SiolNET. Sportal Sportal +
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Mladen Rudonja: Bili smo pionirji, poskusni zajčki

1

termometer

Ne kličejo ga zastonj Turbo Rudi. Nogometni javnosti se je najbolj vtisnil v spomin z nepozabnim golom v Bukarešti, ki je Slovenijo popeljal na krstno svetovno prvenstvo, ter neverjetno hitrostjo.

Turbo Rudi je bil hiter na igrišču, tako z žogo ali brez, hiter je tudi za volanom na cestišču, čeprav trdi, da iz leta v leto manj zavzeto pritiska na plin, hitro pa teče tudi njegov jezik. Nekdanjemu slovenskemu reprezentantu Mladenu Rudonji, vedno hvaležnemu sogovorniku, je tako hitrost pisana na kožo. Čeprav ima 42 let in ni več neposredno vpleten v pripetije domačega klubskega okolja, je še vedno globoko vpet v šport, s katerim je polnil srca navijačev. Z nogometom je povezan tako službeno kot družinsko. V Sloveniji ga moti veliko stvari, predvsem samovolja nekaterih klubskih predsednikov, pa tudi pogled na zapuščen štadion v Bežigradu, kjer je pisal zlata poglavja reprezentančnega nogometa. Zato si takrat, ko ga pot ponese v Anglijo, rade volje spočije nogometno dušo.

Kaj danes počne Mladen Rudonja? Več stvari. Kar zadeva profesionalno službo, delam pri angleškemu klubu Sheffield Wednesday, preostali čas pa posvečam družini. Nogometa ne igram več.

Tudi rekreativno? Zelo malo, skoraj nič. Bolj igram tenis, košarko, veliko tudi tečem. Nogomet skušam igrati čim manj, čeprav bi ga lahko vsak dan, saj me prijatelji neprestano vabijo na tekme. A jih vedno zavrnem, ker preprosto ne morem igrati na pol, pač pa le na polno. Ko stopim na igrišče, prevlada profesionalnost. In ko se zaženeš na igrišču, nehote pri tem koga udariš in takoj nastopi slaba volja. Konča se s tem, da je kdo žalosten, lahko nastane prepir. Ker lahko igram le na polno, raje izbiram športe, kjer ni toliko neposrednega stika in gre vse bolj na lahko.

Ste pa z nogometom povezani tudi z družino, ki se je oprijela reka, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Najstarejši sin že dolgo nosi državni dres v mlajših starostnih kategorijah. Res je, vsi trije sinovi igrajo nogomet. Roy je star 19 let in igra pri Domžalah, Ray in Rob sta nekoliko mlajša, 11 in 13 let, in trenirata v Dekanih.

V oči bode zelo nevsakdanja izbira otroških imen. Tako smo se pač odločili. Z razlogom. Ko se razjezim, zakriči samo 'rrrrr' in so že vsi mirni (smeh). Kar zadeva najstarejšega Roya, je pri 19 letih že zelo samostojen. Za nogomet se je odločil sam. Želel sem, da malce profesionalnosti pridoda pozneje, a ga nisem mogel ustaviti. V Angliji je končal kolidž, zdaj pa je v Domžalah. V Sheffieldu bi igral za mladinsko vrsto do 21 let, kar pa ni tisto, kar si želi. Razmišlja le o članskem nogometu.

Ima Roy v Sloveniji privilegije v nogometu, ker ima tako znanega očeta? Ne. Tega nočem in si ne želim. Vse, kar je naredil, je naredil sam, jaz pa ga pri tem le podpiram. Njegov priimek mu je v bistvu v veliko breme. Ne želim ga kaj preveč izpostavljati, to mu ne bi koristilo. Kar bo naredil, bo naredil sam in bo znal to ceniti. Je pa vztrajen. Na vsak način želi uresničiti želje, se pa zaveda, da je še na začetku. Slovenija je idealen poligon za mlade. Malo je takih lig, kjer lahko tako mlad igraš in se promoviraš.

Roy je bil z vami tudi v Sheffieldu. Kakšna je sploh vloga, s katero se spopadate pri enem najstarejših klubov na svetu? Delam vsega po malem. Največ za predsednika Milana Mandarića. Precej pomagam pri skavtingu, sodelujem s trenerjem. Lep primer so ravno ti dnevi, ko je v Slovenijo prišel naš trener, si ogledal igrišča in potrdil, da bo 18. julija z igralci prišel na enotedenske priprave na Pohorje. Igrali bomo tudi tekme, tako da se že veselim, saj bo poleti v Slovenijo prišlo okrog 500 navijačev.

