Maja Šon: Če zataji prva sedmica, je tu še druga

Na nedeljski tekmi pokala EHF, ko je Olimpija igrala z nemškim Bayerjem, je zabila kar 14 golov. Sama pravi, da so k njenim golom močno pripomogle soigralke, nadeja pa se, da bo lahko igrala tudi v Nemčiji. Rokomet je njena ljubezen že od malih nog, prihaja iz rokometnega mesta Celja, danes pa živi in študira (zadnji letnik socialnega dela) v Ljubljani. Njena želja je, da izpopolni tehniko in enkrat zaigra za velik evropski klub.

Z Olimpijo ste sicer izgubile prvi obračun proti Bayerju, a sami ste zabili kar 14 golov … Delež teh 14 golov so bili tudi tisti s sedmih metrov, ki pa so bili priigrani od soigralk. Sama sem samo dokončala njihovo delo. Pri tej tekmi sem morda bolj kot doslej prevzemala odgovornost nase, hkrati pa je bilo manj igralk strelsko razpoloženih. Dejstvo pa je, da brez njih v napadu ne bi končala pri takšnem številu zadetkov.

Čaka vas še povratni obračun – 8. novembra v Nemčiji – če boste tja odpotovale … Ne glede na končni rezultat, smo se borile, a nismo prikazale najboljše igre. Prepričana sem, da imamo v igri še veliko rezerv, tako v napadu kot obrambi. Morda nam je manjkalo nekoliko koncentracije, kar ni čudno potem ko sprva nismo nameravale igrati tekme. V Nemčiji pa bo treba igrati še bolje, pomagati naši vratarki, da ne bodo Nemke streljale s šestih metrov in treba bo zaustaviti njihove protinapade.

Pa boste v Nemčijo sploh odšle? Trenutno težko govorim o tem, a nekaj pozitivnih informacij imamo. Čakamo na glavni odgovor glede naših zahtev. Upamo, da bodo te vsaj delno uresničene. Vse bi rade, da Olimpija obstane in da se zadeve nekako le uredijo.

Odraščali ste v Celju, zato ni nič nenavadnega, da ste se odločili igrati rokomet … Začelo se je v četrtem razredu, ko so nam na šoli predstavili rokometno šolo Toneta Goršiča. Moja prijateljica je že pred tem igrala rokomet, odpeljala me je na trening in začelo se je. Vanj sem se zaljubila, nato nadaljevala vsak dan bolj resno, danes pa sem tu.

Zunanji igralci vaših dispozicij (181 cm, močan strel) so v svetu zelo zaželeni. Kaj si želite izpopolniti? Veliko dela sem opravila s trenerji, s katerimi sem doslej trenirala. Vsak od njih me je naučil kakšnega elementa. Še vseeno pa se zavedam, da moram veliko storiti za napredek. Najbolj moram nadgraditi igro v napadu pri odrivu, skok 'šutu', strelu z večje razdalje, izpopolnjevanju 'fint'. Všeč mi je raznovrstna igra in do tega bi rada prišla. Absolutno pa tudi igra v obrambi, kjer mi manjkata agresivnost in samozavest.

Vzorniki? Nikoli nisem imela le enega vzornika. Všeč sta mi denimo Daniel Narcisse in Nikola Karabatić, ki igrata vse mogoče. Vedno sem se bolj osredotočala na moške igralce (smeh).

Imeli ste že nekaj zelo mamljivih ponudb iz tujine, pa ste jih zavrnili. Čemu? Najprej zato, ker opravljam zadnji letnik študija socialnega dela, ki bi ga rada dokončala, drugo pa zaradi tega, ker mi je bilo všeč, da se je Olimpija začela razvijati in se je postavila ob bok Krimu. Želim si, da bi se ženski rokomet v slovenskem prostoru bolj razširil in dobil na kvaliteti. V Olimpiji vztrajam, ker verjamem, da se bodo stvari uredile. Sama pa bi rada šla korak po korak, se dobro razvila in nadgradila kot igralka ter nato morda potrkala na kakšna velika rokometna vrata. Če bi odšla v teh kriznih časih, bi bila to le rešilna bilka …

V Olimpiji nosite dres s številko 77. Zakaj prav ta? Zato, ker je sedmica moja srečna številka. Tudi v reprezentanci jo nosim. A ko se prišla v Olimpijo, je bila že oddana Zato sem se odločila za 77 – če zataji prva sedmica, je tu še druga.

Prav slovenska ženska reprezentanca vidi luč na koncu predora. Tudi vaša vloga je vsak dan večja … Priznam, da sem sedaj dobila še precej večjo vlogo kot sem jo imela. A še bolj pomembno je to, da čutim zaupanje. Zato tudi boljše funkcioniram. Zadnje čase smo se odlično povezali med sabo, uvedli nekatere nove stvari, ki so nam prej manjkale. Na vsaki akciji jih pilimo, kar se je poznalo že na zadnjih dveh tekmah, no ja tekmi in pol v kvalifikacijah, ki smo ju odigrali dobro. Lepo da smo naredili korak naprej, a hkrati se ne moremo zadovoljiti. Vse skupaj je lepa popotnica, a dejansko še nismo naredile ničesar.

Želje za prihodnost? V rokometu si želim, da bi Olimpija nadaljevala lepo pot od minule sezone in da bi se z reprezentanco uvrstile na evropsko prvenstvo. Osebno pa, da nadgradim igro ter da končam študij. Želim pa si vsakodnevno preživljati čas kvalitetno. Vsak prosti trenutek izkoristiti za stvari, ki jih imam rada in za moje bližnje. Sem oseba, ki se ne ozira preveč v preteklost – le toliko, da se iz napak kaj naučim -, hkrati pa ne delam dolgoročnih načrtov za prihodnost. Grem iz dneva v dan naprej.