Klubski bife napolni tretjino proračuna

Gregor Cvijič. Zrasel je na Slovanu, nato zaokrožil po Sloveniji in tujini, postal reprezentant in se na večer kariere spet vrnil na Kodeljevo. Ko je igralski poti postavil piko, je nemudoma sedel na klop Krima kot pomočnik Bojana Čotarja. Nato je prišlo vabilo sarajevske Bosne, s katero je igral v ligi prvakov in osvojil državno prvenstvo. Naslednji izziv je bila Škofja Loka, nato pa se je k Slovanu prvič vrnil kot trener in ga popeljal v prvo ligo.

A lansko jesen se je ljubezen ohladila – začelo se je Slovanovo trenersko kolobarjenje, saj je na treningih in tekmah ekipo vodilo kar pet različnih oseb –, januarja pa je Cvijič drugič v karieri postal trenerski legionar. Sprejel je povabilo iz najjužnejšega avstrijskega mesta Borovelj in prevzel tamkajšnjega prvoligaša.

Ferlach je premierno nastopal med avstrijsko elito, imel najnižji proračun in na koncu tesno izpadel iz lige. A zato v klubu niso naredili revolucije. "Gre za napol amaterski klub. Obstajajo določene prioritete pred rokometom. Zavestno so se odločili, da imata služba in študij prednost," pojasnjuje avstrijske okoliščine 42-letni Ljubljančan. Ne le pred letošnjo, Ferlach je bil v pripravljalnem obdobju redni gost slovenskih dvoran že v prejšnjih letih, za kar zaradi omenjenih obveznosti ekipa iz Borovelj izrablja praznike in konce tedna.

Čeprav je zdaj drugoligaš, je Cvijič zadovoljen z organizacijo kluba. Članske tekme prihaja gledat okrog 600 navijačev. Obljub na slepo ni. Kar se dogovoriš, prejmeš, čeprav razsipanja ni: "V Avstriji ne delajo po principu 'saj bo'. Ko je proračun kluba potrjen, se začnejo konkretno pogovarjati. Res pa je, da v Borovljah v veliki meri živijo od klubskega bifeja. Gre seveda za prodajo sendvičev, piva, sokov in kart. Mislim, da jim napolni kar 30 odstotkov proračuna."

Ta bo v drugi ligi znašal okrog 150 tisoč evrov, Ferlach, pri katerem od Slovencev igrajo brata Mujanovič ter Miha Tomšič, pa se namerava vrniti po čim krajši poti.