Fourcade drugič, Bergerjeva prvič, Fak izenačil dosežek Koblarjeve

Nekoliko slabši začetek in konec, vmes pa sanjsko, bi lahko opisali Fakovo peto sezono med svetovno biatlonsko elito, v kateri je s četrtim mestom v skupnem seštevku izenačil do zdaj najboljšo slovensko uvrstitev, dosežek Andreje Koblar (takrat še Grašič) iz sezone 1995/96. Svetovni prvak z lanskega svetovnega prvenstva v Ruhpoldingu se je v tej sezoni posvetil svetovnemu pokalu in v njem nanizal dve zmagi, dve drugi mesti in dve tretji. Šestim uvrstitvam na stopničke je dodal še bronasto odličje na šprinterski tekmi letošnjega svetovnega prvenstva v Novem Mestu na Češkem, zato mu nekoliko slabšega zaključka sezone nikakor ne moremo zameriti. Še posebej upoštevajoč dejstvo, da se je skozi sezono boril tudi s poškodbo ramena in predvsem omrznjenega strelskega prsta na roki. Ta poškodba zahteva nenehno pozornost, še posebej pa ga ovira v hudem mrazu, ki so ga bili biatlonci deležni prav na zadnjih tekmah sezone na severu Evrope in v daljni ruski Sibiriji. Fak teh težav domala nikoli ne omenja, noče, da bi izpadlo kot iskanje izgovorov, a v reprezentanci so njegovi dosežki tudi zaradi njih še posebej cenjeni. S 25 leti Fak šele prihaja v najboljša biatlonska leta in poudarja, da je vsaka tekma zanj tudi dobra šola, zato smo lahko prepričani, da nas bo razveseljeval tudi v prihajajočih sezonah. Že naslednja bo z olimpijskimi igrami nadvse pomembna.

Medtem ko nas je Fak z odličnimi dosežki skozi sezono naravnost razvajal, pa sta za svojimi pričakovanji nekoliko zaostala Teja Gregorin in Klemen Bauer. "Tesa", ki se je lani prvič uvrstila na stopničke tudi v svetovnem pokalu – srebrno odličje ima še s svetovnega prvenstva leta 2009 v Pjongčangu – se je odru za zmagovalke v tej zimi najbolj približala na zasledovanju v Hochfilznu, ko je osvojila četrto mesto. V skupnem seštevku svetovnega pokala je zasedla 13. mesto, kar je njena četrta najboljša uvrstitev, glavni trener reprezentance Uroš Velepec pa je njen pristop do biatlona povzel takole: "Teja se bo morala odločiti, ali želi zmagovati ali biti le dobra. Za zmage in uvrstitve na stopničke bo morala namreč tvegati precej več." Posebna zgodba je Bauer, ki se je spopadal s hudo strelsko neučinkovitostjo in na trenutke zaradi poraznih nastopov na strelišču celo izgubljal voljo do biatlona. Zaradi dobre tekaške forme ostaja optimist in se posveča izboljšanju streljanja na vse možne načine, tudi s pomočjo psihologa. Upamo lahko le, da bo do olimpijskih iger v Sočiju spet tekmovalec, za katerega smo navijali leta 2010, ko je v Vancouvru osvojil četrto mesto v šprintu.

Tudi veteranka Andreja Mali si je bržčas želela več kot 41. mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala, a v vse hujši konkurenci težko najde stik z najboljšimi, podobno pa velja tudi za najizkušenejšega člana reprezentance, 37-letnega Janeza Mariča, ki se je za nameček mučil tudi zaradi zdravstvenih težav. Med dobitnike točk svetovnega pokala se je po dveh letih suše spet vpisal Peter Dokl (21. mesto na posamični tekmi v Novem Mestu), medtem ko Simon Kočevar šele spoznava zahteve najmočnejšega članskega tekmovanja. In če v slovenski reprezentanci sestava moške štafete tudi v prihodnje ne bo v nevarnosti, je zgodba pri dekletih skrb vzbujajoča. Poleg Gregorinove in Malijeve ima trenerski dvojec Uroš Velepec – Tomaš Kos na voljo le še Lili Drčar, ki pa ji nikakor ne uspeva resno vstopiti v bitko s članicami. Zaradi zadrege pri lovljenju olimpijske norme za mešano štafeto, je moralo vodstvo reprezentance na SP na Češkem vpoklicati celo upokojeno Dijano Grudiček, a se reševanje žal ni posrečilo. V Sočiju bomo tako bržčas ostali brez udarne zasedbe, ki je na lanskem SP osvojila srebro. Vse sicer še ni izgubljeno, v bitko z Mednarodnim olimpijskim komitejem in Mednarodno biatlonsko zvezo gredo slovenski funkcionarji, a možnosti je resnici na ljubo kaj malo.

Biatlonska kraljica in kralj sezone sta Norvežanka Tora Berger in Francoz Martin Fourcade. Bergerjeva je prvič v karieri ugnala vse konkurentke, Fourcade je ubranil lansko zmago v skupnem seštevku.