Sobota, 28. 5. 2016, 4.00
9 mesecev, 2 tedna
Sobotni intervju s športnim psihologom Matejem Tuškom
Mentalni zdravnik slovenskih športnikov, ki vse prevečkrat gasi požar (video)
"Težava je v tem, da nas vedno pokličejo takrat, ko je že vse narobe, ko je treba gasiti požar," o odnosu do dela športnih psihologov razmišlja eden najvidnejših predstavnikov sfere takoimenovanih mentalnih zdravnikov, Matej Tušak. Po mnogih letih ga letošnje poletje ne bo med potniki na olimpijske igre v Rio de Janeiro. Zakaj ne?
Matej Tušak je priznani športni psiholog, ki ga povezujemo z uspehi številnih slovenskih športnikov. Najbolj znana sta primera srebrnega olimpijca Andraža Vehovarja in bronaste Petre Majdič, ki je v neznosnih bolečinah, v svojem zadnjem olimpijskem poskusu, osvojila medaljo (zanjo) diamantnega leska. Pravi, da vse prevečkrat gasi požar in da je pomoč športnega psihologa še vedno velika konkurenčna prednost.
Težko sva se dogovorila za termin za intervju. Razpeti ste med številne obveznosti. Ali s težavo rečete ne?
Nikoli ne rečem ne. To je ena izmed mojih težav. To je sicer po eni strani dobro, ker me pripelje v precej več raznovrstnih projektov, kot bi me sicer, je pa res, da v takem tempu življenja človek zlahka pregori. Vedno je treba iskati ravnovesje med tem, kar dobivaš in kar daješ, in če tega ne znaš, se dolgoročno zagotovo lahko izčrpaš.
Sam zadeve rešujem tako, da si skušam ustvariti ekipo ljudi, s katerimi sodelujem. Tudi v primeru košarkarskega kluba Union Olimpija je tako. Pomagata mi dva ožja sodelavca, psihologa.
Je pa res, da sem sam še vedno zaposlen prek mere dobrega okusa in dolgoročno se bo to prav gotovo odrazilo pri zdravju. Kar pa zadeva motivacijo, pa s tem nimam nobenih težav. Pri svojem delu uživam.
Z ogledom videa izveste, kako je Matej Tušak že kot 17-letnik svetoval skakalcem SK Triglav, do katerega športnika je čutil največje spoštovanje in kateri je bil zanj najtrši oreh.
Predstavljam si, da morate biti športnikom, s katerimi sodelujete, stalno na voljo. To verjetno pomeni, da se tudi na dopustu ne izklopite, ali pač?
Nikoli. Sicer pa imam raje dopust, ki traja samo dva do tri dni, kot pa dlje, tisto je zame pretežko. Po naravi sem namreč človek, ki potrebuje stres. Sem se pa naučil, da kadar potujem res daleč, odklopim telefon. Že zaradi samega računa. V času olimpijskih iger v Vancouvru leta 2010, ko se je vse vrtelo okrog Petre Majdič, ki je kljub zlomljenim rebrom osvojila olimpijsko medaljo, sem plačal tisoč evrov, pa sem se pogovarjal samo o službenih stvareh.
Je Majdičeva takrat za izvedbo svojih nastopov, ki so jih, to se je jasno videlo, spremljale hude bolečine, potrebovala veliko zunanje pomoči? Se pravi trenerjeve (njen trener je bil Ivan Hudač, op. a.) in vaše?
S trenerjem sva takrat vodila celotno situacijo. Dogovorjena sva bila, da Petri prižgeva zeleno luč za nastop, če se izkaže, da se pri padcu ni huje poškodovala, v obratnem primeru pa ji nastopa ne dovoliva.
Tušak je dolga leta sodeloval s smučarsko tekačico Petro Majdič. Z nasveti ji je pomagal tudi na olimpijskih igrah v Vancouvru leta 2010, kjer je po hudem padcu v velikih bolečinah osvojila težko pričakovano olimpijsko medaljo. Čeprav je bila bronastega leska, je imela zanjo diamantno vrednost.
K sreči, če lahko tako rečem, takrat nismo vedeli, da ima zlomljena rebra, rečeno nam je bilo, da je šlo samo za udarec. Če bi to informacijo imeli, bi bila odločitev precej težja. Petra bi brez dvoma želela nadaljevati, mi pa bi bili v hudi etični dilemi. K sreči nismo bili v tej situaciji. Nekomu odreči pomoč zato, ker je to škodljivo za njegovo zdravje, po drugi strani pa veš, da bi to zelo slabo vplivalo na njegovo psiho, je zelo hudo. Ne vem, kako bi se odzval, še posebej, če bi prosila za našo pomoč.
Je bila to za vas kot športnega psihologa najtežja preizkušnja?
