Luka Žvižej: Vsi igralci so dobrodošli in vse potrebujemo

Osemindvajsetletni Celjan, ki sicer brani barve madžarskega Pick Szegeda, je priznal, da so bile kvalifikacije za nastop na evropskem prvenstvu zahtevne.

Predvsem zaradi pritiska, saj si s soigralci niso želeli izpustiti še enega velikega tekmovanja. Kamen se je tako odvalil od srca, levo krilo Slovenije, ki je bil tudi najučinkovitejši strelec v zadnjem delu kvalifikacij – v štirih tekmah je nasprotniku zabil 26 golov, pa priznava, da so mu misli takoj odplavale k počitku. Uvrstitev na evropsko prvenstvo 2010 mu bo ostala še posebej v spominu, ker je igral skupaj z bratom Miho, ker se je poslovil selektor Miro Požun in ker je bila reprezentanca znova "ta prava" – homogena.

Vse od oktobra do konca junija smo trepetali za slovensko reprezentanco, ki je na koncu izpolnila cilj ter se uvrstila na evropsko prvenstvo … Lahko rečem, da se mi je kar odvalil kamen od srca, saj smo si zelo, zelo želeli te uvrstitve na prvenstvo. Kvalifikacije smo zaključili na najlepši možen način – z zmago ter vstopnico za Avstrijo, zato se lahko veselimo.

Je tako pozabljen lanski junij, ko so vam Slovaki preprečili pot na svetovno prvenstvo na Hrvaškem? Pozabljen ne bo nikoli, mislim, da so lanske kvalifikacije pustile velik pečat v našem življenju in karieri. Prepričan pa sem, da ta uvrstitev na evropsko prvenstvo pomeni neke vrste nov začetek v našem rokometu. Sedaj se bomo lahko usmerili v prihodnost in ne več obžalovali preteklosti.

Bi lahko rekli, da ste kvalifikacije v skupini z Nemčijo, Belorusijo, Bolgarijo in Izraelom zaključili po pričakovanjih – s šestimi zmagami in dvema porazoma? Popolnoma po pričakovanjih. Že po žrebu smo vedeli, da bo najtežje z Nemci ter da bodo glavni konkurenti Belorusi. Ne glede na obe tekmi s slednjimi, ki smo ju visoko zmagali, ni bilo lahko. V teh kvalifikacijah obžalujem le tesen poraz z Nemci v Celju. Sicer pa smo delo opravili solidno, za kar smo se morali potruditi.

Se vam zdi, da se je nov sistem kvalifikacij prijel? Mislim, da je boljši kot prejšnji z le dvema tekmama. Za gledalce in sponzorje v vsakem primeru bolj atraktiven in zanimiv, za nas igralce pa definitivno veliko bolj naporen. Dejansko igraš vso leto, kombiniraš s klubskimi obveznostmi, neprestano si v napetosti. A boljši je tudi zato, ker imaš vsaj možnost popravnega izpita.

Domala vsi od trenerjev do igralcev ponavljate o pravi ekipi v zadnjem delu kvalifikacij za Euro 2010. O čem govorite? Težko je opisati. Lahko bi rekel, da dihamo skupaj, se pogovarjamo. Ni kislih obrazov in zamer ob porazu. Skupaj poskušamo reševati težave. Želja je velika. Vse to govori veliko o nas.

Čeprav je prvenstvo šele čez sedem mesecev (19. do 31. januar 2010), ali lahko že govorite o dometu Slovenije? O tem, kaj, kako in s kakšnimi cilji na prvenstvo, smo se nekaj že pogovarjali, a treba je vedeti, da je evropsko prvenstvo dosti težje tekmovanje od svetovnega prvenstva v rokometu. Najprej moramo počakati žreb, videti, kakšna bo reprezentanca ter postaviti realne cilje. S tem mislim: ne previsoko letečih, pa tudi nizkih ne … Treba pa bo vzeti v zakup, da na veliko tekmovanje odhajamo po enoletni pavzi. Seveda bomo šli na polno, a kaj je za nas lep rezultat, to ostaja vprašanje.

Tokrat je bilo slovensko moštvo močno pomlajeno. Kaj menite: na evropsko prvenstvo v tej postavi ali s pomočjo prekaljenih mačkov, kot so Pajovič, Praznik, Kavtičnik, Škof itd? Vsi igralci so dobrodošli in vse potrebujemo. Njihova odsotnost se vsekakor pozna. Na to se že od začetka nismo ozirali, morali smo igrati v postavi, kakršno smo imeli. Dejstvo je, da smo se odlično razumeli in ujeli. Moram reči, da že dolgo ni bilo takšnega vzdušja, res 'fajn'.

Očitno boste imeli priložnost, da tudi v prihodnje igrate skupaj z mlajšim bratom Miho, ki postaja pomemben člen. Kako se znajdeta brata v moštvu? Izvrstno. Zame je to posebno doživetje in veselje. Občutki so enkratni. Vesel pa sem tudi, da je Miha v zadnjih treh letih, še bolj pa v zadnjega pol leta tako zelo napredoval. Srečen sem, da je ostal v rokometu in da lahko sedaj skupaj piševa zgodovino.

V Minsku ste se na prav poseben način poslovili od selektorja Mira Požuna, ki zapušča reprezentanco … Bilo je kar težko in grenko ob uradnem slovesu. Želel si je posloviti z zmago. To smo naredili in mu jo posvetili. Vesel sem, da se je zgodilo tako, saj je Miro najtrofejnejši slovenski trener. Pred tekmo, ko je stopil v garderobo, je dejal, da je že celo življenje v rokometu, pa nima niti enega dresa. Zato sem o tem razmišljal in se odločil, da mu po tekmi podarim svoj dres. To sem storil na novinarski konferenci. S tem sem se mu zahvalili za vse, kar je naredil za nas in zame. Vendarle je on tisti, ki je začel z mano v Radečah, ko sem začel igrati v prvi ligi. Naj ima lep spomin.

Kaj sedaj? Zaslužen dopust? Ja, končno. Moram priznati, da sem takoj, ko je bilo tekme konec, 'izklopil' rokomet in odtaval na dopust. Za nekaj časa v vročo Španijo na obisk k prijateljem.