Kristjan Čeh
Pariz 2024
Petek, 9. 8. 2024, 10.20
2 meseca, 3 tedne
Pogled atletskega strokovnjaka na dosežke Slovencev v Parizu
Albert Šoba: Malo razočaran nad rezultati na olimpijskih igrah, a jih razumem
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,41
"Od Kristjana Čeha smo vsi pričakovali medaljo, zgodil pa se je Jamajčan, ki ga nihče ni pričakoval, tudi v sanjah ne. Ampak to se v atletiki dogaja."
Sedemčlanska slovenska atletska reprezentanca na olimpijskih igrah v Parizu ni posegla povsem po vrhu, čeprav je imela z metalcem diska Kristjanom Čehom velikega favorita za medaljo. "Osebno sem malo razočaran nad rezultati na olimpijskih igrah, a jih razumem," nam je v oceni slovenskih nastopov povedal dolgoletni atletski trener in nekdanji vodja stroke pri Atletski zvezi Slovenije Albert Šoba. Natančno je tudi pojasnil, zakaj slovenski tekmovalke in tekmovalci na največjem tekmovanju sezone očitno niso bili v najboljši formi.
"Letošnja sezona je zelo specifična. Glede na to, da sem trener in sem vključen v delo, jo razumem. Naši boljši atleti razen Kristjana Čeha so tekmovali tako pozimi na svetovnem prvenstvu v Glasgowu, pa potem na evropskem prvenstvu v Rimu, ki ga je morala Tina (Šutej, op. p.) zaradi poškodbe na žalost izpustiti, zelo hitro po tem pa je prišla še olimpijada. Kot trener lahko rečem, da je izredno težko v tako kratkem času imeti tri vrhunce forme," je kot glavni razlog za nekoliko slabše predstave slovenskih atletov v Parizu poudaril Albert Šoba.
"To je preprosto grozljivo"
"Ta sistem 'rankinga' je zelo neprijazen do atletov, ki niso dosegli olimpijske norme. Ves čas se morajo boriti. To je preprosto grozljivo."
Vsak slovenski atlet se je moral odločiti, kaj mu je v sezoni najpomembnejše. "Je to olimpijada, je to evropsko prvenstvo ali zimsko svetovno? Razumem naše atlete, da na olimpijskih igrah niso bili v najboljši formi. Zavedati se namreč moramo, da je ta sistem 'rankinga' zelo neprijazen do atletov, ki niso dosegli olimpijske norme. Ves čas se morajo boriti, da bodo prek lestvic prišli do te velike tekme. In tako preprosto ne moreš tempirati forme. Ne da se. To je preprosto grozljivo. Ta sistem je za prireditelje teh tekem sicer pozitiven, z njim imajo pač omejeno število tekmovalcev, natančno vedo, koliko jih bo prišlo, in tako naprej. Vse to razumem. Vseeno pa olimpijsko norme doseže le približno polovica atletov in atletinj, druga polovica pa se mora celo sezono boriti za točke in uvrstitev na lestvici. Če imaš tri velike tekme v pol leta, ob tem pa moraš ves čas skrbeti, da boš prek 'rankinga' sploh prišel na te tekme, ne moreš tempirati forme," pojasnjuje Šoba.
"Osebno sem malo razočaran nad rezultati na olimpijskih igrah, a zaradi vsega, kar sem povedal, razumem tako naše trenerje kot atlete, da morda niso bili ravno v top formi na olimpijadi, saj je za naše evropsko prvenstvo morda bolj pomembno," je še dodal. Sistema uvrščanja na velika tekmovanja prek lestvic tudi kot atletski trener s 40-letno kilometrino še ni povsem sprejel, pravi: "Je zelo grob, sploh do športnikov iz držav, ki nimajo velikih tekem in ki ne morejo poskrbeti za svoje atlete. Za takšne je potem zelo težko tempirati formo. Zelo težko."
Hrvati ga imajo, mi ne
Norme za največja svetovna tekmovanja, z olimpijskimi igrami na čelu, so postavljene visoko. Izpolnijo jih lahko le najboljši tekmovalke in tekmovalci na svetu, tudi za preostale zaradi sistema uvrstitev prek lestvic še obstaja pot, a kaže, da tudi ta način omejuje športnike iz držav, kot je Slovenija. "Hrvaška denimo ima en zelo močan atletski miting, na katerem lahko svoje atlete, preprosto rečeno, 'sforsira'. To sem doživel lani, ko svoje atletinje preprosto nisem mogel spraviti zraven, zato, da so Hrvati svoji atletinji omogočili osvojiti čim večje število točk. Ne bomo o imenih, to zdaj ni pomembno, ampak dejstvo je, da mi takšne tekme nimamo. Naši atleti so odvisni od tega, kam bodo lahko prišli. In glede na to, da se vsaka država zelo trudi poskrbeti za svoje atlete in pri organizaciji tekem zavrača tiste, ki bi utegnili biti njihovi konkurenti, je vse skupaj še toliko težje. V Sloveniji se bomo morali odločiti in priti do ene dovolj močne tekme, na kateri pa bomo morali nato poskrbeti za svoje atlete. Ne zato, da bodo imeli ti čim močnejšo konkurenco, pač pa, da bodo imeli čim več teh rejting točk."
