Zlato odličje vseskozi v Kozmusovem žepu

Noč je bila kar mirna, brez pretiranega veseljačenja. Navsezadnje se je na štadionu "Ptičje gnezdo" zaradi vseh obveznosti zadrževal še lep čas po osvojenem naslovu olimpijskega prvaka v metu kladiva, tako da je v Slovensko hišo, kjer so ga pričakali atletski prijatelji in oktet zvestih navijačev, prišel dokaj pozno. Časa za slavje bo imel vsekakor še dovolj, predvsem po vrnitvi v Slovenijo. "Še vedno nisem zbral vseh misli. Potreboval bom še kakšen dan ali dva," je bil dan po uspehu kariere sproščen, umirjen in še vedno nadvse skromen Primož Kozmus, ki ima zlato olimpijsko odličje ves čas ob sebi. "Medalja je v žepu," pravi prvi atletski olimpijski prvak v zgodovini slovenskega športa, ki se je na seznamu zlatih slovenskih olimpijcev pridružil Leonu Štuklju, Miru Cerarju, Rolandu Pušniku, Alenki Cuderman, Rajmondu Debevcu, Luki Špiku in Iztoku Čopu.

Odmevi, odzivi, čestitke … "Čestitke se res kar kopičijo. Podobno je bilo že ob srebrni medalji na svetovnem prvenstvu v Osaki. Slišal sem tudi, da so v Brežicah pripravili ustrezno slavje. Prepričan pa sem, da bo zelo veselo tudi tedaj, ko bom prišel domov," razlaga Kozmus, ki se bo v torek vrnil v domovino. Priznava sicer, da bi s prijatelji, ki so zanj navijali s tribun "Ptičjega gnezda", prav rad ostal še kakšen dan v Pekingu, vendarle pa ga po drugi strani vleče domov. Tam ga bržkone čaka še obilica obveznosti, še nekaj tekem in nato več kot zaslužen oddih. Preživel naj bi ga na jadrnici nekje na Jadranskem morju.

Recept? Delo!

Če novega olimpijskega prvaka vprašate za šampionski recept, sprva le skomigne z rameni. Nato pa se le spomni prelitega znoja, poškodb, razočaranj, ur, ki jih je namesto na zabavah preživel na potovanjih in treningih, ter železne volje. "Delo, delo in še enkrat delo. Brez tega ne gre. Do uspeha lahko pride le atlet, ki prisega na športno življenje. Moj dan je posvečen le športu. Jasno, tudi jaz si privoščim oddih ali pa večerno zabavo. Toda okrog 90 odstotkov dni moraš živeti za šport. Ko govorim o delu, ne mislim zgolj na fizično delo. Tudi psihološka priprava je nadvse pomembna. Gre za sestavljanje celostne slike," pravi slovenski rekorder, ki je v olimpijski nastop v Pekingu vložil skorajda vse. Zato si verjetno lahko predstavljamo, kakšni so bili njegovi občutki pred tedni, ko mu je proces priprav prekinila neugodna poškodba kolena, ki bi lahko ob najbolj črnem scenariju preprečila celo njegovo kitajsko avanturo. "Žal je tudi to sestavni del športa. Vsi trdo delamo, pogosto prekosimo sami sebe in gremo "na nož". Poškodbe so mi jo zagodle že večkrat. Tokrat so se težave pojavila ob nepravem času. Na srečo sem se s strokovnjaki hitro odzval, tako da je sanacija uspela."

Kevo: Na vrhu Olimpa

Med tistimi, ki so ob Kozmusovem olimpijskem zmagoslavju še posebej uživali, je bi brez kančka dvoma tudi njegov športni sopotnik in dolgoletni trener Vladimir Kevo. "Poplačano je trdo delo. Vedel sem, da je dober, a potreboval je tudi kanček sreče. Na svetovnem prvenstvu v Osaki je v zadnjem metu izgubil naslov prvaka, zato sem v zadnji seriji le upal, da se zgodba ne bo ponovila. Preživeli smo. Zdaj smo na vrhu Olimpa. Uživajmo štiri leta," je dejal Kevo, na vprašanje, kolikšen met ima Primož trenutno v "rokah", pa je kot iz topa izstrelil: "82,02 metra (dosežek v finalu OI, op. p.)."

Kevo upa, da bo Kozmusov olimpijski uspeh privedel tudi do ustreznejšega odnosa krovnih organizacij in posledično do boljših delovnih razmer. "Z razvojem Primoževega rezultata se je marsikaj uredilo. Dobil je kar nekaj pokroviteljev in manjših donatorjev, ki pokrijejo večji del proračuna. V zadnjem času se je popravilo tudi financiranje Atletske zveze Slovenije, medtem ko pa je financiranje Olimpijskega komiteja Slovenije porazno. Dokler država ne bo sistemsko uredila statusa športnikov in trenerjev, se nam ne piše nič kaj dobrega," je bil kritičen trener, ki že desetletje in pol drži roko nad Kozmusovo kariero.