Toliko medalj, da jih je treba z letalom pripeljati večkrat (video)

Del slovenskih olimpijcev se je vrnil v domovino. Čeprav izmučeni od nastopov, časovne razlike in predvsem podaljšanega potovanja, so junaki Sočija podelili nekaj misli tudi s sedmo silo. Pričakalo jih je kakšnih 500 kislemu vremenu navkljub izvrstno razpoloženih navijačev, ki so poskrbeli za vzdušje, primerno najuspešnejšim igram v slovenski zgodovini.

Bronasti torek

Olimpijske igre v Sočiju se še niso končale, a so že zdaj najuspešnejše v slovenski zgodovini. Prinesle so kar sedem kolajn: dve zlati, srebrno in štiri bronaste. Trije ponosni nosilci žlahtne kovine so v zgodnjih četrtkovih zgodnjih jutranjih urah pristali na Brniku, poleg njih pa še hokejisti, ki so deželi z eno profesionalno ekipo priigrali četrtfinale na prvih igrah, na katerih so nastopili.

Teja Gregorin, bronasta biatlonka, je, poudarjeno osvetljena od bliskavic številnih fotoaparatov, podčrtala, da je ves čas verjela vase, trenerje, serviserje in ostale člane ekipe: ''Ko sem zadela zadnji strel, sem verjela, da lahko prehitim še tri konkurentke. Počutila sem se močno, s strelišča sem odšla kot šesta, nato so tekmice padale druga za drugo. Ne zavedam se še, kaj sem dosegla. Upam, da se bom kmalu in da bom uživala v teh lepih trenutkih.''

Pretekli torek je bil – v razmiku le približno dveh ur – bronast tudi za smučarsko tekačico Vesno Fabjan. ''Moja medalja je bila najmanj pričakovana, a mogoče najbolj želena. S to mislijo sem šla v tekmo. V to sem verjela, s to mislijo vsa leta trenirala. Korak za korakom sem šla od kvalifikacij naprej. V finalu se nisem ozirala na druge. Nekateri so mi dejali, zakaj sem šla tako namrščena na štart. A veliko raje se smejem na cilju. Zame je medalja kot zlata, težko prigarana. Mnogi so že obupali nad mano, jaz nisem,'' je moč vztrajnosti potrdila Fabjanova.

Ni glasen, govori na skakalnici

Skakalec Peter Prevc je iz Sočija pritovoril kar dve kolajni. Marsikdo bi se uspehov veselil veliko bolj vihravo, a ne mladenič iz Dolenje vasi. ''Mislim, da s svojimi dejanji veliko povem. Svoje veselje imam na skakalnici, tam pokažem, kaj znam,'' je dejal 21-letnik, ki ga kljub zdaj že značilni hladnokrvnosti nikakor ne zebe. ''Grejejo me adrenalin, želja, koncentracija. Vsak je osredotočen na svoje nastope.''

Ni pozabil poudariti izrazitega ekipnega duha slovenske reprezentance: "Biti član take ekipe je res nekaj izvrstnega, z uspehi drug drugega spodbujamo in res je užitek skakati s takimi ljudmi okoli sebe."

Blagodejna izmučenost

Tomaž Razingar je še dopoldne igral četrtfinalno tekmo s svetovnimi prvaki Švedi, zato je bila utrujenost na njegovem obrazu več kot razumljiva. A če je izmučenost lahko blagodejna, potem si upamo staviti, da je takšno občutil tudi kapetan sedme reprezentance in enega največjih presenečenj olimpijskih iger.

''Reprezentanti smo dihali skupaj. Za veliko večino je bilo presenečenje že, da smo sploh šli. Pokazali smo, da smo konkurenčni in dobri,'' je povedal Raza, globoko počaščen tudi zaradi izkušnje nošenja slovenske zastave in družbe osvajalcev kolajn: ''To je velika čast za hokejiste. Tudi mi smo pokazali, da spadamo na olimpijske igre. Več kot dostojno smo zastopali Slovenijo.'' Nismo dvomili. Nikakor ne. Svoje vtise je sklenil na moč pomenljivo: ''Morda se bo slišalo grdo, a ta ekipa ima jajca.'' Najbrž pa ni treba posebej dokazovati, da je veliko v hlačah tudi ostalih olimpijskih reprezentantov.