Raje je z dveletnim sinom kot pa na blazinah

Pred tremi leti bi skoraj uresničila otroške sanje, saj se je na olimpijskih igrah v Londonu uvrstila med osem najboljših. Ni se izšlo po željah. Ostala je brez odličja, leta so naredila svoje, zato je v njej dozorela odločitev, da se posveti novemu poklicu. Postala je mamica, a je ljubezen do juda vseeno zadržala kot del njenega vsakdana.

Bogate izkušnje skuša zdaj prenesti na varovanko Vloro Beđeti. V Bakuju jo je spremljala kot trenerka in dvoboj podoživljala s posebno vrsto treme. "Je podobna tisti, ki sem jo čutila kot judoistka, a se pozna, da nisem več na blazini in je ne morem kar tako dati ven (smeh)," se je znašla v novi vlogi.

Ima svoj način vodenja. Ko je ob tatamiju, ni tako glasna, kot je denimo pri pripadnikih močnejšega spola Marjan Fabjan, niti nima vnaprej pripravljenih motivacijskih govorov. Pridejo spontano, iz srca.

"Z Vloro dobro sodelujeva. Moj način vodenja ji ustreza. Zaupava druga drugi. Res škoda, da je imela takšno smolo in tako nesrečno izgubila v Bakuju."

Usodna je bila kazen, ki jo je prejela v zadnjih sekundah

Beđetijeva, ki se pri 23 letih že lahko pohvali z bronastima medaljama z evropskega in svetovnega prvenstva, je tesno izgubila prvi in edini dvoboj na evropskih igrah. Obe borki si v konkurenci do 57 kg nista priigrali nobene točke (0:0), je bila pa za Celjanko usodna kazen, ki jo je prejela v zadnjih sekundah srečanja.

"Bila sem zelo blizu zmage. Tekmico sem držala v končnem prijemu, zmanjkala mi je le sekunda ali dve, pa bi povedla. Takrat bi mi bilo lažje," je pojasnjevala zamujeno priložnost. Pred mikrofonom je spretno skrivala razočaranje, a nato priznala: "Pač. Nekaj časa bom še lahko skrivala čustva pred vsemi, potem pa ne bom zmogla več. Posebej po takem porazu, ko sem bila izjemno blizu zmagi." Premagala jo je zahodna soseda, Italijanka Giulia Quintavalle. Izkoristila je izkušnje, saj je od Vlore starejša devet let, v njeni vitrini pa se svetlika tudi zlata olimpijska medalja, ki jo je prejela pred sedmimi leti v Pekingu.

"Najbolj sva jezni, ker je izgubila tako tesno. Bila je celo boljša tekmica in nadzorovala potek borbe, nato pa izgubila zaradi kazni, ki jo je prejela nekaj sekund pred koncem. Žal ima tak renome pri sodnikih, da mora nujno 'metati' tekmico. Svetovna federacija se hoče znebiti juda brez metov in akcij, tako da so kaznovali Vloro."

Telo ji skuša nekaj dopovedati

Ko je Raša spremljala slovenske judoiste in judoistke na delu v čudoviti dvorani Heydar Alijev Arena, je niso začele srbeti pete. Kar je bilo, je bilo in ni ji žal, da je končala kariero. "Ni mi več do tega, da bi se vrnila na blazine. Moja enotna matična številka občana (EMŠO) ni več na moji strani. Stara sem 36 let. Že na olimpijskih igrah v Londonu sem bila med najstarejšimi."

Da resnično ne zmore več vrhunskega ritma, je opazila, ko je bila sparing partnerica nekaterim reprezentantkam. In rezultat? Takojšen obisk pri zdravniku in fizioterapevtu ter bolečine v kolenu. "Fizioterapevt mi je dejal, da mi skuša telo vendarle nekaj dopovedati," se je nasmehnila Raša.

Doma jo pogrešata mož in dveletni sin. "Seveda bi bila raje z njima, kot pa da bi se mučila med blazinami." Zato ji novi poklic trenerke še kako ustreza. Tega je vesela tudi njena varovanka Vlora …