Avstrijci igraje izpolnili cilj, Slovenci pač ne

''Vedno znova, vedno znova, vedno znova – Avstrija,'' je ob koncu tretje in hkrati zadnje olimpijske tekme v smučarskih skokih odmevalo ob izteku velike skakalnice. Presenečenja ali kar senzacije ni bilo. Avstrijski skakalci, ki so v svetovnem pokalu razporejeni med drugim in petim mestom (vodi Simon Ammann, ki na ekipni tekmi ni skakal, saj Švica nima štirih skakalcev z mednarodno normo), so prelep sončen dan popestrili z nizom dolgih skokov. Bili so tako prepričljivi in suvereni, da bi si zlahka privoščili tudi večji spodrsljaj, a bi še vseeno pristali na vrhu. Da so premočni za vse tekmece so dokazali že v prvi seriji. Prav vsi štirje, Wolfgang Loitzl, Andreas Kofler, Thomas Morgenstern in Gregor Schlierenzauer, so bili najboljši v svojih skupinah. Z najdaljšim skokom serije (140,5 m) je izstopal slednji. Slika se je le malenkostno spremenila v finalni seriji, v kateri so bili najboljši v dveh skupinah, njihov prvi mož pa je v zadnjem skoku dneva pristal pri neverjetnih 146,5 metrih, a pri tem podrsal. Na ta način je Schlierenzauer edini skakalec na ZOI 2010 z medaljami na vseh treh tekmah.

Avstrija je na koncu za debelih 72 točk ugnala Nemčijo, bron pa so osvojili Norvežani. Sledili so Finci, Japonci, Poljaki, Čehi in kot zadnji v velikem finalu še Slovenci. Najšibkejši člen ekipe je bil po pričakovanjih Primož Pikl, zelo solidno je dvakrat nastopil mladi Peter Prevc, Mitja Mežnar je po slabšem prvem poskusu popravil vtis, podobno pa velja tudi za Roberta Kranjca, ki je v finalu postregel s kar 10 metrov daljšim skokom kot v prvi seriji.

Manjkal je le Debelak

Medtem ko je Miran Tepeš kot visoki predstavnik FIS v stolpu za žirijo spremljal vetrovne razmere in je trener Matjaž Zupan dajal znake svojim tekmovalcem za nastope, je poslovni direktor nordijskih disciplin pri SZS Primož Ulaga dogajanje spremljal pod vznožjem skakalnice. Od srebrnega četverca z ZOI 1988 v Calgaryju je torej manjkal le Matjaž Debelak. A novi rod je bil daleč od kanadskega uspeha in prav tako daleč od bronastega ameriškega podviga iz Salt Lake Cityja 2002. Osnovni cilj, skok v finale, so Slovenci sicer izpolnili, a Zupan je pred tekmo napovedoval uvrstitev med najboljšo šesterico. ''Z izjemo Avstrijcev so bile ekipe zelo skupaj, večjih napak pa ni bilo. Želeli smo več. V takšnih razmerah bi za kaj več potrebovali štiri razpoložene fante. Žal ni bilo prave sproščenosti, saj smo že začeli zelo trdo,'' je črto pod ekipno tekmo potegni glavni trener slovenske skakalne ekipe.

Kranjec: Hitro domov

Vtisi slovenskih skakalcev so bili tokrat primerljivi z letnicami rojstva. Medtem ko je starejši del ekipe nezadovoljno zmajeval z glavo, pa sta mlada Mežnar in Prevc vendarle našla kar nekaj razlogov za dobro voljo. ''Želeli smo dati vse od sebe. Menim, da smo to tudi storili, a ni bilo pravih daljav. Zdaj želim čim prej domov,'' je dejal Kranjec, katerega razočaranje izvira predvsem iz posamične tekme na veliki skakalnici. ''Sezona še ni končana. Čaka me še skandinavska turneja, v kateri bi si rad zagotovil mesto med deseterico, in nato Planica,'' je še dodal Kranjec. Drugačna bo Prevčeva pot, saj bo najstnik zaradi mladosti izpustil praznik pod Poncami, nastopom na igrah pa pripisuje visoko oceno. ''Danes je bil prvi skok soliden, v drugem pa sem bil preveč napadalen. Ekipa? Po pričakovanjih. Nisem razočaran in ne preveč zadovoljen. Načeloma pa sem z olimpijsko izkušnjo zelo zadovoljen.''

Po drugem skoku pa je bil zadovoljen Mitja Mežnar, ki je z doskokom pri 131 metrih upravičil trenerjevo zaupanje. ''Našel sem stare občutke,'' je dejal Mežnar in obžaloval slabše Piklove skoke. Tudi Savinjčan je med vrsticami priznal, da je ekipo pustil na cedilu. ''Ne morem biti zadovoljen. Na treningih sem bil boljši, danes pa ni šlo. Že v poskusni seriji nisem skočil dobro,'' je dejal Pikl.