Težko rečem, saj takrat glede na njeno poškodbo tudi z vidika javnosti ne bi bila nobena katastrofa, če medalje ne bi osvojila. Z vidika tega, koliko si je ona te medalje želela in koliko smo si vsi mi želeli, da ji pomagamo do te točke, pa je bila ta izkušnja brez dvoma težka.
Vsi smo se zavedali, da je to Petrina zadnja priložnost za medaljo. Težko sem si jo predstavljal brez nje. Ne vem, kako bi delovala v življenju, če bi se ji spet izmuznila.
No, seveda pa sem v svoji karieri videl tudi zelo veliko ljudi, ki so bili v športu razočarani. Imamo zmage, ki so super in poraze, ki so težki.
"Primož Peterka prav gotovo ni dokazal vsega, kar je zmogel in kar si je želel."
Ali imate vedno pripravljene besede, ki jih boste svojemu varovancu izrekli ob porazu? So različne za različne ljudi?
Zagotovo. Je pa tudi res, da smo v 99 odstotkih osredotočeni samo in zgolj na uspeh. O porazu ne razmišljamo, če pa se ta vendarle zgodi, moraš najti primerne besede, ki potolažijo žalost in bodo imele vplivale na prihodnje poteze. Včasih smo tako šokirani, da si raje damo čas za umiritev čustev. V tem se tudi kaže zrelost športnika. Ali se zna iz poraza tudi kaj naučiti.
Je razlika v sodelovanju z novinci v športu ali starimi mački ogromna?
Ogromna. Če sprejemajo psihologa, mu po navadi bolj zaupajo novinci, medtem ko imajo stari mački že izdelane načrte v zvezi s pristopanjem k tekmi.
Pomembno je, da športniku pokažeš, kakšen je tvoj doprinos k njegovemu delu, to pa ponavadi terja določen čas.
"Treba se je zavedati, da se spremembe ne zgodijo kar čez noč."
Jim daste garancijo? V smislu, če zadeva ne bo obrodila sadov, dobijo denar nazaj?
Če naredimo testiranja, zelo hitro ugotovimo, kje so težave in večina težav je osebnostnega značaja. Osebnosti pa v zreli dobi ne moremo spreminjati. Lahko iščemo samo kompenzacijske mehanizme, s katerimi skušamo zamaskirati primanjkljaje, ki jih morda imajo. Dejstvo pa je, da se zadeve ne spremenijo kar čez noč.
Je zelo pomembno, da poznate podrobnosti in pravila športa, s katerim se ukvarja vaš varovanec?
Absolutno. Nekaterih športov sem se moral naučiti na novo. Na primer jadranja. Ko sta se name obrnila Tomaž Čopi in Mitja Margon, je naš pogovor trajal osem ur, da sem razumel, kaj vse potrebujeta za uspeh. To niso samo treningi, sem sodi marsikaj.
No, v roku enega leta sta osvojila zlato medaljo na mediteranskih igrah, dosegli smo, da sta dobila avto, s katerim sta se lahko vozila na tekme, prejšnjega sta namreč zaradi nakupa jadrnice prodala, zaposlila sta se v javni upravi in še kaj … Skratka vse, kar je bilo še leto poprej videti kot čista iluzija, se je uresničilo.
"Jan Oblak je točno tak, kot bi vrhunski športnik moral biti."
Ali se športniki na vas večkrat obračajo s prenizko ali previsoko zastavljenimi cilji?
Najpogosteje s prenizkimi. Je pa treba delati postopno in si tako tudi zastavljati cilje. So pa tudi obratni primeri. Petra Majdič je imela na začetku najinega sodelovanja previsoke cilje, poleg tega je bila prepričana, kot je dejala, da so očitno vsi dopingirani, kar njej preprečuje uvrščanje med najboljše tri. No, potem je postala zmagovalka v šprinterskih disciplinah, pa nikoli v življenju ni posegala po prepovedanih substancah.
Visoke cilje imajo nocoj prav gotovo tudi nogometaši Atletica, ki jih čaka finale lige prvakov, kjer jim bodo nasproti stali nogometaši Reala. Vrata Atletica bo branil slovenski vratar Jan Oblak. Kakšno je vaše strokovno mnenje o njem?
Jan Oblak je točno tak, kot mora vrhunski športnik biti. Ima zelo visoko stopnjo samokontrole, navzven ne pokaže veliko čustev, kar koristi njegovi nogometni vlogi.
Vratar je vedno tisti igralec v ekipi, ki je najbolj stabilen, saj je izraz njegove napake prejeti zadetek, kar za napake ostalih igralcev ne bi mogli nujno reči. Napaka napadalca pomeni, da pač ne da zadetka, napako na sredini igrišča pa lahko popravijo še vsaj trije igralci. Za vratarja pa velja, da mora biti stabilen precej bolj kot ostali nogometaši.