Ste fizično bolj prisotni na Otoku ali v domovini? V Angliji sem približno en teden na mesec, drugače pa sem bolj v Sloveniji ali pa na poti. Odvisno od potreb. Angleško okolje mi ustreza. To je nogometna država, kjer je nogomet industrija. Dosti lažje je delati v okolju, kjer se ve, kdo za kaj odloča in kdo je za kaj zadolžen. To je velikanska razlika s Slovenijo. Pri nas se ne ve, kdo kaj dela. No, razen v enem klubu.

Vemo, o kom razmišljate, k tej temi se bomo še vrnili. Ostanimo zdaj za trenutek še na Otoku, kjer je pred selitvijo v Madrid blestel Gareth Bale. Zvezdnik Reala je silovito hiter nogometaš, poleg hitrosti pa zna še kaj drugega. Predstavlja poživitev za današnji nogomet? Zagotovo. Vsi gledamo Barcelono, kako igra lepo in tehnično dovršeno. To je zelo zahtevno in težko, a se da z leti priučiti. So pa stvari, ki se jih ne da naučiti in jih ne moreš kupiti. Balu je takšno hitrost dala mati narava. Tak se je rodil. Vse, kar ob tem naredi, je le dodana vrednost.

Včasih ste bili tudi vi zelo hitri. Sloveli ste kot najhitrejši slovenski nogometaš. So stvari, ki so prirojene. Lahko sem res ogromno pretekel, bil sem hiter, a to je v genih. Za to se moram zahvaliti staršem. Bi pa omenil, da je po svetu še veliko igralcev, ki so odlični in hitri, pa ne pridejo na površje. Težava je, ker ne veš, iz kakšnega materiala si narejen. Hitri igralci ogromno tvegajo, saj si lahko hitreje od preostalih poškodujejo mišico. Moraš imeti pravi material, da preneseš vse udarce. Ogromno stvari se mora poklopiti, da si lahko vrhunski. Ne uspe vsakemu, ki je hiter. Moraš imeti nekaj sreče, predvsem pa čisto glavo.

Kakšna pa je vaša skrivnost, da ste tako hitri? Ste v mladosti trenirali atletiko, jedli kakšno posebno hrano? Ni nobene skrivnosti. Mogoče ta, da sem ostal zelo mlad brez očeta. Takrat, ko sem ga najbolj potreboval. Star sem bil 16 let. Takrat sem bil prisiljen preživljati družino, živeti drugače. Čez noč sem moral preklopiti v glavi, odrasti in drugače razmišljati. Moral sem biti trmast in verjeti v to, kar delam.

Hitri ste na igrišču, hitri pa ste, tako radi pravijo, tudi z jeklenim konjičkom. S tem se ne bi ravno hvalil, a edina stvar, ki me umirja, ko sem nervozen in nisem pravi, je ta, da sedem v avto in malce hitreje vozim. To je čuden način, priznam, a pri meni deluje. Tako lažje preklopim v normalno stanje.

Kaj pa na to pravi policija? (smeh). Na srečo so danes drugačni časi. Počasi me to mineva, tako da z leti vozim nekoliko počasneje, nič več tako ekstremno. Moram se pohvaliti.

So govorice, da ste pred leti na treninge Olimpije iz Kopra potrebovali 25 minut, resnične? To je bila bolj šala. Ne vem, ali bi bilo to sploh mogoče. Sem pa potreboval res nekje okrog pol ure. Ne vem pa, ali se je s tem za hvaliti. Ko imaš otroke, bi ti lahko nekoč rekli, ti si potreboval 30 minut, sam pa hočem priti v 29 minutah. Tega res nočem (smeh).

Kdo je zaslužen za posrečen vzdevek Turbo Rudi? Od tega bo zdaj že 17, 18 let. Tako so me začeli klicati v Kopru, ko sem vozil Renaultovo "turbo petko" in so mi govorili, da ime avtomobila krasno pristaja k mojemu. Pozneje so me tako klicali vsi. To sem sprejel z nasmehom. Je simpatičen vzdevek. Ime, ki se takoj prime.

Navijači so vas oboževali, zanje ste bili eden izmed junakov znamenite zlate generacije, bile pa so tudi nekatere opazke. Denimo po zgodovinskem zadetku v Bukarešti, vašem prvem za reprezentanco, na katerega ste čakali kar 53 tekem. Pisalo se je, da tudi slepa kura zrno najde. Vas je to kaj prizadelo? Dejansko je tako tudi bilo (smeh). Mene ni motilo, da sem tako dolgo čakal na prvi gol. Bolj mi je bilo pomembno, da reprezentanca takrat ni izgubljala. Vse je bilo podrejeno ekipi. Tu si ni kaj za izmišljevati, bili smo pravi profesionalci. Svoje delo sem skušal narediti stoodstotno in še danes je tako. Če lahko komu pomagam, mu tudi bom, a le tako, da se bom obremenjeval le sam s sabo.

