so naredili prav, ker so sprejeli ta pravila. Me pa zanima, koliko deklet, ki so zdaj nosile bikinke, se bo dejansko odločilo za daljše oprave. Mislim, da večjih sprememb vsaj za zdaj ne bo.