"Od Čeha smo vsi pričakovali medaljo, zgodil pa se je Jamajčan"
Jamajčan Roje Stona je presenetljivi olimpijski prvak.
No, kar zadeva igre v Parizu, naš prvi atletski zvezdnik Kristjan Čeh z rejtingi ni imel opravka, 25-letni Ptujčan je v svoji disciplini svetovna špica in brez težav presega norme za vsa največja tekmovanja in redno prejema vabila na največje mitinge. Tudi zato smo od njega na olimpijskih igrah lahko pričakovali največ, pa se je spet pokazalo, kako nepredvidljiva je atletika in kako širok je lahko krog favoritov, saj je Slovenec naposled ostal brez odličja, prehiteli so ga zlati Jamajčan Roje Stona, svetovni rekorder iz Litve Mykolas Alekna in Avstralec Matthew Denny.
"Od Čeha smo vsi pričakovali medaljo, zgodil pa se je Jamajčan, ki ga nihče ni pričakoval, tudi v sanjah ne. Čeh ni slabo vrgel, pa je bil kljub temu četrti," se je osupljivega in napetega dogajanja iz sredinega finala meta diska spomnil Šoba.
"Dokler ne bo njegov razum prevladal nad čustvi, bo nazadoval"
Kristjana Čeha sta v Parizu spremljala Anna Maria Orel in nov trener Mart Olman.
"Malo bom spet kritičen," je še pristavil in nadaljeval: "Čeh je premagal samega sebe. To lahko rečem, nisem več šef stroke in mi ni treba skrbeti, kaj bodo ljudje govorili. Ampak on je odličnega trenerja zamenjal za slabšega. Ne bom se spuščal v podrobnosti, ampak dokler ne bo njegov razum prevladal nad čustvi, bo nazadoval. On bi moral zmeraj metati več kot 70 metrov, in če bi to počel, bi bil tudi v Parizu prvi. Zdaj je iz 70 metrov prišel na 68 metrov. To je nazadovanje. Osebno mislim, da vem, kje je vzrok, upam, da to ve tudi sam, ampak težava je, da on tega ne prizna in zadeve verjetno ne bo popravil."
Kristjan Čeh je nedvomno samosvoj prvak, tik pred olimpijskimi igrami v Tokiu leta 2021 se je nenadoma razšel s trenerjem Gorazdom Rajherjem, saj naj bi prišlo do nesoglasja o vlogi Čehovega dekleta, estonske metalke kladiva Anne Marie Orel. Leta 2022 je začel sodelovati z nekdanjim estonskim prvakom Gerdom Kanterjem, ki je bil odločen, da slovenskega orjaka popelje do svetovnega rekorda, pa je tudi s tem letos, le štiri mesece pred igrami v Parizu, nenadoma prekinil sodelovanje. Razlog naj bi bile "nepremostljive razlike v pristopih k metodologiji usposabljanja". Dva dneva po razhodu je njegov trener postal Estonec Mart Olman, nekdanji metalec kladiva, ki je Čeha spremljal tudi v Parizu.
Neverjetna smola Tine Šutej
Proti poškodbam se preprosto ne da boriti.
Drugo najbolj vroče slovensko atletsko orožje v Parizu je bila slovenska rekorderka v skoku ob palici Tina Šutej, a je imela v Celju živeča Ljubljančanka letos neverjetno smolo. Na treningu pred junijskim evropskim prvenstvom v Rimu ji je zdrsnila roka in vrh palice se ji je zaril v biceps. Zaradi natrgane mišice je morala izpustiti evropsko prvenstvo, ostala pa je tudi brez kakovostnih priprav na vrhunec sezone in v Parizu se je vidno mučila, se sicer prebila v finale, a tekmo končala na 19. mestu. Bila je hudo razočarana in v solzah že nakazala, da se utegne kmalu upokojiti. "Ona je grozna borka, ona bi naredila vse, ampak proti poškodbam se preprosto ne da boriti. Tino razumem, dala je vse od sebe, ampak s to poškodbo preprosto ni mogla narediti več," z velikim razočaranjem ugotavlja tudi Šoba.
"Slovenska javnost, tako športna kot laična, mora razumeti ..."