Tušak o lekcijah, ki se jih je naučil pri delu s športniki:
Avgusta bodo v Braziliji gostili poletne olimpijske igre. Boste tudi letos del slovenske olimpijske odprave?
Ne. Letos na igrah ne nastopa veliko vrhunskih športnikov, s katerimi sodelujem. Nekaj jih je, ne pa veliko. Poleg tega na igre ne nameravajo poslati psihologa.
Pa mislite, da bi ga morali?
Seveda, kar nekaj let smo se bojevali za to. Je pa stvar stroke, ali to pomembnost prepozna ali ne.
V Sočiju in Vancouvru ste bili prisotni na olimpijskem prizorišču.
Da, tudi v Londonu, Naganu, Atlanti … za večino olimpijskih iger v zadnjih letih sem pripravljal naše športnike. Je pa res, da na igrah, kjer sem imel največ kandidatov za medaljo, to je bilo v Sydneyju in Pekingu, medalje niso osvojili.
Kaj pričakujete od nastopa slovenskih športnikov v Riu?
Mislim, da imamo kar nekaj dobrih športnikov. Od kanuistov do judoistov, tudi v kajaku imamo kar nekaj želez, a je velika možnost, da pride do napake, možnosti imamo tudi v jadranju. Bo pa gotovo težko doseči ali celo preseči cilje s preteklih olimpijskih iger.
Zdi se mi, da je k popularizaciji dela športnega psihologa veliko prispeval kajakaš Andraž Vehovar, ta je na olimpijskih igrah v Atlanti osvojil srebrno olimpijsko medaljo, ki je javno spregovoril o delu z vami. O vizualizaciji nastopa na tekmi in podobno.
Res je, pa tudi že prej, ko so smučarski skakalci v Calgaryju leta 1988 na ekipni tekmi osvojili srebro, Matjaž Debelak pa v posamični konkurenci bron. Vsi ti so sodelovali z mojim očetom (Maks Tušak je bil začetnik športne psihologije, op. a.), pa tudi mnogi drugi, tudi Rok Petrovič.
Je Vehovar sam prepoznal težavo in se obrnil na vas?
Ne, name se je obrnil takratni vodja kajakaške sekcije Aleš Vest. Prosil me je za pomoč. Andraž je bil namreč vrhunsko pripravljen, psihično pa ni bil dovolj močan. Na nepomembnih tekmah je zlahka premagoval olimpijskega prvaka, ko pa je šlo zares, se ni zmogel uvrstiti niti v reprezentanco. Ko smo sanirali težave na psihičnem področju, so se uspehi začeli vrstiti. Takih športnikov je bilo veliko, od Primoža Peterke, Mitje Petkovška, Vasilija Žbogarja do Petra Mankoča …
Seveda pa nimajo vsi športniki velikih psiholoških težav, takrat je moja naloga zgolj podporna terapija, ne more pa ta seveda nikogar izstreliti med zvezde, če ni fizično pripravljen.
Ste z Mitjo Petkovškom sodelovali pred ali po olimpijskih igrah v Sydneyju? Spomnim se, da je takrat suvereno napovedal osvojitev zlate medalje, potem pa, ko mu je spodletelo, postal tarča žaljivk. To je priznal tudi sam. Ali svojim strankam svetujete, naj zadržano izpovedujejo svoje rezultatske želje?
Pred mediji zagotovo da, pri sebi pa se morajo odločiti, da gredo na tekmovanje po medaljo.
Mitja Petkovšek je pred olimpijskimi igrami v Sydneyju javno napovedal lov na medaljo. Tušak raje predlaga, da so športniki v javnosti bolj zadržani glede rezultatskih napovedi, medtem ko naj si pri sebi jasno zadajo za cilj medaljo.
Jim svetujete, naj se izognejo prebiranju medijev, še bolj forumov?
Obvezno. Zadnje dni pred tekmo športniki ne bi smeli imeti dostopa do medijev. To jih lahko precej obremeni, tega pa si nihče ne želi. Še posebej pomembno pa je, da se izogibajo forumov. Kaj vse so pisali o Petri Majdič, ko ji je spodletelo. To je bilo neverjetno!
Je psihološka priprava športnikov še vedno neka konkurenčna prednost ali je to danes že stalna praksa, brez katere skorajda ne gre?
Še vedno je prednost in na to skušamo navaditi tudi mlade športnike. Konec junija pripravljamo dan športne psihologije, v okviru katere bomo stestirali nekaj mladih športnikov in jim svetovali, kako in kaj. Z vrhunskimi športniki smo pa tako ali tako stalno v stiku.
Ali sodelovanje s športnim psihologom velja za znak šibkosti?
