Ed Kastelic: Igralcev kot je Vnuk, ne vidiš vsak dan

Slovenskim staršem v Kanadi rojeni Ed Kastelic je v Sloveniji štiri sezone nosil dres Olimpije, kjer se je v napadu odlično ujel s Tomažem Vnukom, s katerim je znova zaigral v napadu. Tokrat na poslovilni tekmi legendarne 24. Pred prihodom v deželo staršev je v ligi NHL (washington Capitals in Hartford Whalers) odigral več kot 200 tekem in je bil znan po tem, da mu ni bilo težko odvreči rokavic, kar je dokazoval tudi v tedanji alpski ligi. Oblekel je tudi dres slovenske reprezentance, kjer je zbral tri nastope.

Že lep čas vas ni bilo v Sloveniji. Kakšni so občutki ob vrnitvi? Leta 1999 sem zapustil Slovenijo, čas pa kar beži. Občutek ob vrnitvi je odličen, o Sloveniji pa sem vedno veliko razmišljal in se nanjo tudi spominjal. Slovenijo sem veliko opisoval tudi otrokom, saj sem si želel, da tudi sami nekaj vedo o slovenski zgodovini. Ljudje so tu vedno čudoviti, zato sem se vrnitve zelo razveselil. V petek smo bili tudi malo v Ljubljani, kjer sem srečal bivše soigralce, nekatere pa sem prvič spoznal. Ponosen sem, da sem del Tomaževega slovesa.

Kako se spominjate obdobja, ki ste ga tu preživeli. Je prišlo do velikih sprememb? Celoten Tivoli je precej spremenjen, in to v pozitivnem smislu. Večino časa smo tako ali tako preživeli v tej dvorani in še vedno se spomnim, ko smo osvojili prvi naslov prvaka, ko je bila navdušena celotna Ljubljana. Tukaj sem preživel zares lepe trenutke, spoznal pa sem tudi veliko novih prijateljev.

Igrali ste za slovensko reprezentanco. Kaj je to pomenilo vam in kaj vašim staršem? Ko sem oblekel slovenski dres, mi je pomenilo veliko, prav tako pa tudi mojim staršem, ki so od tu. Sam sem odraščal v Kanadi, kjer pa je bila prisotna tudi slovenska kultura. Zame je bilo zelo pomembno, da sem lahko zastopal Slovenijo. Odigrali smo tudi nekaj dobrih tekem, med drugim smo remizirali z Nemčijo, proti kateri sem dosegel tudi zadetek. Sam bi si želel zbrati še več tekem za Slovenijo, vendar je naneslo tako, kot je.

Ste imeli po slovesu še kaj stikov z bivšimi soigralci? Ne prav veliko. Prvo leto, ko sem odšel, sem se veliko slišal z Milošem (Vaničem, op. p.), nato pa je bilo nekoliko več komunikacije prek elektronske pošte in v zadnjem času prek socialnih omrežij.

Je bilo za vas presenečenje, ko vas je Tomaž (Vnuk, op. p.) poklical, da bi odigrali poslovilno tekmo? Tega sem bil zelo vesel. Bila sva dobra prijatelja, veliko pa sva sodelovala tudi na ledu, saj sva igrala v istem napadu. Zato mi to veliko pomeni. Vesel sem tudi za Tomaža, saj si je zaslužil tako slovo. Če bi bili drugačni časi, bi slednji zagotovo igral prek Atlantika, morda tudi v ligi NHL. Igralcev kot je on, ne vidiš vsak dan.

Imate o Tomažu kakšno posebno zgodbo? (smeh). Nič slabega. Vedno mi je bil inspiracija, saj ga nisem hotel pustiti na cedilu, saj je sam igral na vso moč. Bil je pravi vodja, vedno sem moral dati vse ali še več od sebe. To so zadeve, ki jih pravzaprav ne moreš povedati z besedami. Bil je pravi vodja. Tudi zunaj igrišč je bil vedno zabavna družba.

Ste po koncu kariere ostali v hokeju? Šele sedaj sem znova malo bolj povezan s hokejem. Moj sin namreč igra hokej in sedaj ga je začel igrati tudi malo bolj resno. Zato sem zadnja tri leta trener v nižjih selekcijah, kjer učim predvsem določene veščine.

Ste se na to tekmo kaj pripravljali? Seveda, delal sem sklece in trebušnjake (smeh). Nič se nisem pripravljal. Seveda pa skušam skozi leta ostati v formi, tako da se rekreiram.

V ligi NHL ste znali odvreči rokavice, lahko bi dejali, da ste ščitili igralce. Sedaj je prišlo do številnih sprememb pravil, ki so bolj stroga. Kaj mislite o tem? V ligi NHL sem igral na moč in za čast, nekateri pa so dejali, da sem grob igralec. Pravila so se spremenila, kot so se. Novost pa je predvsem pravilo napeljevanja k pretepu. Igra je še vedno na visoki ravni. Kdaj se sprašujem, ali je igra postala preveč mehka, vendar pa je tehnično znanje na vrhunski ravni. Če bi sedaj igral, mi ne bi bilo več potrebno skrbeti za ščitenje igralcev.