Filip Flisar: Dilema – "pes" ali prijatelj

Malemu kristalnemu globusu za skupno prvo mesto v smučarskem krosu in štirim posamičnim zmagam na tekmah svetovnega pokala 27-letnemu Filipu Flisarju ni uspelo dodati še tako želene olimpijske kolajne. V Sočiju se je sicer izkopal iz rezultatske krize in postregel z najboljšimi predstavami v zadnjem letu. Njegove sanje o olimpijski kolajni pa so se razblinile po bolečem padcu v polfinalu. Zdaj je prepričan, da bo nastopil tudi na svojih tretjih olimpijskih igrah, na poti do Pjongčanga 2018 pa želi zbrati še nekaj "sprotnih" lovorik.

V svojih medijskih nastopih kot po pravilu izžarevate dobro voljo, šaljivost in igrivost, s čimer v javnosti vzbujate odobravanje. Se kdaj ob branju oziroma gledanju in poslušanju intervjujev vprašate, sem to res jaz? Nikoli ne igram. Kdor igra, se hitro zaplete v lastno zanko. Povem, kar mislim. Če komu moj odgovor ni všeč, si je pač kriv sam. Ha, ha …

Priljubljenost ni bila vezana izključno na rezultate. Navsezadnje je tudi vaša donedavna reprezentančna sotekmovalka Saša Farič dobila dve tekmi svetovnega pokala, pa je širši javnosti manj znana. Še manj znano pa je, da je bil letos najboljši slovenski smučar prostega sloga v svetovnem pokalu Blaž Ogorelc … Moja medijska podoba je plod naravnega ali povsem spontanega razvoja. Nikoli nisem razmišljal o tem, kaj moram storiti, da bom všečen, kako se moram vesti, da bom medijsko prepoznaven. Navsezadnje so tudi moji brki posledica naključja, nikakor pa ne skrbno načrtovan marketinški trik. Še več, ko sem začel negovati brke, nisem imel rezultatske opore za medijsko nastopanje. Najbolj natančen bom, če zgolj ocenim, da je moja podoba spontana, ker sem pač tudi sam spontan. Priznam pa, da sem komunikativen. Ljudem je, kot kaže, to všeč.

Zanimivo, kot medijski lik ste bili dovolj zanimivi tudi za igrico za računalnik in mobilni telefon. Jo kdaj igrate? Priznati moram, da nisem ravno ljubitelj računalniških igric, zato tudi svoje ne igram.

A čeprav vam je uspelo pridobiti kar nekaj pokroviteljev, med drugim tudi Red Bull, pa ste verjetno glavnino teh prihodkov namenili za priprave. Do pred kratkim končane sezone sem celoten program kril iz lastnega žepa. Šele lani mi je odločneje pomagala tudi Smučarska zveza Slovenije. A to še zdaleč ne pomeni, da mi je po tej logiki celoten prihodek od pokroviteljev ostal na računu. Omogočil sem si še boljše priprave. Poskrbel sem za nadgradnjo. No, vedeti pa morate, da so tudi sponzorska sredstva, ki jih podjetja namenjajo zame, omejena. Ne, nisem nogometaš, za katerega bi namenjali milijone. Prav zaradi tega v svoji karieri nisem prav veliko privarčeval.

Ko govorimo o medijski prepoznavnosti, ne moremo mimo obrnjene logike. Jureta Koširja so ljudje spoznali prek alpskega smučanja, Primoža Peterko prek smučarskih skokov … V vašem primeru pa mnogi prav prek vas spoznavajo šport, torej smučarski kros. Čutite dodatno odgovornost, da ta šport še bolj približate ljudem? Trudim se po svojih najboljših močeh. Če kdo trdi, da nisem storil veliko za prepoznavnost smučarskega krosa, potem živi na drugem planetu. A po drugi strani sem v prvi vrsti tekmovalec. Nisem funkcionar, da bi se načrtno ukvarjal s strategijo in promocijo. Trdim pa, da je mogoče storiti še marsikaj. V prvi vrsti bi bilo dobro, če bi kakšna televizijska hiša odkupila pravice za neposredne prenose.

Kako pa vam gre kaj pri selekcioniranju vabil na raznorazne dogodke? Dvomim, da je še kakšna slovenska osnovna šola, s katere ne bi prejel vabila na druženje z učenci. Ponujali so mi mesto v komisiji na tradicionalni Bogračijadi. Pred dnevi sem bil gost v domu za starejše občane. Če bi ugodil vsem prošnjam, bi lahko 24 ur dnevno skakal z dogodka na dogodek. Ne pozabimo pa, da je moja primarna dejavnost šport. Druga dejavnost je skrb za finance. Tretji je študij. Selekcija, o kateri me sprašujete, je torej zahtevna. Priznam pa, da me lahko kakšen sogovornik hitro pregovori. Sem slab pogajalec. Na določenih ravneh imam predobro srce.

Verjetno tudi v vašem športu ni prav dobrodošlo, da je tekmovalec dober po srcu? Oh, to je moja šibka točka. Če med tekmo nehote oviram tekmeca, imam nemudoma slabo vest. Po drugi strani pa v našem športu mrgoli brezsrčnežev. Če imaš hladno srce, lahko mirne vesti koga tudi poškoduješ. Jaz tega seveda ne morem. Prej nasprotno. Tudi v smučarskem krosu, ki je sicer rivalski šport, želim tkati prijateljske vezi. To je pač moje načelo. V okolju, v katerem delujem, se rad dobro počutim. A nato pridem do položaja, ko tekmujem proti dobrim prijateljem. Kako ravnati? Naj prijatelja zrinem s proge? Želim biti prijatelj ali pes? Dilem je veliko. Ne, dobrosrčnost v mojem športu ni dobrodošla.