Ponekod. Zanimivo je, da zelo redko sodelujemo s hokejisti, včasih je bilo to sodelovanje tabu tudi med nogometaši in košarkarji, a ga je vedno manj. Počasi to miselnost spreminjamo, je pa seveda veliko odvisno od trenerjev. Če so naši pomoči izrazito nenaklonjeni, potem tudi sodelovanje s športniki ni tako učinkovito.
Zadnja dva meseca Tušak sodeluje tudi s košarkarji Uniona Olimpije. "Idealno bi bilo, če bi sodelovali na dolgi rok," pravi.
Ali takrat ko delate z ekipo, kot zdaj na primer s košarkarji Uniona Olimpije, delate skupinsko ali individualno?
Veliko delamo individualno, občasno z vso ekipo, občasno s ključnimi igralci in trenerjem. Več različnih načinov dela je.
Ste igralcem Uniona Olimpije takoj dali vedeti, da gre za delo na dolgi rok in da rezultatov ne bo iz danes na jutri?
Seveda. Sodelovati smo začeli šele pred dvema mesecema, zgolj za konec sezone. Poskušamo se dokazati. Seveda bi bilo idealno, če bi se delalo na dolgi rok na začetku sezone, ko bi lahko svetovali pri izbiri igralcev in podobno.
Težava je v tem, da nas vedno pokličejo takrat, ko je že vse narobe, ko je treba gasiti požar.
Kako pomemben je v športu ekipni duh? Se tega da naučiti, ali pa kemija je ali pa je enostavno ni?
V ekipnih panogah je večina našega dela usmerjena v grajenje ekipnega duha. Za ekipo je pomemben skupen cilj, egoistične želje je treba dati na stran, je pa znotraj tega seveda še kopica individualnih želja.
"Zgodba s Agimom Ibraimijem je zamajala temelje NK Maribor in mislim, da je Maribor to plačal z izgubo naslova državnega prvaka," je prepričan Tušak.
Koliko lahko zgodbe, kot je bilo na primer razkritje nogometaša Agima Ibraimija o načinu komuniciranja športnega direktorja NK Maribor Zlatka Zahovića, zamajejo temelje ekipnega duha?
Zelo. Prav ta zgodba je zelo zamajala temelje NK Maribor in mislim, da je Maribor te napake plačal z izgubo naslova državnega prvaka.
Če se ozreva v preteklost. Vaš oče Maks Tušak velja za začetnika športne psihologije pri nas. Ali je športnike težko prepričal v to, da ga potrebujejo?
Seveda je šlo počasi, zadnjih 20 let se stvari razvijajo bistveno hitreje. K temu ogromno pripomorejo športniki, ki javno govorijo o sodelovanju s športnim psihologom. Meje se potem hitreje premikajo.
Kot otrok ste bili ravno zaradi očeta veliko v stiku z vrhunskimi športniki, ki so se zadrževali v vašem domu. Na televiziji ste jih verjetno gledali kot polbogove. Je bilo drugače, ko ste jih spoznali v živo?
Zagotovo, nanje sem potem, ko se jim spoznal, gledal kot na povsem običajne ljudi. Zato mislim, da je zelo pomembno, da jih pripeljemo med mlade športnike, da se ti na lastne oči prepričajo, da so vrhunski športniki povsem običajni ljudje, saj mladi potem lažje verjamejo, da tudi oni lahko dosežejo nek odmeven rezultat.
Ko je Matej Tušak kot otrok srečeval vrhunske športnike, ki so obiskovali njegovega očeta Maksa Tuška, pionirja športne psihologije, je največje spoštovanje čutil do smučarja Roka Petroviča.
Kaj danes športnikom predstavlja najpogostejšo težavo?
Visoka stopnja anksioznosti in napetost, ki jo čutijo pred tekmo. Lahko je celo tako hudo, da poslabša koordinacijo, lahko športnika celo ohromi. Velika težava so tudi upadi motivacije, ki jih športniki občutijo v obdobju, ko nikakor ne dosežejo ravni, ki si jo želijo. Tisti, ki take težave uspejo premagati, ob dolgoročnem delu slej ko prej pridejo do lepih rezultatov. Veliko "mojih" športnikov je želelo s kariero končati bistveno prej, kot potem so, in so šele potem dosegli svoje največje rezultate.
Kako pogosto se na vas obrnejo športniki, ki se spopadajo s krizo pred upokojitvijo?
Velikokrat, enako velja za športnike, ki se soočajo s poškodbo. To je zelo težko obdobje v življenju športnika in pomoč psihologa je takrat zelo priporočljiva. Poleg tega imajo ranjeno samozavest, ta pa mora biti za dosego vrhunskega rezultata izjemno visoka.
1