Bili ste napadalec, nato pa ste se v reprezentanci (z)našli na bočnem položaju. Predvsem na levi strani. To me ni nikoli motilo. Drugi so ocenjevali, če sem kaj naredil dobro. Če nisem, sem želel igrati boljše in narediti delo še boljše.

Navsezadnje ste bili leta 2001 izbrani za slovenskega nogometaša leta, kar v konkurenci, kjer je prednjačil Zlatko Zahović, zagotovo ni mačji kašelj. Hvala.

Kdaj pogrešate staro klapo, s katero ste si nekoč delil slačilnico? Saj se še videvamo, a vedno manj, saj imamo veliko obveznosti. Rad bi povedal še nekaj. Bili smo generacija, ki je zaradi razpada Jugoslavije naletela na težave. Takrat smo imeli od 18 do 20 let. Kar naenkrat si igral v slovenski ligi, brez možnosti igranja v Evropi, ni bilo še reprezentance. Država se je komaj uveljavila, ti pa si bil v najboljših letih. Neugodno. Bili smo pionirji, poskusni zajčki. Morali smo nekaj narediti, da so nas spoznali. Da se je nekaj dogajalo.

Pri reprezentanci je bilo najtežje doseči, da so ji začeli verjeti tudi navijači. Bili smo zadovoljni, če smo izgubili z manj kot dvema goloma. Koga to sploh zanima? Kot športnik želiš zmagovati! Šele Srečko (selektor Katanec, op. p.) je prinesel novo miselnost. Ena generacija je pač morala prebiti ta zid, to smo postali mi. Danes so mladi igralci v drugačnem položaju. Če imaš 19 let in dobro igraš, lahko hitro pristaneš v dobrem klubu. Ko smo bili mi tako mladi, sploh niso vedeli, da obstajamo. Ni bilo lige, Evrope, reprezentance ...

Veliko vaših nekdanjih soigralcev deluje v domačem nogometu. Srečko Katanec je spet selektor, njegova pomočnika sta Aleš Čeh in Željko Milinović, Darko Milanič trenira Sturm, Zlatko Zahović žanje uspehe z Mariborom, kjer sta tudi Miran Pavlin in Amir Karić, Sašo Udovič je bil še pred kratkim pri Olimpiji. Tudi vi ste bili nekaj časa v različnih vlogah dejavni v Kopru. Bi se vrnili? Zelo težko je delati v slovenski ligi. Težava so vodilni ljudje v klubih. Predsedniki postavljajo organizacijo, direktorja in športnega direktorja. Edini klub, ki to pri nas zna, je Maribor. Žal. Vesel bi bil, če bi bilo še kaj podobnih klubov, a jih ni. Le Mariborčani imajo postavljeno piramido, v kateri se ve, kaj kdo dela. To je osnova, temelj za dolgoročni uspeh. Drugje pa ... Pride Ačimović za športnega direktorja, Šiljak za trenerja, pa oba pogorita. Niti ni vprašanje, kdaj jima bo uspelo, ampak kdaj bosta pogorela. Ali pa Udovič ... Pa ne bi le o Olimpiji. Enako se je dogajalo z mano v Kopru. Podobno kot Sašotu. Hotel sem nekaj vložiti, prispevati k boljšemu napredku, na koncu pa vidiš, da si odgovoren za stvar, ki jo dela nekdo drug. Hvala lepa za kaj takega. V slovenskem nogometu te hitro mine navdušenje, ker se nekateri preprosto ne držijo dogovorov. Ne more nekdo pripeljati trenerja, nato pa športnega direktorja. To je zgrešena filozofija. Pri nas se stvari žal mešajo. Da ne bom pozabil odgovoriti na vprašanje. Ne zanikam, zanima me delo v Sloveniji. Tu navsezadnje živim, a bi delal le s predsednikom, ki točno ve, kako se stvarem streže.

Torej Ante Guberac (Luka Koper), Izet Rastoder (Olimpija), oba smo prepoznali v vaših besedah, ter njima podobni predsedniki po vašem kriteriju ne bi prišli v poštev? Ne. Mislijo, da je tako, kakor delajo, prav. Čas pa bo pokazal, kaj je in kaj ni. Zame je vse to le delo na kratek rok. Vrednota države so ljudje. Država je vredna toliko kot ljudje, ki v njej živijo. Enako velja za podjetje ali klub ...

