Anja Frešer: Nikoli ne bom pozabila treningov na Krimu

Anja Frešer je sila uspešno rokometno pot začela pri Braniku v Mariboru, nadaljevala v Olimpiji, s katero je osvojila evropski pokal EHF, se preselila v Krim Mercator, kjer je v karieri preteklo največ znoja. Z njim pa tudi prvič stopila na prestižni evropski prestol in dvignila pokal lige prvakinj. Njena levica je navdušila slovito trenerko Anjo Andersen, ki jo je zvabila na Dansko. S Slagelsejem je še enkrat osvojila ligo prvakinj in to prav proti nekdanjemu klubu. Preizkusila se je še v Španiji, Grčiji in nazadnje Turčiji. Prišel pa je čas slovesa. A ne od rokometa, temveč je pomahala v slovo profesionalizmu. Čas je za druge stvari, kot pravi. In normalno življenje.

Je to res konec? Je bila turška epizoda zadnja rokometna? Zaključila sem. Prav gotovo. Bil je že čas, da sprejmem takšno odločitev. Za mano so leta profesionalnega igranja, odrekanja, drugačnega načina življenja. Prišel je čas za druge stvari. Splet okoliščin me je vodil do tega, da sem še nekoliko 'povlekla' kariero in ob tem skoraj dokončala študij.

V 25 letih na rokometnih terenih ste igrali v Sloveniji, na Danskem, Španiji, Grčiji in Turčiji, kje sta se cedila med in mleko? Na Danskem, v Slagelseju. Tam ni bilo garanja tako kot v Sloveniji v mojih letih po prihodu na Krim. V tem času sem dozorevala, trdo delala, zato so prišli tudi uspehi. Na Danskem pa je bilo vse lažje. Treningi niso bili tako naporni, vodenje Andersenove je bilo povsem druga zgodba … Bilo je lepo, zabavno in uspešno. Španije sploh ne bom omenjala, Grčija je bila nekaj posebnega zaradi okolja, načina življenja, lagodnega igranja, Turčija pa povsem drug svet. Nova kultura, prijazni ljudje, zanimiva izkušnja. A najlepše je doma, vsaj glede življenja. Nikoli mi ne bo žal za vse, kar sem v rokometu poizkusila in prebrodila. Nekaj najbolj vrednega je, ko lahko igraš v tujini.

S vas v tujini bolj cenili kot doma? Ja, vsaj zdi se mi tako. Spoštovanje v tujini je neizmerno. Ko danes pogledam, kako so v mojih časih igranja v domačih klubih gledali na tujke in na nas, Slovenke, mislim, da se ne motim.

Ste v karieri zaslužili dovolj za preživetje? Nekaj sem zaslužila, a ne dovolj, da bi lahko zdaj sedela križem rok. Zato sem se v zadnjih dveh letih posvetila študiju, ki ga počasi končujem. Upam, da bom s primerno izobrazbo našla solidno službo, ki mi bo v veselje, hkrati pa mi bo nudila varnost.

Kaj vam bo v karieri ostalo v najlepšem spominu? Veliko je bilo lepih trenutkov. Tri prelomnice, ki so me zaznamovale, pa so še bolj vtisnjene v spomin – osvojitev naslova EHF z Olimpijo, takrat sploh še nismo vedeli, kaj to pomeni, pa Krimov naslov, dvodnevno slavje in pot na Kubo ter tretji naslov s Slagelsejem. Predvsem, ker se je zgodilo doma, v Sloveniji.

Kaj in kdaj vam je bilo najtežje? Bili so treningi – prvo sezono na Krimu, ki jih nikoli ne bom pozabila. Še danes se zgrozim. A vem, zakaj so bili in kam smo z njimi prišli. Na vrh. Včasih je bilo težko v tujini, ko si sam, ko trpi zasebno življenje … A ne bom tarnala, bilo je lepo. Vse je sestavni del profesionalizma.

S slovensko reprezentanco niste nikoli osvojili medalje na velikih tekmovanjih … Verjetno zato ostaja grenak priokus … Velikanski. Nikoli nam ni uspelo, bili smo tako blizu, pa tako daleč. Dolgo časa smo se borili za prvo prvenstvo. Potem nam je leta 1997 uspelo, uvrščali smo se na velika tekmovanja. Žal mi je svetovnega prvenstva na Hrvaškem, ko smo izgubile z Norveško. Če bi bilo drugače, bi se borile za peto mesto in olimpijske igre. Pa tudi Madžarska 2004, ko smo po izvrstnem prvem delu in vseh točkah popolnoma pogorele. Vedno je nekaj je manjkalo, a kaj? Breme smo nosile igralke iz Krima, nekaj jih je hitro zaključilo kariero, mladih se še ni vključevalo. Morda bi že na Madžarskem morali z uvajanjem mladih. Tistih, ki bi danes morale biti hrbtenica reprezentance. A za to ima odgovore stroka.

Že nekaj časa niste bili v slovenski reprezentanci, spremljate pa jo. Ima le-ta prihodnost? Prihodnost vsekakor, vse pa je odvisno od igralk samih. Potrebna je vztrajnost, odrekanje, delo in še enkrat delo, delo. Včasih nam ni bilo treba govoriti, da moramo skrbeti zase, za fizično pripravljenost, za zdravje, danes se mi zdi vse drugače. Dekleta nimajo te samodiscipline. Rokomet mora biti v zavesti. Tiste, ki se mu želijo posvetiti, bodo to storile, za tiste, ki nimajo prave volje in želje, pa nima smisla. Reprezentanca je čast. Nekaj najlepšega in največjega. Dejstvo je, da trenutna reprezentanca nima kilometrine, je mlada po igralskem stažu, ne po letih.

Kaj prinaša prihodnost? Se boste prelevili v trenerko? Na prvem mestu je končanje študija na mariborski fakulteti, kjer se ukvarjam s poslovanjem, menedžmentom. Upam, da mi bo pomagalo pri iskanju zaposlitve. Normalno, želim si ostati v svetu športa, tudi kot trenerka mlajših selekcij. Zato redno obiskujem trenerske seminarje, že vrsto let pa pomagam tudi Rokometni akademiji Uroš Zorman. To me zelo veseli in želim si nadaljevati.

Bo rokomet ostal v srcu? Za vedno.