SiolNET. Sportal Sportal +
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Nejc Kuhar: Včasih šele na fotkah vidim, kako je bilo lepo

3

termometer

Nejc Kuhar je odličen slovenski tekmovalni turni smučar, ki uspehe dosega predvsem v sosednjih državah, kjer je ta šport na povsem drugi ravni kot pri nas. Tako medijsko, organizacijsko, finančno ...

Letošnjo sezono v svetovnem pokalu je začel z 12. in 18. mestom, presenetila pa ga je pripravljenost konkurence, ki se je od lani precej dvignila. Pred svetovnim prvenstvom, ki bo na sporedu sredi februarja v Franciji, ga čaka še kar nekaj napornih treningov, ob koncih tednov pa se udeležuje tekem v sosednji Avstriji in Italiji. Tako je nedavno zmagal na odprtem prvenstvu Avstrije, dvojno zmago pa je osvojil tudi v Bischofshofnu, kjer so priredili tudi mestno tekmo, s čimer poizkušajo ta šport še približati gledalcem. Na letošnjem svetovnem prvenstvu bi rad popravil uvrstitev izpred dveh let, ko je končal na osmem mestu v vzponu, nekoč pa bi seveda rad stopil na najvišjo stopničko. Za svoj največji uspeh šteje lansko peto mesto na svetovnem pokalu na Etni.

V tekmovalnem turnem smučanju poznamo več disciplin, jih lahko na kratko predstavite? Poznamo vertikal ali tekmo v vzponu, ki jo običajno sestavlja vzpon po smučarski progi. Višinska razlika je med 600 in 700 metri, čas zmagovalca pa med 20 in 25 minut. Klasično tekmo sestavlja več vzponov in spustov v naravnem okolju zunaj smučišč. Višinska razlika vseh vzponov je med 1500 in 1700 metri, skupna dolžina pa med 15 in 20 kilometri. Povprečen čas zmagovalca je med uro in pol in dvema urama. Najnovejša disciplina, ki želi naš šport še približati gledalcem, je šprint, ki poteka po enakem sistemu kot pri teku na smučeh – kvalifikacije, potem pa izločilni boji. Še posebej zanimive so mestne tekme.

Kakšna je tekmovalna oprema? Se razlikuje od tiste za rekreativno turno smučanje? Oprema je povsem specializirana za tekmovanja. V grobem je enaka kot v navadni turni smuki, sistemi enako funkcionirajo, a je vse zminimalizirano na minimalno težo. Smuči so mešanica karbona in lesa, tudi smučarski čevlji so karbonski, le malo je plastike. Uporablja se najlažje materiale. Določene predele je treba prehoditi oziroma preteči, takrat daš smuči na nahrbtnik, teža pa je pri tem zelo pomembna. Hkrati mora oprema zdržati vse spuste, kjer so lahko razrite razmere, polne lukenj. Tu oprema trpi, zato vedno pogledaš, če so smuči še cele. V zadnjih letih so opremo res dodelali in mislim, da smo prišli do limita.

Velja turno smučanje za nevaren šport? Edina nesreča, ki se je spomnim, se je zgodila pred kakšnimi desetimi leti na svetovnem prvenstvu, a nihče ni bil poškodovan. Nekaj tekmovalcev je zasul plaz, a so vse izkopali. Tudi letos je bila ena tekma odpovedana, ker je ponoči padlo veliko novega snega. Zjutraj so organizatorji ocenili, da ni varno speljati tekmovanja. Za varnost je vedno poskrbljeno.

Kako so pripravljene in označene proge na tekmovanjih? Je kdaj dvoumno, kam je treba iti? Ne, proge so vedno dobro pripravljene. Utrjeni morata biti dve "špuri", da se v vsakem trenutku da prehitevati. Razmere so za vse enake, to je bistvo, saj bi bila tekma drugače neregularna. Tudi na spustih so koridorji natančno določeni, na nobenem delu ne podvomiš, kje je proga. Kontrolorji te tudi opozarjajo na nevarne dele, če je kje kakšna skala ipd. Tekmovalcu ni treba nič razmišljati, kam je treba iti.

Tekme potekajo v visokogorju, kjer zna biti izredno lepo. Se kdaj ustavite in malo razgledate naokoli? Jaz običajno šele na fotografijah vidim, kako lepo je bilo. Včasih res malo pogledam naokoli, da mi da dodatno energijo, za ustavljanje pa seveda ni časa. Kadar je megla ali sneg, je mučno. Vidiš le nekaj metrov pred seboj in vse se vleče v nedogled. Ko pa vidiš, kam gre proga in gledalce na vrhu, te to žene naprej.

So kdaj vremenske razmere izredne? Vas morda na vrhu kdaj zebe? Mene na tekmi še nikoli ni zeblo. Morda kdaj na koncu res dolgih spustov, a tudi na spustu telo dela, ves čas moraš biti skoncentriran, hkrati pa še adrenalin naredi svoje. Napravljeni smo sicer tako, da marsikdo misli, da smo utrgani. Pod dresom imamo le "švic" majico, drugega nič, kar je malo, a tudi pri -10 stopinjah se kdaj odpneš, zavihaš rokave.