Pred leti ste bili predsednik Kopra. Takrat ste imeli možnost, da bi v dejanja pretopili vse besede, s katerimi ste zdaj naslovili kritike na nekatere predsednike prvoligaških klubov. V Kopru sem bil poldrugo leto predsednik, tudi športni direktor, zraven pa še igralec, a sem naletel na ovire. Klub je bil, če govorimo o letu 2005, tik pred tem, da ne dobi licence. Morali smo se hitro odzvati. Klub je bil zadolžen, država je iskala denar. Po skupščini smo čez noč odplačali upnike, niti ni bilo časa najti pravega predsednika, nato dobro štartali, osvojili dva pokala ter postavili bazo ekipe, ki je pozneje postala prvak. A stvar ni napredovala tako, kot je treba. V šport se je začela mešati politika. Ko se to zgodi, je najboljše, da se umakneš.

Politika? Ja, lokalna politika. To ni bilo več to. Kakorkoli obrneš, si vezan na občinski štadion, ki ni tvoj. Koper je društvo, prideš z dobrimi nameni, nato pa si odvisen od ljudi, ki so del te zgodbe in bi te morali podpirati, a gredo čez neke meje. Imaš le dve možnosti. Ali padeš pod njihov vpliv ali pa se umakneš.

V zadnjem času se veliko govori o Milanu Mandariću, vašem nadrejenem v Sheffieldu, ki je največji upnik koprskega kluba. V zadnjem letu bi dvakrat skoraj pokopal klub in ga pahnil v najnižjo ligo, a sta strani le našli skupni jezik. Mandarić je v klub vložil veliko denarja, nazaj pa želel le tretjino vložka. Pri klubu pa niso bili korektni. Čeprav je rešil klub. Minil je čas, pet ali šest let, Koper je dobil nov štadion, Mandariću pa nobeden nič. Takemu človeku bi lahko poslal vsaj čestitko za rojstni dan ali pa vabilo na odprtje novega štadiona, a niso pokazali nobenega spoštovanja. Tako kot tudi spoštovanja do navijačev. Ko ima Koper na tekmi 200 navijačev ali pa Olimpija v Ljubljani, se lahko vprašaš, ali vse delaš pravilno.

Moraš imeti komunikacijo z ljudmi, z navijači pa dialog. Treba jim je povedati, kje so se delale napake, in pokazati, ali se jih da popraviti. Ko bo stekla komunikacija, bodo ljudje prišli nazaj na štadion, saj se bodo počutili kot del kluba. Zdaj do Kopra ne čutijo pripadnosti.

Včasih je bila zgodba z navijači drugačna. Tudi v Ljubljani. Ko ste nosili dres zeleno-belih, Olimpija pa je igrala še za Bežigradom, so bile tribune v sezoni, ko je navduševal tudi Robert Prosinečki, zelo polne. Je res, da ste bili najbolj zaslužni za prihod slavnega Hrvata? Igrala sva skupaj v Portsmouthu, kamor je prišel iz Standarda. V Angliji je igral enkratno, nima niti smisla govoriti o njegovih kakovostih. Pustil je velik pečat, trener je želel, da ostane, a je pretehtalo to, da je bil takrat njegov oče Đuro hudo bolan, tako da je Robi želel biti blizu njega. Razmišljal sem in mu dejal, zakaj pa ne bi prišel v Olimpijo.

Bil bi v Zagrebu, med tednom bi imel nekaj treningov v Ljubljani, nato odigral tekmo, in to je to. Dvakrat je premislil, nato smo se hitro dogovorili. Olimpija ni imela toliko denarja, kolikor je bil takrat vreden, a mu je odgovarjal način. Bil je blizu doma. Takrat smo imeli dober obisk, Bežigrad je imel vedno neko energijo. Se kaj glede njegove prenove premika na boljše?

Nič. Škoda. Še vedno bi se lahko tam igrale tekme. Ni mi jasno, da stoji kaj takega v središču Ljubljane in se ne morejo dogovoriti zaradi okoljevarstvenikov. Tako je pač v Sloveniji. Nazadnje sem bil na štadionu takrat, ko se je igral hokej na odprtem. Bilo je žalostno, saj se je na tem štadionu pisala velika zgodovina. Zgodovina močne Olimpije še v času Jugoslavije. A stanje Bežigrada je očitno ogledalo naše družbe. Vsega. V teh letih bi se res morala najti rešitev.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin