Špela Perc se vrača k drsalnim koreninam

Vedno vitalna in energična osebna trenerka in strokovnjakinja za pilates in gyrotonic Špela Perc je v svet umetnostnega drsanja zakorakala pri rosnih štirih letih. Kot se rado zgodi, povsem po naključju. Svojo starejšo sestro, danes žal že pokojno atletinjo Jernejo Perc, je spremljala na tečaj drsanja, nato pa se tudi sama zaljubila v ledeno pravljico estetskega gibanja.

"S starši sem se vsak Jernejin trening smukala okrog ledu. Tudi ko še nisem imela drsalk, sem poskrbela, da so me trenerji zadnjih pet minut treninga vozili po ledu," se spominja svojega začetnega spoznavanja z ledeno ploskvijo. Tako kot sestro so trenerji tudi njo prepoznali kot talent in tako se je kmalu priključila Drsalnemu klubu Celje.

Šolo bi obesila na klin in odšla drsat onkraj Luže Že kot mlada deklica je gojila visoke ambicije. Kot tretješolka je staršem slovesno sporočila, da bo šolo obesila na klin in odšla v ZDA, kjer bo nastopala na drsalni reviji Holiday On Ice. No, starši so hitro dojeli, kam pes taco moli in samozavestni in ambiciozni deklici z jasno zastavljenimi cilji hitro dali vedeti, da je šola na prvem mestu, ko pa bo ta dokončana, lahko drsa, kjerkoli želi.

Kar naenkrat v čistem profesionalizmu In drsala je marsikje. Največ časa v rodnem Celju, kjer je trenirala vse dni v tednu, ob koncu tedna pa tudi po dvakrat na dan. "Sledili so poletni treningi v Nemčiji in ne da bi se sploh zavedala, kdaj se je to zgodilo, sem kar naenkrat zapadla v čisti profesionalni šport. Do fakultete je bilo moje življenje posvečeno izključno drsanju in ničemur drugemu. Drsanje je bilo moje življenje," je odkrito spregovorila o svojih sanjah. Bila je članica jugoslovanske reprezentance, tekmovala je na državnih in mednarodnih tekmovanjih, tudi na svetovnem prvenstvu.

Še danes se z veseljem spominja romantičnih časov v športu, ki jih je danes zamenjala čista tekmovalnost. "Včasih smo pač drsali, ker smo radi drsali. Nismo se obremenjevali z rezultati. Starši so nas spremljali na treninge in tekmovanja, vsi skupaj smo bili kot ena velika družina."

Kot da letiš Zanimivo je, da se Špela tudi v puberteti, ko mlade športnike tako radi premamijo zunanji nešportni dražljaji, drsanja ni nasitila, niti ji ni zmanjkalo motivacije. Drsanje je ohranilo tisti svoj čar, ki ga primerja z letenjem. "Ko si res dobro natreniran, je občutek drsenja na ledu podoben občutku letenja in popolne svobode … pa ta hitrost, estetsko gibanje …"

Boleča izguba Po poškodbi je drsalke postavila v kot, dišalo ji ni niti rekreativno drsanje. "Konec drsalne kariere je bil zame tako boleča izguba, da sem se morala povsem umakniti z ledu. Čeprav so me nagovarjali, da bi v svetu drsanja ostala kot sodnica ali trenerka, tega nisem zmogla. Preprosto nisem več prihajala na drsališče. Kot nekdanji umetnostni drsalki bi bilo drsanje v krogu zame tako, kot bi turnemu smučarju rekli, naj se spušča po poligonu."

Zoltan poskrbel za novo srečanje z ledeno ploskvijo Z ledeno ploskvijo je znova začela spletati prijateljske vezi novembra lani. Sprva je na drsališče zahajala kot spremljevalka štiriletnega sina Zoltana, ki se je spoznaval z osnovami drsanja – a je mami že zelo zgodaj dal vedeti, da ne namerava postati umetnostni drsalec, ampak prej hokejist –, nato jo je hitro spet posrkalo v drsalni vrtinec piruet in skokov.

Znova je srečevala ljudi iz drsalne preteklosti, nekdanje trenerje, sodnike, dekleta, s katerimi je nekoč trenirala. "Počasi so me začeli nagovarjati, naj se preizkusim na drsalnem tekmovanju za veterane, tako imenovani Adult Figure Skating Championship, in tako se je začelo. Ni bilo težko, kajti želja po drsanju je v meni tako ali tako vedno tlela."

S kolegico iz drsalnih vod, danes sodnico umetnostnega drsanja Matejo Avbreht, sta se odločili, da poskusita. Novembra sta začeli trenirati. "V veliko pomoč nama je Janez Bonač, sicer sinov učitelj drsanja in nekdanji umetnostni drsalec, ki je z ženo Živo, nekdanjo balerino, že lani nastopil na omenjenem tekmovanju."

Špela trenutno trenira dvakrat tedensko, a frekvenco treningov bo v času intenzivnih priprav na tekmovanje – to bo konec maja v Oberstdorfu –, bržkone morala znatno povečati. Za zdaj gre vse po načrtih, pili program, a priznava, da bo potrebovala še nekaj pomoči koreografinje, ki bi ji pomagala izpopolniti detajle.

"Vse je tako, kot je bilo, le da danes na ledu občutim veliko sproščenost, ki je v profesionalnem športu, kjer si konstantno usmerjen v nek cilj, rezultat, skorajda ni več," priznava Špela.

Ker potrebuje rezultat z državne ravni, bomo zanjo lahko stiskali pesti že marca, ko se bo bržkone preizkusila na pokalu Slovenije.

Špela priznava, da pridejo dnevi, ko se tepe po glavi, kaj ji je poleg natrpanega urnika vsega tega treba, a občutek na ledu poplača vsa odrekanja.