Puščavski blišč

Pod mojim hotelskim oknom se skoraj 24 ur na dan sliši pokljanje, razbijanje, žaganje, rezanje, varjenje in kar je še podobnih gradbenih zvokov. Ponoči ne pojenjajo, le njihova intenzivnost se zmanjša v soju žarometov. Podobno je po vsej Dohi, ki se razrašča in brsti. Povsod delovni stroji, bagri, žerjavi … Takšne in drugačne soseske rastejo na vsakem koraku. Infrastruktura je na vrhunski ravni. Visoki stolpnice in nebotičniki ter luksuzni hoteli so ena od katarskih najvpadljivejših značilnosti. Osebje v hotelih in dvoranah je skoraj že malo preveč ustrežljivo. Besedo sir oziroma gospod slišiš pravzaprav v vsaki povedi.

Tudi prvenstvo je obkroženo z bliščem. Dvorane so lepotice, največja, Lusail, sprejme 15 tisoč duš, a kaj, ko tudi, ko igra domača reprezentanca, ni polna. Četudi so Katarci nekatere navijače najeli kar v Španiji. Katar pač ne premore športne kulture in tradicije. To si želi ustvariti zdaj. Vse s ciljem promocije države in še posebej prihajajočega svetovnega prvenstva v nogometu čez sedem let.

Dvorane pravzaprav stojijo v puščavi, ne v mestu. Okrog njih ni kavarn, prodajaln, nakupovalnih središč in preostalih pritiklin, ki smo jih vajeni. Ko se jim pelješ nasproti, na vsaki strani ceste zeva nekaj kilometrov peščene praznine, ki pa bo sčasoma zapolnjena.

V zadnjem času varčevanja na vsakem koraku vajeni Slovenec ob prihodu v Katar, kjer pač ni zategovanja pasu, kar nekoliko osupne. A zalivska država ponuja tudi drugo podobo. Številne priseljence iz Bangladeša, Filipinov, Indije in drugih dežel, ki opravljajo fizična dela, na primer v gradbeništvu, za majhno plačo. A to je zanje še vedno bistveno bolje, kot če bi svoj prostor pod soncem iskali doma. Podobna podoba, recimo ji drugorazrednost, pa je prisotna še marsikje po svetu.

Katar si močno želi postati nekdo ne le v gospodarstvu in poslu, kjer je že močan, ampak tudi v drugih družbenih dejavnostih, predvsem v športu. A čisto vsega pač ni mogoče kupiti.