Lahko bi bil Ivan Veliki, a je še naprej Ivan Konrad

Slovenska ekipa v taekwondoju je na evropskih igrah štela štiri udeležence. Dihali so drug za drugega, se podpirali na treningih in tekmah, ko pa so nastopile tekme, ni nobenemu uspelo seči po medaljah, kar je bil veliki cilj.

''Razočaranje je ogromno. Vsaj pri meni. Kolikor pa poznam druge soborce, je tudi pri njih,'' je dejal Ivan Konrad Trajković, ki si je z dvema zaporednima petkovima zmagama v konkurenci nad 80 kilogramov zagotovil nastop v polfinalu, nato pa so se mu po dveh presenetljivo visokih porazih zaprla vrata do vstopa v klub dobitnikov medalj.

V Bakuju se je želel odkupiti za bled vtis iz Londona

''Več smo pričakovali od teh iger. Iskreno povedano, res ne vem, zakaj nismo osvojili niti ene medalje. Vzdušje na treningih je bilo sproščeno, tam je šlo odlično, tudi žreb ni bil slab. Vedel sem, da se lahko vmešam v boj za kolajne, a sem pregorel v želji,'' se je čudil neuspešnemu skupinskemu naskakovanju odličij.

Prve evropske igre kot športni dogodek so ga navdušile. Z velikimi tekmovanji ima že bogate izkušnje, čeprav je star komaj 23 let. Pred tremi leti je na evropskem prvenstvu v Manchestru osvojil srebrno medaljo, leta 2013 pa se je s svetovnega prvenstva v Mehiki vrnil z bronom. Nastopil je tudi že na olimpijskem turnirju v Londonu ter ponudil zanimivo vzporednico.

''Evropske igre v Bakuju so zagotovo močnejše kot evropsko prvenstvo, glede na vzdušje v športni vasi in dvorani pa me veliko stvari spominja na London 2012. Tam nisem pokazal vsega, kar znam. V Bakuju sem se želel odkupiti za to, a mi ni uspelo,'' si je očital študent matematike, v katerem se pretaka slovenska, hrvaška in srbska kri.

Nekaj je delal na silo, Španec pa ga je pametno kaznoval

Še vedno čaka na trenutek, ko bi se lahko pohvalil, da je našel zmagovalno formo iz leta 2013 in prve polovice lanskega leta. ''Na prvi borbi v Bakuju sem začutil, da sem pravi, tudi druga je bila v redu, v tretji proti Azerbajdžancu pa …'' je zajel sapo in za nekaj trenutkov nemo strmel v steno.

Ko se je srečal s skoraj glavo večjim domačim favoritom Radikom Alijevem, je pričakoval bolj izenačen dvoboj, nato pa že po dveh rundah izgubil kar za 15 točk. ''Pobralo me je fizično in tudi psihično,'' ga je strla nemoč proti evropskemu in svetovnemu prvaku, ki mu je na podelitvi medalj čestital tudi azerbajdžanski predsednik.

Za zadnjo borbo, ki prinaša bronasto odličje, je bil zelo motiviran. Vedel je, da lahko veliko dobi, a mu je na koncu zmanjkalo energije. ''Prva runda je še šla, potem pa nisem več začutil hitrih nog. Poskušal sem nekaj delati na silo, a me je Španec pametno kaznoval. Na koncu se je žal končalo s prevelikim porazom,'' ni skrival razočaranja po porazu s 3:15, po katerem je splavala po vodi možnost, da bi osvojil zgodovinsko medaljo za slovenski šport in postal prvi, ki bi mu okrog vratu obesili medaljo z evropskih iger.

''Zaradi tega, ker Slovenija še čaka na prvo medaljo, nisem čutil bremena. V teh dneh se nisem obremenjeval z mediji. Včasih je to slabo, včasih dobro, a sem raje ostal osredotočen na dvoboje in razmišljal, da grem lahko do konca. Kdo bi si mislil, da bom nato po dveh izvrstnih borbah doživel dva tako visoka poraza. Da sta se zgodila drug za drugim, se mi je zgodilo prvič v članski karieri.'' Visoka poraza v polfinalu in dvoboju za tretje mesto sta ga začudila, v isti sapi pa je dodal, da ne bosta povzročila prevelikih travm.

''Poraz je pač poraz. Isto je, če izgubiš za točko ali pa 12 točk. Bolj boli to, da sem bil blizu medalje, nato pa osvojil peto mesto,'' je najbolj žal zadnjemu mušketirju v slovenski reprezentanci, ki ostaja brez medalje. Taekwondoisti se tako podobno kot še nekateri člani slovenske odprave z evropskih iger vračajo praznih rok.