Je zmagovalec res lahko le eden? Ne vedno.

Pokalni konec tedna v Kopru, od koder je najbolj zadovoljno odhajalo Celje, ki je osvojilo skupaj 18. in četrto zaporedno zvezdico, je bil kar bogat z doživljaji. Kot tudi s spoznanji.

Eno izmed njih pravi, da je celjska prednost v menjavanju igralcev, pravzaprav nemenjavanju. Trener Branko Tamše, ki zahteva "dril", brezkompromisno nepopustljivost do konca, tudi ko je tekma že davno dobljena, ima namreč strategijo, da njegovi rokometaši igrajo tako v obrambi kot v napadu. To seveda bistveno manj ovira ritem igre kot ob menjavah. Gorenje izvaja eno, včasih tudi dve, manevrski prostor Ivana Vajdla pa so bistveno zožile poškodbe in bolezni.

Mladenič, ki preskakuje razrede kot za stavo

Koprska ekipa se je že po slabih letih delovanja povzpela na rob prve lige in na sklepni turnir pokala ter na njem osvojila tretje mesto. Za njo je kar 39 zaporednih prvenstvenih zmag v drugi in 1.B-ligi. Uspeh je bliskovit, a ne instanten. Mlade selekcije so v klub prišle kot zapuščina pokojnega Cimosa, zdajšnji trenerji, nekateri so delovali tudi v "starem" klubu, jih brusijo in nadgrajujejo. Članska ekipa je polna najstnikov, igralcev, ki imajo tehniko, višino, roko – za nekaterimi so se že dvignile obrvi večjih klubov –, predvsem pa srce. To so najbolje pokazali v polfinalu, ko so kodrali živce Gorenju vse do končnice.

Koper se je spet izkazal tudi kot odličen organizator, navijanje je bilo vrhunsko, v dveh dneh je Bonifiko obiskalo več kot štiri tisoč gledalcev. Vodstvena ekipa, ki drži pokonci koprski klub, je majhna, a zanesenjaška in predana. Klub ima odlične pogoje za delo, za sabo navijače, dejaven je v trženju, ima lično spletno stran, ažuren profil na Facebooku, še kakšna objava na Twitterju več ostaja izziv za prihodnost. Koprčani so dokazali, da volja najde pot in da je mogoče za slovenski prostor privlačen produkt pripraviti tudi z malo denarja.

O razkošju, kakršno je bilo v Cimosovih časih, ni sledu. Vrednote so drugačne, veselje do igre in morda stotak ali dva za spodbudo. Koper je na pragu prve lige. Njegova vrnitev bo slovenskemu prvenstvu gotovo dala dodaten impulz. S kakšnim vrnjenim izgubljenim sinom ali igralcem iz bližnje okolice bi lahko Primorci znova postali stabilni prvoligaši. Kakovostno delo v vseh sferah bi morali prepoznati tudi pokrovitelji. S bronasto pokalno kolajno in izvrstno organizacijo je Koper 2013 eden od zmagovalcev tako na igrišču kot zunaj njega. Samo da ne bodo ambicije poletele v višave. Na to iz groba opozarja pokojni Cimos.

Za v klubske albume

Dol TKI Hrastnik je bil najmanjši klub na turnirju, kjer je tako kot Koper nastopil premierno. Četrta ekipa 1.B-lige si je za cilj zastavila tretje mesto. Uresničila ga ni, brez dvoma bi bilo to veliko lažje izvedljivo, če bi lahko igral v številnih prvoligaških bitkah prekaljeni Gregor Klepej. Fizično podrejeni Zasavci so proti Koprčanom padli v končnici in plačali davek dveh težkih tekem v dveh dneh. A četrto mesto je zanje verjetno enako zmagi. Tudi oni so potrdili dragocenost "malih" klubov, ki delujejo in poslujejo z realnim pogledom.

Med ene od zmagovalcev sem jih uvrstil tudi zaradi navijačev, ki so, odeti v značilne svetlo zelene majice, izvedli pravo romanje v Koper. To so podobe, ki bodo krasile klubske albume in almanahe.

Ljubo zdravje

Za Gorenje to vsekakor ni bil zmagovalni konec tedna. Prišli so po naslov, a se zdi, da so si ga Celjani bolj želeli. Tokrat jim je spodletelo, a sezona še zdaleč ni pri kraju. Velenjčani so v igri za sklepni turnir pokala EHF in tudi v prvenstvu bodo lahko zdravi – tako kot pred dvema letoma so poškodbe spet napadle krožne napadalce – povedali še kakšno bistveno odločnejšo besedo.

Kaj pa liga?

Pokal je res specifično tekmovanje, odvisno tudi od dnevnega navdiha. A prinesel je kar nekaj pozitivnih sporočil. Da bi ta le pripotovala tudi do ligaškega dogajanja, ki je, čeprav še zdaleč ne vedno slabo, pogosto turobno. Da igra veliko mladih, je sicer dobro. A klubi so v težavah, kakovost je upadla, razlike med vrhom in dnom so gromozanske in nekaj bo treba storiti. Tekme s 25 ali več goli razlike v eno ali drugo smer ne koristijo nikomur. Ne igralcem ne trenerjem, predvsem pa ne navijačem.