Zoran Ubavič: Nekoč bom zagotovo trener

Od sezone 1991/92, v kateri je dosegel 29 zadetkov, je minilo že polnoletno obdobje. Takrat je imela prva liga kar 21 klubov, Olimpija pa izjemnega strelca, ki je hladnokrvno izkoristil vsako napako tekmecev. ''Takrat sem izstopal v hitrosti. Tisti, ki so me 'držali', so bili malce bolj počasni (smeh), bil sem tudi dovolj iznajdljiv in se, tako radi rečejo, ob pravem trenutku znašel na pravem mestu. Vesel sem, da sem postal najboljši strelec ravno v sezoni, ki je nastopila takoj po razpadu Jugoslavije. Zanimiva so bila predvsem gostovanja v Naklem, kjer smo namesto na zelenici igrali skoraj sredi koruze, spominjam se tudi jeznega soseda, ki je vsako žogo, ki je končala pred njegovo hišo, hladnokrvno prerezal,'' se je Zoran Ubavič za trenutek preselil v sezono 1991/92, ki je poskrbela, da bo v zgodovini slovenskega klubskega nogometa zapisan z zlatimi črkami. Njegov dosežek – 29 zadetkov v sezoni – ostaja naslednikom nedosegljiv že 18. leto zapored. Vmes je iznajdljivi napadalec osvajal pozornost za Bežigradom, v Novi Gorici, Vevčah, Renčah, Celovcu, na Viču, za nameček pa je, takrat ko je že zabredel v peto desetletje, ''novi'' Olimpiji pomagal do ekspresne vrnitve v prvo ligo.

Prvega marca v dresu Litije

Minulo sezono je tekmovalno področje nekoliko zanemaril. ''Po zadnji tekmi Olimpije v tretji ligi, mislim da smo doma igrali z Dobom, sem si rekel, da sem že zadosti star in se lahko poslovim. Takrat so se v klubu že dogajale razne igrice in sem raje odnehal. Da pa sem sploh pristopil k projektu Olimpije, je najbolj zaslužen Primož Gliha. Bil je najbolj aktiven, da nas je ponovno zbral skupaj,'' je zaupal ''veteran'', ki je pred 18 leti zaigral na prvi uradni meddržavni tekmi slovenske izbrane vrste, na znamenitem gostovanju v Talinu (1:1). To je bil njegov prvi, obenem pa tudi zadnji nastop v državnem dresu. V minuli sezoni je pogrešal nogomet (in zadetke) do te mere, da bo ponovno stopil na igrišče. Oblekel bo dres petoligaškega kluba Litija. ''Prvega marca nas čaka prva tekma. Še vedno sem dobro pripravljen. Toliko, kolikor je potrebno,'' meni ''Zoki''. Trenerskih ambicij ne skriva. Bogate izkušnje je pred leti prenašal na mlade rodove ''zeleno-belih'', bil je tudi strateg NK Alfa Ljubljana. ''Nekoč bom zagotovo trener. Ne vem le, kje (smeh). V žepu imam A licenco. Mogoče bom v kratkem prevzel selekcijo U-12 pri Šenčurju, bomo videli.''

Nepozabna tekma v Brčkem

Kot najstnik je v konici napada oboževal Severnega Irca Georga Besta in Argentinca Maria Kempesa, spoštoval je tudi slog igre ''čarovnika'' iz Sarajeva, Safeta Sušića. V kasnejših letih ga je izmed napadalcev najbolj prepričal Španec Fernando ''Nino'' Torres, izmed Slovencev pa vedno nameni najlepšo besedo Zlatku Zahoviču. Za njegov najboljši nastop v življenju bržkone velja gostovanje pri Jedinstvu v Brčkem. Še v jugoslovanski drugi ligi, kjer je veljal rek, da vsak odhod na ''vroče'' gostovanje predstavlja tveganje na lastno odgovornost. ''Res je, takrat so bili gostitelji s strani sodnikov zelo zaščiteni, napeto je bilo tudi na tribunah. Ko smo zmagali v Brčkem s 3:1, sem dosegel dva zadetka. V tej sezoni smo blesteli in si priigrali vrnitev v prvo ligo. Tudi tam je bilo nekaj 'cvetk' ... Denimo tekma z Vardarjem v Skopju, kjer nam je sodnik razveljavil zadetek, dosežen po predložku s kota, češ da je bil prepovedan položaj. Na tisti tekmi, ki smo jo izgubili po enajstmetrovkah, sem nepravično prejel tudi rdeč karton. A to so bili pač takšni časi,'' je obujal spomine napadalec, rojen leta 1965 v Celju. Ko je z Olimpijo osvojil vse, kar se je v Sloveniji osvojiti dalo, se je preselil v Novo Gorico. Tudi z njegovo pomočjo se je nogometna krona iz Ljubljane preselila v mesto ''vrtnic''. ''Potreboval sem malce spremembe okolja. Do Olimpije nisem imel nobenih zamer, ni bilo tudi nobenih dolgov, saj je bil predsednik Zidar zelo korekten. A Gorica me je takrat poklicala in sprejel sem ponudbo.''

Fantje so prava klapa

Od prvoligaških tekem si kdaj pa kdaj na štadionu ŽAK ogleda Olimpijo, to pa je tudi vse. Glavno težavo slovenskega nogometa vidi v infrastukturi in financah. ''Denarja ni. Upam, da bo vsaj dokončan štadion v Stožicah, kaj pa bo s Pečečnikom in objektom za Bežigradom, pa mi dejansko ni povsem jasno.'' V boljšo voljo ga redno spravlja slovenska reprezentanca. ''Fantje igrajo super. So prava klapa. Mislim, da bodo blizu zlate generacije.'' Spominja se tudi še časov, ko se je pri mladincih Olimpije dokazoval Milivoje Novakovič, priložnosti v članski vrsti pa vseeno ni dočakal. ''Tako so pač menili trenerji. Se je pa že takrat videlo, da je Novakovič zelo talentiran.'' V prihodnosti kot trener ne želi narediti omenjenega spodrsljaja. Sploh pri napadalcih, ki jih pozna najbolje. Vprašanje je le, pri katerem klubu bo ''neuničljivi Zoki'' nudil trenerske usluge.