Skakalka v višino Lia Apostolovski, bronasta z dvoranskega svetovnega prvenstva v Glasgowu, se ni uvrstila v finale olimpijskih iger, prav tako ne troskokašica Neja Filipič, pa tekačica na 800 metrov Anita Horvat. Tekač na 400 m ovire Matic Ian Guček je tudi po teku v repasažu ostal brez polfinala, v igri pa imamo še tekačico na dolge proge Klaro Lukan, ki je bila na pet tisoč metrov 22., danes pa lahko na deset tisoč metrov celo poskrbi za drugi najboljši slovenski atletski izid v Parizu. A bo v izjemno močni svetovni konkurenci to zelo težko, na evropskem prvenstvu v Rimu je bila denimo peta.
"Vsi naši atleti, ki pridejo na svetovno prvenstvo ali olimpijske igre, so vrhunski."
"Lia je bila fantastična na zimskem svetovnem prvenstvu in kot nekdanji trener Matica Osovnikarja razumem, kaj to pomeni. Ko ti dosežeš neki vrh, se delno izprazniš, potem pa si pod velikim pritiskom in je veliko težje tekmovati v nadaljevanju. Verjamem, da bo Lia spet kmalu na starih tirnicah, mora pa nekako opraviti ta prehod. Še enkrat poudarjam, da jo zelo dobro razumem.
Guček je imel manjšo poškodbo tetive, ki jo je imel že prej in upam, da se to ne bo vleklo. On je fantastičen talent in verjamem, da če ga poškodbe ne bodo ustavile, tako kot so Roka Kopitarja, bo še daleč prišel. Verjetno je bil tudi pri njem pomembnejši vrh evropsko prvenstvo kot olimpijada, saj se je zavedal, da je še premlad in premalo izkušen, da bi bil na olimpijskih igrah zelo uspešen, tempiral je vrhunec forme za Rim, nato pa je težko v tako kratkem času spet priti v najboljšo formo. Enako velja za vse ostale. Dali so vse od sebe in tukaj slovenska javnost, tako športna kot laična, mora razumeti, da so naši atleti, razen Čeha, neka sredina in se morajo hudičevo boriti za to, da bodo sploh prišli na neko veliko tekmo in da je zelo težko tempirati formo," pred previsoko letečimi pričakovanji svari naš sogovornik.
"Konkurenca v skokih je minimalna, v atletiki pa maksimalna"
"Konkurenca v skokih je minimalna, v atletiki pa maksimalna."
Strateško izbiranje vrhuncev sezone je za mnoge slovenske atletinje in atletinje nuja, ki jo diktira resničnost. V atletiki je konkurenca na olimpijskih igrah zastrašujoča, nekateri Slovenci se niti z osebnimi in državnimi rekordi ne bi vmešali v boj za mesto v finalu, kaj šele v boj za odličja. "Najbrž vsi, ki spremljate atletiko, dobro vidite, kaj svetovna atletika pomeni. V njej je 210 ali 212 federacij. Mi tega ne moremo primerjati s smučarskimi skoki, ki so v Sloveniji popularni in jih obožujem tudi jaz, ampak se z njimi resno ukvarja šest, sedem držav. V atletiki je 210 resnih, konkurenčnih držav. Tudi majhne državice lahko dosežejo izjemne uspehe, če imajo izjemne talente. Biti konkurenčen v atletiki je resnično težko. In tega se moramo vsi zavedati. Vsi naši atleti, ki pridejo na svetovno prvenstvo ali olimpijske igre, so vrhunski. Nikoli ne smemo tega pozabiti," še poudarja Albert Šoba.
Kristjan Čeh, ki ga je marsikdo že pred igrami kar prišteval med zanesljive dobitnike medalje, je pokazal tudi, kako v tem izjemno tekmovalnem športu, tudi malce bolj ozki disciplini, kot je met diska, prav nič ni gotovo. "Nič ni zagotovljeno, ne! Najde se neki Jamajčan, ki ga jaz niti poznal nisem. Pa se sprašuješ, kako je to mogoče? Ampak v atletiki se to dogaja. Se zgodi. Grozno, ampak tak je ta naš šport. Ni omejitev. Vsakdo lahko trenira atletiko, pogoji zanjo so povsod. Skakalnic nima skoraj nobena, razen tistih šest, sedem, osem držav. Pa da ne bo kakšne pomote, smučarske skoke dajem samo za primerjavo, nič nimam proti njim, sem velik ljubitelj, tudi sam sem nekoč skakal in moj brat je bil relativno dober skakalec. Ampak omogočajo res krasno primerjavo, lepo pokažejo ta kontrast med športi. Konkurenca v skokih je minimalna, v atletiki pa maksimalna," je še zaključil nekdanji vodja stroke pri slovenski atletiki.