Olimpijske igre 2014. Zapravljena priložnost ali vrnitev med najboljše po enoletni rezultatski krizi? Na Soči ne morem gledati kot na zapravljeno ali zamujeno priložnost, saj vem, da sem storil vse, kar je bilo v moji moči. Očitam si le, da sem se nekoliko preveč osredotočal zgolj na to olimpijsko tekmo. Varčeval sem z močmi in razmišljal le o Sočiju. Verjamem, da je bilo to v osmini finala in četrtfinalu zelo dobro vidno. Nato pa … Škoda! To je vse, kar lahko rečem. V Rusijo nisem odpotoval po deseto mesto. Moj cilj je bila kolajna. Če v polfinalu ne bi padel, bi bil ta cilj povsem dosegljiv. A padec je posledica tveganja. V našem športu pa je preprosto treba tvegati. Zgodba je končana. Upam, da se bo nekega dne izkazalo, da mi je tisti padec koristil. Zakaj? Zdaj vem, da bom vztrajal še štiri leta in, vsaj upam, razveseljeval ljudi. Če pa bi v Sočiju prišel do želene kolajne, bi moja notranja motivacija padla.

Ste torej zdaj cilj iz Sočija preslikali v Pjongčang? Štiriletno obdobje je predolgo, da bi že zdaj začel razmišljati zgolj o eni tekmi. Do prihodnjih olimpijskih iger me čakajo še dve svetovni prvenstvi in niz zanimivih preizkušenj v svetovnem pokalu.

Ob pogovoru o olimpijskih igrah bi se težko izognili zmagoviti francoski trojici, ki si je pomagala s spornim prirejanjem oblačil. Vse pritožbe so bile zavrnjene. Tudi ta zgodba je torej končana. Vseeno pa bi bilo zanimivo slišati vaše mnenje o tem, kaj so francoski smučarji pravzaprav dosegli s prilagojenimi hlačnicami. Verjetno nas boste težko prepričali o tem, da so si s tem ustvarili odločilno prednost pred tekmeci? Prelisičili so zračni upor. Prav gotovo pa niso pridobili petih sekund. Koliko? Ne vem. Prepričan sem o tem, da bi bili tudi brez te poteze pri vrhu, morda ne ravno prvi, drugi in tretji. A pri celotni zgodbi me moti že golo dejstvo, da so igrali nepošteno. Gre povsem za načelno vprašanje. V mojih očeh so brezzvezniki.

Si lahko predstavljate, kakšni bodo pogledi na štartu prve tekme nove sezone? Žal sem po Sočiju predčasno končal sezono. A tekmeci so mi povedali, da so bili Francozi na vseh nadaljnjih tekmah deležni popolnega prezira in diskriminacije. Ne vem, ali je lepo dobiti zlato olimpijsko kolajno, nato pa tekmeci s teboj ne spregovorijo niti ene besede. Pa naj imajo te kolajne! Naj živijo s to zgodbo …

Kako pa je kaj z vašimi olimpijskimi ranami? Poškodbe, ki sem jih staknil v Sočiju, niso bile nedolžne. Natrgalo mi je medrebrne mišice. Ranjena je bila tudi trebušna prepona. Zaradi močnega udarca pa sem imel dolgo otečena jetra. Posledično še dandanes občasno čutim vrtoglavico. Prav zato me čakajo nadaljnje preiskave.

Bodo na račun tega trpele vaše tradicionalne poletne vragolije? Ni skrivnost, da imate radi adrenalinske podvige. Na spletu je mogoče najti kar nekaj zanimivih posnetkov – od vožnje z rolerji za avtomobilom, ki vas vleče z vrvjo, prek dirkanj z motorjem ali gorskim kolesom, pa vse do atraktivnih skokov v morje, ki jih opravljate s smučarskimi prijatelji na rtu Kamenjak. Eh, zadržan sem bil lani, letos zanesljivo ne bom. Lani sem dejal: "Na vrata trka olimpijska sezona. Filip Flisar bo profesionalec." Prečrtal sem vse malce bolj drzne športe. Garal sem kot živina. In kaj se mi je zgodilo? Dve poškodbi. Prva pri košarki, druga pa po spletu nesrečnih okoliščin na trgatvi. Zaradi prve sem izgubil en mesec, druga me je skoraj stala sezone. Košarka in trgatev, torej … Naj torej ostanem v karanteni do zime? Ne, nima smisla. No, to zdaj seveda ne pomeni, da bom izzival usodo. Vsekakor pa bom počel tisto, kar imam rad.

Priznavate adrenalinsko odvisnost? Vse priznam in trdim, da je to moja prednost v smučarskem krosu. Z ekstremnimi športi se začne človek spopadati s strahom, obenem pa povsem začuti svoje telo in ga začenja obvladovati. Prepričan sem tudi, da ukvarjanje z raznolikimi športi človeku širi spekter znanj.

Je torej to tudi pot, na kateri boste vztrajali po smučarski upokojitvi? Vsekakor. To je v meni. Rad imam hitrost, adrenalin … S tem sem se rodil in s tem bom umrl. No, upam, da me niste narobe razumeli. Ne želim se ubiti.

Zadnja tekma bo torej dirka z invalidskimi vozički v domu za starejše občane? O, to bi bilo lepo. Prav ste me razumeli. Ta strast bo v meni ostala do konca življenja.