Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Martin Pavčnik

Sreda,
20. 1. 2010,
13.57

Osveženo pred

9 let, 2 meseca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

Sreda, 20. 1. 2010, 13.57

9 let, 2 meseca

Iztok Čop: Športna vprašanja se pogosto politizirajo

Martin Pavčnik

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
Najboljši slovenski veslač bo, kot vse kaže, vsaj za eno sezono podaljšal kariero, hkrati pa načrtuje tudi nadaljnje udejstvovanje na področju urejevanja statusa vrhunskih športnikov.

Pred tedni ste nadaljevanju dolgoletne kariere pripisali vprašaj. Lahko po zadnjih treningih sklepamo, da dvomov o dodatni sezoni med najboljšimi veslači ni več? Odločitev ni dokončna, se pa vsekakor nagibam v to smer. To je bila moja želja že po končani lanski sezoni. Zimski del skušam izkoristiti v najboljši možni meri, res pa je, da je potrebno veliko truda za organiziranje urnika. Rezultati testiranj kažejo, da sem na zadovoljivi ravni. Predvsem gre za dobro osnovo, ki omogoča marčevsko nadgradnjo. A ker imamo veliko dela tudi na drugih področjih, treniram sam in ne želim obljubiti svoje zvestobe določeni posadki. Ne skrivam pa, da bi rad nastopil na domači tekmi svetovnega pokala na Bledu. V veslaških vodah sem že dvajset let, a na velikem tekmovanju na Bledu doslej še nisem nastopil.

Nazadnje je na veslaškem simulatorju ob vas sedel mladi Urban Ulčar (letnik 1989), ki se je rodil nekaj tednov zatem, ko ste z naslovom svetovnega prvaka iz mladinske presedlali v člansko kategorijo. Kaj vas poleg blejskega izziva po vseh teh letih še žene v zimskih pripravah, ki so pogosto monotone in naporne? Osebno zimskih priprav nikoli nisem označeval za najbolj naporne. Res je sicer, da so lahko najbolj dolgočasne. A vselej sem si skušal to obdobje popestriti. Ko se začutil, da potrebujem spremembo, sem se odločil za samostojne programe. Po eni strani gre za privilegij najboljšega veslača, po drugi pa za izjemno odgovornost. A tega sem se zavedal. Novi rodovi tega morda ne vidijo. Vselej sem se poglobil, našel pravo formulo, vodilo pa je bila vrhunskost.

Vendarle pa se je marsikaj spremenilo, vsaj v dojemanju veslanja in rezultatov. Lani je bilo namreč vidno, da kljub dejstvu, da imate v svoji zbirki kopico medalj z olimpijskih iger in svetovnih prvenstev, motive in zadovoljstvo iščete tudi v pomoči mlajšim veslačem. Misija ob zaključku kariere? Prenašanje znanja na mlajše lahko mirne vesti označim za enega največjih motivov. Jasno, brez rezultatov si veslanja ne morem prestavljati. To je cilj. Motivov pa je več. Ne želim garati le za eno tekmo v letu. V glavi imam tako več izzivov. V končni fazi lahko v najboljšem primeru le še ponavljam najboljše rezultate. Nadgraditi jih ne morem več. Pred kratkim sem po naključju sedel v čoln s prej omenjenim Ulčarjem. Priznati moram, da sem užival, ko je sprejemal moje nasvete in se prilagajal. Čoln je lepo drsel po gladini. To seveda ni nobeno zagotovilo za uspešno posadko, a občutki so bili vseeno lepi. Vsak zrel športnik bi se moral posvetiti prenašanju izkušenj na mlajše tekmovalce. Na ta način jim lahko pomagamo 'preskočiti' kakšno sezono. Ključno je zavedanje pomanjkljivosti. To sem opazil lani, ko sem veslal v četvercu. Fantje so po uspehih v svetovnem pokalu ocenjevali, da bo na svetovnem prvenstvu vse drugo kot uvrstitev v finale velik neuspeh. Sam sem vedel, da smo bili vseskozi na robu. Majhna napaka je lahko usodna. In prav to se je zgodilo. Sotekmovalci so bili razočarani, kot najstarejši pa sem se zavedal realnosti.

Dotaknili ste se sodelovanja v četvercu z mariborskimi veslači. Je ta zgodba končana? Posadke morajo biti odprte. Za nami prihaja kar nekaj obetavnih veslačev. Od Ulčarja, prek Kreka do Zupana. Najprej moramo vse nadarjene preizkusiti med enojci, nato med dvojnimi dvojci in šele nato sestavljati posadko dvojnega četverca. V čolnu morajo veslati najboljši. Sistem klubskih posadk ne prinaša pravih rezultatov. Zakaj bi imeli tri povprečne četverce, če pa lahko iz teh ducat mož izluščimo eno močno posadko?! Ponavljam, mesta v posadkah ne smejo biti zacementirana. Nihče ni nenadomestljiv.

Bi v karieri spremenili veliko stvari, če bi se je lotili z današnjim pogledom na veslanje in vrhunski šport? Prav gotovo. Z današnjo pametjo bi pred desetletjem in pol marsikaj storil drugače.

