Kukovica o nadzoru korupcije v športu: Za vsa področja treba imeti enak meter

Peter Kukovica je januarja končal svoj drugi mandat predsednika Atletske zveze Slovenije. Ob tej priložnosti smo na Planet Siol.net z njim spregovorili o njegovem preteklem delu in o njegovih pogledih na celoten slovenski šport.

Na kaj ste v obdobju svojega vodenja zveze najbolj ponosni? Najbolj sem ponosen na to, da smo v teh dveh mandatih na vseh področjih dosegli premike navzgor, tako v športnem delu, kjer je na največjih tekmovanjih 30 atletov osvojilo 60 medalj, kot tudi v organizacijskem in finančnem delu. Ponosen sem tudi na to, da so prihodki v drugem mandatu med letoma 2009 in 2012 bili kljub težkim letom in recesiji večji kot v prvem mandatu v obdobju od 2005 do 2008. Vesel sem, ker sem uspel celotno atletsko srenjo držati enotno in da smo si pomagali in delali za isti cilj – za promocijo ter pogoje razvoja in delovanja atletike v Sloveniji.

Zagotovo ste se pri svojem delu srečevali tudi s kakšnimi težavami. Seveda je bilo kar nekaj takšnih in drugačnih izzivov. Ampak predvsem z delom prideš tudi do ciljev. Vsi bi si pa gotovo želeli, da bi bilo več sredstev, da bi lahko zaposlili še več trenerjev znotraj nacionalnih panožnih zvez, da bi bilo več atletov vključenih in da bi dosegli še več medalj. Ampak v celoti gledano sem zadovoljen z rezultati. Menim, da smo naredili kar nekaj korakov naprej in da smo dali dobro popotnico mojemu nasledniku in sami ekipi.

Boste tudi v prihodnje ostali povezani s športom? Poglejte, tudi sam sem bil atlet med letoma 1979 do 1987. Bil sem tudi mladinski prvak v teku na tisoč metrov leta 1983. Moj oče je bil prvi profesionalni atletski trener v atletskem klubu Triglav Kranj. Leta 1968 je imel tudi olimpijca Poldeta Mileka, ki je tekmoval v skoku v višino. Šport kot tak mi pred prevzemom funkcije torej ni bil neznan. Spremljal sem ga po tekmovalni, trenerski in organizacijski plati, zdaj pa se srečujem tudi z rekreacijo.

Katere so po vašem mnenju na splošno gledano pozitivne plati slovenskega športa? Zagotovo je kar nekaj pozitivnih stvari. Izpostavil bi, da se premalo zavedamo, kako uspešen je šport v Sloveniji glede na naše demografske značilnosti in investirana sredstva. Očitno smo Slovenci pregovorno trmast narod, ljudje, ki vztrajamo, ki kljub težavam dosegamo uspehe. S tega vidika bi lahko šport še bolj izkoristili v promocijske namene.

Menim, da bi lahko šport bolje izkoristili tudi v preventivne zdravstvene namene. V mislih nimam samo vrhunskega športa, ampak šport v najširšem smislu besede. Skratka, da damo nek pozitiven zgled otrokom že v šolskih letih, tudi če niso tekmovalci, da bodo potem, ko bodo starejši, imeli pozitiven odnos do športa in rekreacije.

To so potem okoliščine, ki preventivno vplivajo na zdravje naroda in s tega zornega kota bi lahko znižali tudi stroške zdravstvene blagajne. Vemo, da je vse več ljudi predebelih, premalo se gibljejo, veliko je časovne stiske. Večkrat sem tudi izpostavil, da bi mogoče lahko povečali sredstva, namenjena športu, tudi tako, da bi ministrstvo za zdravje prispevalo v smislu preventive.

Vidite kakšne slabe plati slovenskega športa? Seveda so tudi negativne stvari. Predvsem se mi zdi premalo izkoriščen del kategorizacija, ki bi se jo dalo izboljšati. Vesel sem, da prav zdaj poteka tak proces na OKS-u. Želim si tudi, da bi bila sredstva bolje razdeljena.

V zadnjem obdobju se veliko govori o korupciji v politiki. Kako razširjena pa je korupcija v slovenskem športu? Konkretnih primerov ne poznam. Komentiram lahko le delovanje znotraj Atletske zveze Slovenije. Pri nas smo vseskozi delovali transparentno. Vsa sredstva so bila namensko porabljena, kot je bilo predvideno. Ni bilo nobenih provizij za pridobivanje sredstev ali kakršnegakoli odtujevanja za aktivnosti, ki niso vezana, kot smo rekli v našem žargonu, za atletsko proizvodnjo, skratka za delovanje atletov, trenerjev in klubov. To je bila tudi naša vizija in tega smo se v obeh mandatih striktno držali.

Obstaja dovolj podroben nadzor nad korupcijo v športu? Bom povedal primer. Leta 2011 smo imeli inšpekcijski pregled, ki ga je izvedel takratni minister za šolstvo in šport. Z veseljem sem se po tem pregledu pred člani upravnega odbora zveze pohvalil, da je bilo vse v redu.

Bi moralo biti tovrstnega nadzora več? Mislim, da je treba tako kot za druga področja v Sloveniji s tega zornega kota imeti enak meter tudi v športu.

Slovensko gospodarstvo preživlja težke čase. Ali obstaja v športu potencial, ki bi lahko pripomogel h gospodarskemu razvoju Slovenije? Na promocijskem delu bi gotovo lahko izkoristili več športnega potenciala v te namene. Vesel sem, da so vsi sponzorji ostali naši partnerji tudi v drugem mandatu mojega predsednikovanja. Res pa je, da nam je uspelo najti tak način sodelovanja, da je bila pot obojestranska, da smo pridobljena sredstva v čisto konkretnih stvareh lahko vračali sponzorjem.

Če navedem nekaj primerov. Naš generalni sponzor je bil Telekom Slovenije, ki je imel vizijo strnjeno v eni besedi: Prvi. In Primož Kozmus je postal olimpijski prvak. Ta vizija se je skladala s tem dosežkom in tudi Telekom je potem Primoža izkoristil v promocijske namene.

Sami veste, kaj ima Pošta Slovenije narisano na vseh vozilih za dostavo hitre pošte. Šprinterko. Skratka, to so tiste prave zgodbe, ki lahko promovirajo eno in drugo stran, šport in gospodarstvo. V drugem mandatu sem bil zelo pozitivno presenečen, da so gospodarstveniki z veliko mero razumevanja kljub težki gospodarski situaciji namenili sredstva za šport. Niso izstopali iz športa, vsaj v našem primeru ne, in s tega vidika sem bil pozitivno presenečen.

Je bil v preteklosti gospodarski potencial športa dovolj izkoriščen? Mislim, da bi se ga dalo zagotovo bolje izkoristiti. Gospodarski potencial ni bil v celoti izkoriščen. Šport je zagotovo velik promotor Slovenije. Ko sem bil na Tajskem, je taksist poznal Slovenijo samo zaradi nogometa. Šport je bil zaslužen, da je vedel, kje je Slovenija. Mislim, da se ne zavedamo vseh možnosti, ki jih daje šport. Še več bi lahko dal nazaj gospodarstvu, zdravstvu in drugim sferam znotraj Slovenije.