Na uvodni tekmi letošnjega svetovnega pokala ste bili presenečeni nad konkurenco? Pri vseh je opazen preskok iz lanskega leta. Zase vem, da sem veliko bolj pripravljen kot lani, ampak so tudi vsi drugi. To je postalo noro. Že po štartu sem bil šokiran – po dveh minutah sem bil že "čist gotov", pa nisem bil niti med prvo trideseterico.

Koliko tekem šteje svetovni pokal in kdo so največji favoriti? Letos ima svetovni pokal pet postaj, ne vem pa, če bom na vseh nastopil. Dve sta v Italiji, ena v Švici, ena v Andori, ena na Norveškem in pa svetovno prvenstvo v Franciji. Najboljši turni smučarji so Italijani, Švicarji in Francozi ter Kilian Jornet, ki je Španec, a živi in trenira v Franciji.

Kakšni so vaši tekmovalni cilji? Pred letošnjo sezono sem si zadal cilj, da bi se na tekmah svetovnega pokala in svetovnem prvenstvu vsaj v disciplini vertikal uvrstil med 10, če bi se vse poklopilo pa bi se lahko uvrstil tudi blizu stopničk. Glede športa sem perfekcionist. Nikoli nisem povsem zadovoljen, vedno vem, da bi lahko bilo še bolje. Najbrž ne bom zadovoljen, dokler ne bom enkrat zmagal na tekmi svetovnega pokala ali svetovnem prvenstvu, vem pa, da je za Slovenca to zelo težko. Ne moremo se primerjati z Italijani ali Francozi, ki imajo odlične pogoje za trening. Če bi želeli njim konkurirati, bi potrebovali večji finančni vložek.

Kako prepoznaven in finančno podprt je vaš šport? Časi so taki, da je sponzorje izredno težko dobiti. Nismo prepoznavni. Drugače je v tujini. V Italiji je ta šport "čisto in". Gre za povsem drug svet kot pri nas. Število tekmovalcev na vsaki tekmi doseže limit, nekatere prijave so zapolnjene že mesece vnaprej. Hribi namreč lahko sprejmejo le določeno število ljudi, zato so prijave omejene. Tudi gledalcev je v tujini precej več. Nagrade na tekmovanjih so tolikšne, da prvih pet lahko od tega živi, vsi preostali pa ne. A med prvih 20 ni tekmovalca, ki ne bi bil profesionalec. Italijani in Švicarji so zaposleni v javni službi, podobno kot pri nas obstaja športna enota v vojski, tako da je trening njihova služba. Sam pozimi treniram in tekmujem, poleti pa ob treningih še delam.

Se spomnite vaših začetkov? Oče je gorski vodnik in turni smučar. Že ko sem bil mlad, me je večkrat vzel s seboj. Takrat sem s seboj nosil še alpske smuči in čevlje. Že kot 10-letnik sem užival v hoji na Viševnik in še bolj ob smučanju navzdol. Potem sem dobil turne smuči in enkrat, ko je bila tekma na Jezerskem – živeli smo v bližnji Kokri –, sem šel z njim dirkat čisto "za foro". Od takrat naprej tekmujem.

Trenirate sami ali v skupini z drugimi tekmovalci? Če imamo podobne treninge, treniramo skupaj s kolegi, veliko treningov pa naredim tudi sam, kar je najtežje z vidika motivacije. S trenerjem Iztokom Cukljatijem sodelujeva že več kot osem let in brez njega ne bi bil na ravni, na kateri sem. Nimam dovolj znanja, da bi bil sam svoj trener.

Kako je videti trening turnega smučarja? V pripravljalnem obdobju - od oktobra do decembra – treniram dvakrat dnevno. Treba je narediti 25 do 30 ur treninga tedensko, da se noge navadijo na smuči. Sezona je dolga in tekme hude. Pozimi v glavnem vse treninge opravim na smučeh. Sezona traja do konca aprila, ko si vedno vzamem tri tedne premora. Poleti delam, tako da treniram samo popoldan, za vikend pa kdaj tudi dvakrat dnevno. Večino treningov naredim po hribih s palicami ali pa na kolesu.

Poleti tekmujete tudi v gorskih tekih in vertikal kilometru … Zase pravim, da sem turni smučar, čeprav poleti tekmujem tudi v drugih športih. Tudi poleti sem osredotočen na naslednjo zimo. Izberem si nekaj tekem, predvsem zato, da imam motiv trdo trenirati. Odkar so se pojavile tekme v vertikal kilometru, pa sem ugotovil, da sem rojen za to disciplino. Gre za tekmo, kjer je treba čim hitreje premagati 1000 m višinske razlike. Štart je lahko skupinski ali pa v obliki kronometra. Lani sem dobil tekmo v Canazeiju, ki je najbolj prestižna tekma te vrste na svetu. Ker pri nas ljudje tega ne poznajo, smo lani organizirali interno tekmo na Storžič. Odziv je bil dober, tako da bomo letos morda izpeljali tudi uradno tekmovanje. Trasa je zelo lepa, cilj je pod vrhom Storžiča.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin