Ljubljančan, ki pomaga ustvarjati skopski rokometni imperij

Ime mu je Uroš. Piše se Bregar. Je sosed še enega zelo znanega Uroša, in sicer Zormana. Doma sta le nekaj blokov narazen v Štepanjskem naselju, nekoč pa sta bila soigralca pri Slovanu. Bregarja je pozneje pot vodila v Krim, ampak v moško ekipo, nato pa še v Črnomelj.

Že pri dvajsetih letih je poprijel za trenersko delo pri bolj znani, ženski ekipi Krima, sprva seveda v mlajših kategorijah. Klubu, ki je nekdaj domoval v šarmantni Galjevici, danes pa v Stožicah, ki so neprimerljivo bolj udobne, a nikakor še ne premorejo toliko duše, je bil v različnih vlogah zvest kar desetletje in pol.

Sodelavec v projektu najvišjega kalibra

V zadnjih letih je bil pomočnik tako Marti Bon kot Tonetu Tislju, začetek sezone 2013/14 mu je prinesel selitev na čelo Krimovega prenovljenega mladinskega pogona, veliko časa in energije je posvečal ogledništvu oziroma iskanju zanimivih igralk, vzporedno je deloval v različnih reprezentančnih kategorijah, trenutno je pomočnik Bonove v ženski članski izbrani vrsti.

Začetek leta 2014 je za Bregarja pomenil tudi zasuk v karieri. Prvič se je odpravil v tujino. Odzval se je na klic ruskega magnata Sergeja Samsonenka, ki je v Skopju skorajda čez noč sezidal izjemno ambiciozen in seveda tudi drag projekt. Imenuje se Vardar v evropskem vrhu, in to z moško in žensko ekipo.

''Samsonenko je res entuziast. Vseskozi je vpet v delo moške in ženske ekipe, prihaja na treninge, spremlja delo. Upam, da bo projekt trajal čim dlje. Vprašanje pa je, kako dolgo bo on vztrajal v njem,'' je z organiziranostjo kluba, ki ima mimogrede tudi lastno kliniko, nadvse zadovoljen 35-letnik, ki se obenem zaveda, da idila morda ne bo trajala večno.

S šefico nima težav

Ljubljančan je pri Skopjankah – roko na srce, v klubu je Makedonk le za vzorec – pomočnik trenerke Indire Kastratović. Ženske šefice je že vajen iz Krima ter reprezentance in pravi, da nekdanja odlična rokometašica, moško ekipo Vardarja je na začetku sezone vodil njen mož Zoran, veliko da na povezanost med igralkami.

V ekipi namreč ne manjka zvezdnic svetovnega formata. Posebno izpostavljena je Andrea Lekić, ki je v Skopje prišla kot evropska prvakinja. V sezoni, ki se s pripravami začne že čez nekaj tednov, pa se v Vardar, lani tretjo ekipo lige prvakinj, selita tudi še pred kratkim krimovki Barbara Lazović in Andrea Penezić. Z njima bo imel rdeče-črni klub še ambicioznejše načrte, čeprav je glavni cilj moška osvojitev lige prvakov.

Delati še več in bolje, bisere v profesionalizem

Kljub nekajstokilometrski oddaljenosti, ki jo je prinesla njegova nova vloga, Bregar podrobno spremlja dogajanje v slovenskem prostoru. ''Najprej bi čestital trenerjem, ki sploh delujejo v ženskem rokometu, v katerem je bistveno manj denarja. Tudi mladinskemu selektorju Bojanu Vograrju, ki se je kljub številnim manjkajočim igralkam uvrstil na svetovno prvenstvo (na njem je Slovenija osvojila 14. mesto, op. a.). Vsaka uvrstitev na veliko tekmovanje je super. Upam, da nam bo to uspelo tudi s člansko reprezentanco,'' se nadeja naš sogovornik, ki ga še vedno malce pečeta poraza s Srbijo in Švedsko, ki sta Slovenkam poteptala upanje na vrnitev na veliko tekmovanje po štirih letih.

Zaradi slabših pogojev je osip pri rokometašicah bistveno večjih kot pri rokometaših. ''Pot je le ena. Z dekleti moramo delati še več in bolje. Bisere pa nato spraviti v profesionalizem. Kot kaže, bo Krim spet postal poligon, zavetje za Slovenke, ki so kakovostne. Igrale bodo v državnem prvenstvu in regionalni ligi, kjer bodo imele za tekmice močnejše ekipe. Težko oziroma nemogoče pa je, da bi Krim v tem stanju pripeljal vse najboljše slovenske igralke,'' pravi mladi trener. Ne skriva naklonjenosti do kluba, v katerem si je nabral večino izkušenj, in trdno stiska pesti, da bi se razmere v njem uredile.