Matjaž Smodiš: Zakaj ne bi naslov "prehitel" otroka?!

Ste po tretjem evropskem zmagoslavju že strnili svoje misli in si v glavi vnovič zavrteli madridski film? Da in ne. Ponedeljek je bil izjemno dolg, tako da smo v Moskvo prispeli pozno zvečer. V občutkih se prepletata veselje in utrujenost. Potreboval bom še dan ali dva …

Izkušnje nastopanja na zaključnih turnirjih so vselej vredne zlata. Veselje pa je vseeno tako iskreno, pristno in na trenutke kar prvinsko … Vsak od treh naslovov verjetno nosi svojo zgodbo. Primerjava torej ne bi imela pravega smisla? Jasno. Gre za ločene zgodbe, za tri drugačne trenutke v življenju. Dejstvo pa je, da je zame vsaka evropska krona nekaj posebnega.

Tretji evropski naslov ste namenili tretjemu sinu. Načrtujete še kakšnega otroka? Zaenkrat ne, prav rad pa bi še kdaj prišel do evropskega klubskega naslova . Ha, ha … Sicer pa je že bilo tako, da so moji evropski naslovi 'zaostajali' za sinovi. Zakaj ne bi sedaj naslov prehitel morebitnega novega otroka?!

O ekipnem uspehu ne gre izgubljati besed. Kako pa ste zadovoljni s svojo vlogo in predstavami v Madridu? Nadvse zadovoljen. V takšnem kolektivu, kakršen je CSKA, čuti prav vsak igralec neizmerno zadovoljstvo in srečo. Tudi ob slabem dnevu ni pretiranih razlogov za skrbi. Kot član ekipe vem, da moram trdo delati in izpolnjevati pričakovanja. A prava moč se skriva v kolektivu. Od posameznika za velike uspehe nihče ne zahteva herojskih dejanj. 'Stroj' je utečen. Ob skrbnem delu natanko vem, da bodo svoj del prispevali tudi ostali. In to prinaša zmage in lovorike.

Dotaknimo se finalne tekme z Maccabijem. Vas čudi, da so se Izraelci v drugem polčasu tako očitno zlomili? Hm … Težko odgovorim. S kohezijo in predvsem s stabilno in nepopustljivo igro smo jih resnično zlomili. Razlika je bila na koncu velika. Za marsikoga je sicer nerealna. A kdor je videl tekmo, ve, da smo odbili vse pritiske Maccabija in njihovih navijačev ter uveljavili premoč. Preprosto, bili smo boljši.

V ključnih trenutkih ob koncu tretje in začetku zadnje četrtine tudi vaša vloga še zdaleč ni bila zanemarljiva. Čeprav vam v Madridu met z razdalje nikakor ni stekel, pa ste prav tedaj zadeli edino trojko, ob tem odločno zagospodarili pod obročema in hladnokrvno zadevali proste mete. Od kje ste tedaj črpali to samozavest? Tu so verjetno do izraza prišle izkušnje iz minulih sezon. Obstajata dva tipa košarkarjev. Prvi se zlomijo v ključnih trenutkih. Drugi pa prav tedaj, ko je pritisk največji, začutijo še dodatno energijo in željo po dokazovanju. Očitno sem tedaj dojel, da gre zares, zato sem storil prav vse za zmago

Omenjene izkušnje se verjetno zrcalijo tudi v mirnih živcih ob grobih osebnih napakah in vseh udarcih, ki ste jih bili deležni? Da. Tu do izraza pridejo izkušnje. Pripravljen si se boriti za vsako žogo, hkrati pa ti ne zavre kri ob podlih udarcih. Vseeno mi vselej ne uspe ohraniti hladne glave. A v Madridu sem spretno unovčil vse izkušnje in iz bitke prišel kot zmagovalec. Tudi moji soigralci se lahko pohvalijo z bogatimi izkušnjami. To je bilo vsekakor vidno v ključnih trenutkih. Bili smo potrpežljivi, vztrajali pri svoji igri in čakali na priložnost.

V prvem delu evrolige so spodrsljaji še dovoljeni. V TOP 16 "kazni" za poraze še niso usodne. Drugače pa je v četrtfinalu in predvsem na zaključnem turnirju. Lahko na kratko opišete to stopnjevanje psihološkega pritiska? Pritisk se povečuje in stopnjuje od 'ničle' do absolutnega maksimuma. V rednem delu sezone je edini cilj napredovanje. Že v TOP 16 ima vsaka zmaga svojo težo. Četrtfinale je že zgodba zase. Prednost domačega terena je sila pomembna, a že en poraz lahko vse postavi na glavo. Nam se je zgodilo prav to, saj smo proti Olympiacosu klonili v Moskvi, tako da je bilo delo še težje. Na zaključnem turnirju pa veljajo posebna pravila. Popravnega izpita ni več. Vseskozi je nad nami visela – če uporabim ameriško športno terminologijo - nenadna smrt. Maksimalna koncentracija, kakovost in žrtvovanje pogosto niso dovolj. Ekipa potrebuje še kanček sreče. Če se ozrem nazaj, bi ocenil, da je bila ta evropska sezona zame najtežja. Še jeseni so nas mnogi označevali za favorita. Ko sta se od boja za krono poslovila še Panathinaikos in madridski Real, je postal pritisk še večji. Vsi so nas postavljali v vlogo absolutnega favorita, a ob tem upali na naš spodrsljaj. Verjemite mi, da so to pritiski, ki jih je težko zdržati. Prav zato sem prepričan, da nas je madridski uspeh še dodatno učvrstil. Zrasli smo kot ljudje, športniki in tudi kot ekipa. V prihodnje bomo še močnejši.

Velik del zaslug gre pripisati tudi trenerju, ki je vnovič pokazal, da gre za izjemno pokončnega moža. Pred 'F4' leta 2006 je bil namreč Ettore Messina v skrbeh zaradi sinovih zdravstvenih težav, letos pa je izgubil brata … Naj se sliši še tako nenavadno, a očitno ima srečo v nesreči. Vsaka velika tragedija je poplačana z velikih življenjskim uspehom. O Messini kot osebi resnično ne gre izgubljati besed. Kljub vsem težavam ostaja z ekipo, skrbi za nemoteno delovanje sistema, ohranja mirno glavo … Vselej znova nam dokaže, kako velik človek je. In hkrati tudi pravi profesionalec. Vsa čast.

Ni skrivnost, da je naveza Messina-Smodiš pravi porok za uspeh. Italijanski trener je z Moskovčani podaljšal pogodbo. Bo nemara ta okoliščina vplivala tudi na vaše tehtanje ponudb? Verjetno bom razmišljal tudi o tem. Po drugi strani pa se ne želim 'vezati' na trenerja. Če bo zdravje dopuščalo, imam pred seboj le še pet ali največ šest let igralske kariere. Messina bo na klopi ostal dlje. Zato se mi sodelovanje zgolj z enim trenerjem za vsako ceno ne zdi smiselno, čeprav je res, da so najini skupni dosežki resnično izjemni. Zgradila sva zavidanja vredno medsebojno zaupanje, zaradi katerega oba precej lažje delava. A o dokončni odločitvi zaenkrat ne morem govoriti. Ohladiti moram glavo, nato pa se bom odločil, ali ostajam v Moskvi ali pa se bom vnovič selil.