Odprtje pod streho. Kako naprej?

Športni zanesenjaki so po dveh nepozabnih stožiških večerih vzneseno in s pridihom občasnega malikovanja ugotavljali, da je s sodobnim nogometnim štadionom in mogočno večnamensko športno dvorano po enem izmed kriterijev Ljubljana šele dobrih devetnajst let po osamosvojitvi in šest po vstopu v evropsko skupnost postala prava evropska prestolnica. Ljubljanska ali pa kar slovenska športna infrastruktura je namreč dolga leta nemočno sopihajoče capljala za tekmovalnimi dosežki in mednarodno veljavo ter še toliko bolj za uveljavljenimi evropskimi standardi. Z objektoma, ki odslej krasita Stožice, se je obdobje nelagodja ob gostovanjih tujih reprezentanc in klubov nedvomno vsaj za nekaj časa končalo. Že prva gosta, košarkarska reprezentanca Španije in avstralska nogometna vrsta, pa sta se lahko prepričala tudi o pravem navijaškem utripu nabito polnih tribun, na katerih je skupaj prostora za slabih 29 tisoč gledalcev. Slednji so se v torek in sredo na impozantna objekta resda prebijali čez pravo gradbišče, vseeno pa sta obe prireditvi kljub izjemnemu organizacijskemu zalogaju, prvencu za prireditelje in dejstvu, da so se številna nujna dela opravljala šele pet minut pred dvanajsto, minili brez omembe vrednih spodrsljajev.

Čeprav se prava duša športnega objekta kali in krepi skozi daljše obdobje, pa velja po premieri ugotoviti, da so nastavki nedvomno zelo dobri. Dejstvo pa je, da bosta tako štadion kot tudi dvorana za to in hkrati seveda tudi za pozitivno poslovanje potrebovala predvsem vsebino. Medtem ko si bosta nogometno reprezentanco v prihodnje delila Stožice in s pravo nogometno kulturo prežeti mariborski Ljudski vrt, pa si košarkarji seveda želijo le redkih ljubljanskih gostovanj, saj so se po dolgih letih naposled vendarle uvrstili v krog ekip, ki se neposredno uvrščajo na evropska prvenstva. Izjema je seveda morebitno EP 2013, za katerega naj bi se ob odobritvi Vlade RS potegovala Slovenija. Precej bolj skrb vzbujajoč je pogled na klubsko sceno, za katero se zdi, da vsaj v tem trenutku ni dorasla Stožicam. Nogometna Olimpija, ki se kot legitimni naslednik nosilca slovenskega nogometa v jugoslovanski ligi in prvega prvaka v samostojni državi seli na novi štadion, je po epskem pohodu iz najnižje klubske ravni na prvoligaško sceno zašla v začaran krog, tako da je z igro in rezultati oddaljena od magneta, ki bi pritegnil 16 tisoč kibicev.

Z objekti do preporoda?

Nič kaj bolj obetaven ni pogled na dvoranske adute, saj imajo porok za dober ali vsaj soliden evropski obisk trenutno le bleski odbojkarski ''brezdomec'' ACH Volley in pa rokometašice Krima. A paradne konje gre vendarle iskati drugje. Medtem ko po klavrnem propadu Prul Ljubljana nima spodobnega in z izjemo Slovanovih prebliskov vsaj v slovenskih okvirih konkurenčnega moškega rokometnega kolektiva, pa se je na usodnem razpotju znašla tudi Union Olimpija, sicer dolgoletni motor ljubljanskega športa in pravzaprav klub, ki je še ne dolgo nazaj najbolj krvavo potreboval nov dom. Košarkarski ''zmaji'' imajo trenutno na plečih težko breme dolgov, medtem ko pa sta skorajda izpraznjena tako seznam igralcev kot tudi upanje navijačev. A slednje, vsaj tako pravijo, umira zadnje.

Nemara bi bila lahko prav nova objekta vzvod za prepotrebno katarzo in vnovični dvig Uniona Olimpije ter ljubljanskega klubskega športa in obujanje evropske konkurenčnosti. V nasprotnem primeru se bodo okrepili pomisleki o namembnosti projekta in žolčne razprave o smiselnosti vrtoglavih investicij, Stožice pa se bodo skupaj s športom kot povsem nemočnim talcem znova preselile na poligon za politična obračunavanja in predvolilne igre. Tako je bilo pogosto že v mesecih gradnje in ob slovesnem odprtju. V središčni vlogi se je seveda znašel predvsem ljubljanski župan, ki si resda upravičeno lasti velik del zaslug za prekinitev dolgoletne infrastrukturne sramote v prestolnici, po drugi strani pa je ob približevanju "dneva d" iskal številne (u)pravne bližnjice in skupaj z nosilci projekta polagal preprogo, pod katero se, sodeč po trditvah (pod)izvajalcev, skriva marsikaj.