In s tem obogatili bero medalj … Prepričan sem, da ne bi bilo tistih nesrečnih četrtih mest. Po drugi strani pa bi morda kdaj vesla postavil v kot. Včasih je naivnost celo pozitivna. Vsako obdobje ima svoje prednosti in slabosti.

Mnogi veslači se hudujejo predvsem nad skromnimi zaslužki in statusom. Je to slovenski ali svetovni problem? Deloma svetovni, deloma slovenski. Dejstvo je, da je Mednarodna veslaška zveza obstala. Vodilni možje so premalo aktivni. A v posameznih državah imajo veslači dobre statuse. Slovenska realnost je žal drugačna. Moti me splošno dojemanje in razumevanje veslanja. Na to imajo pogosto velik vpliv novinarji. V Sloveniji ne vidim prave novinarske objektivnosti. Lep primer je vsakoletno glasovanje za športnika leta, ko novinarji glasujejo za 'svoje' športnike. Podobno je z dopingom. Če novinarji športnika, ki je jemal nedovoljena poživila, predstavijo kot žrtev, ga bo tako sprejela tudi javnost. Po drugi strani pa moramo biti samokritični tudi veslači. Trdim, da veslaški delavci niso izkoristili priložnosti na začetku devetdesetih let minulega stoletja. Slovenski šport je po razpadu Jugoslavije ostal brez sistema, mnoge panoge so zašle v krizo, a veslanje je bilo v vzponu. Imeli smo odlično izhodišče, toda imam občutek, da smo zgolj čakali na pomoč. V lobističnih bojih za preživetje smo veslači izgubili veliko, predvsem v obdobju med letoma 1992 in 1995.

V veslaških krogih se kot funkcionar niste pojavljali, zato pa ste že pred leti samoiniciativno prevzeli vlogo borca za ureditev statusa vrhunskih športnikov na državni ravni. Udejstvovanje vam je prineslo tudi sedež v izvršnem odboru OKS. Ste znali unovčiti ta položaj? Ne v zadostni meri. Športna vprašanja in težave se pogosto preveč politizira. Ustroj športa je razdrobljen. Predvsem Olimpijski komite Slovenije nima vloge, ki bi jo moral imeti. Sam OKS vidim kot krovno organizacijo, ki deli sredstva in sistemsko rešuje težave. Realno stanje pa je takšno, da imamo olimpijski komite, Fundacijo za šport, Ministrstvo za šport, Fakulteto za šport … Vsem je skupna točka šport, a interesi so različni. Preveč je prelaganja odgovornosti in politiziranja, ki je neproduktivno. Sam sem se v IO vključil, ko sem bil na bojni nogi s komitejem. Predsednik Janez Kocijančič me je povabil k sodelovanju, kar sem razumel kot jasen signal ponujene priložnosti. 'Če resnično želiš pomagati, pokaži, kaj zmoreš'. Moj glas v komiteju ima težo. Pri določenih vprašanjih nisem zgolj eden od delegatov. Marsikaj se je tudi spremenilo in premaknilo. Imamo komisijo športnikov, sklad športnikov, ki trenutno sicer nekoliko miruje, a upam, da bomo našli sistemsko rešitev, rešujemo statusne težave ob koncu karier … To so prioritetne naloge, ki se tudi ob moji pomoči rešujejo. Dejstvo pa je, da bi moralo sodelovati več športnikov. Premalo je novih idej in pobud. Pogrešam konstruktivno sodelovanje.

Med redkimi, ki so se oglasili, je bil olimpijski prvak Primož Kozmus. A tedaj se je ustvaril vtis, da ga niste sprejeli kot enakopravnega partnerja v boju za urejevanje statusnega vprašanja. Zakaj? Njegov glas pozdravljam. Veseli me, da se je izpostavil in sprožil javno razpravo. Tudi sam sem tedaj deloval, a ne pred kamero. Primožev predlog je bil sicer povsem legitimen predlog. Zahteval je rento. Pogrešal pa sem dopolnilo, kako izpeljati načrt. Sam sem na ministrstvo večkrat naslovil kakšen predlog, a se šele nato soočal s proceduro. Spoznal sem, da bi morali za marsikatero idejo sprva poseči v zakonodajo. Pomembno pa je, da se iščejo različne poti do cilja. Pri direktoratu za šport ministrstva za šolstvo in šport sem pogrešal bolj odločno sodelovanje. Če pride skupina športnikov s predlogom, bi moral direktorat pomagati pri iskanju optimalne rešitve v obstoječi zakonodaji. Pogosto sem naletel na oceno, da je ideja dobra, a neizvedljiva. Takšno uradništvo je za športnike nesprejemljivo.

Se bo vaše udejstvovanje pri urejanju statusa vrhunskih športnikov končalo, ko boste veslo postavili v kot, ali pa čutite dolžnost do nadaljnjega dela na tem področju? Z veseljem bi pomagal. Vprašanje pa je, ali bo to dopuščal čas. Vpleten sem v nekaj aktivnosti in imam kar nekaj težav. Zavedam pa se, da bo morala moja generacija postopoma prevzeti športni ustroj. Prav zato sem zadovoljen, da sem v dobršni meri spoznal sistem. Vesel pa bom, če se mi bo pridružil še kdo. Spremeniti moramo predvsem miselnost.

Ne spreglejte