Vladimer Boisa: Morda bo pa 4:3 za Slovenijo

Gostovanje gruzijske reprezentance na Bonifiki smo izkoristili za kratek klepet s košarkarjem Vladimerjem Boiso, ki podobno kot njegov soimenjak Stepania nikoli ni skrival ljubezni do nogometa. Znašel se je v neprijetni zagati, saj se bosta drevi istočasno prekrivala dva velika športna dogodka. ''Žal se bom moral zahvaliti vabilu NZS, ki mi je poslala vstopnico za nogometno tekmo v Kopru. Gruzija je moja država, a imam pogodbo s košarkarskim klubom Olimpija, tako da bom zvečer v dvorani Stožice stiskal pesti za soigralce v evroligaškem dvoboju z Valencio,'' je zaupal odločitev 29-letni Gruzinec, ki ga je ljubljansko občinstvo zaradi dolgoletnih predstav v ''zeleno-belem'' dresu, izkazane srčnosti na parketu in nenazadnje srečni zakonski zvezi s Slovenko, kmalu vzelo za svojega. Zelo mu je žal, da bo zamudil gostovanje gruzijske reprezentance. Kakšen trening bi še preskočil, ker pa je drevi na sporedu uradna in hkrati zelo pomembna tekma, noče kar tako zapustiti soigralcev. Še en dokaz več, da spoštuje osnovne vrednote profesionalizma.

Druženje s Handanovičem in Iličem

Osebno pozna nekaj gruzijskih nogometašev, tudi selektorja Temurija Ketsbaio, ki je odlično načel kvalifikacijsko pot na EP 2012. Proti Grčiji in Izraelu je ostal nepremagan, tako da je pod Kavkazom že zaznati obronke nogometne evforije.

''Z nekaterimi gruzijskimi nogometaši se poleti, ko se mudim v Tbilisiju, družimo ob kavi, imam pa vendarle več prijateljev v slovenski izbrani vrsti. Odlično se razumem predvsem s Samirjem Handanovičem in Brankom Iličem,'' se je ''pohvalil'' trenutno poškodovani košarkar. Nogomet, najbolj pomembna postranska reč na svetu, si je izborila pomembno mesto tudi pod gruzijskim soncem. Zgodba o uspehu ni od včeraj, ampak vleče bogate korenine še iz časov Sovjetske zveze. ''Dinamo Tbilisi je bil vedno v vrhu sovjetske lige. Nogomet je v Gruziji res priljubljen. Kje pa sploh ni? (smeh) Resda imamo v košarki boljše rezultate, a nogomet je le nogomet. Na ulici ga igra veliko otrok, definitivno več kot v Sloveniji. Skoraj vsak mladi športnik ga igra do 12. leta, potem pa se odloči.'' Za največjega zvezdnika in ljubljenca gruzijske mladine je izpostavil kapetana Kakho Kaladzeja. Tudi zaradi dveh naslovov evropskega prvaka, ko se je na vrh povzpel z Milanom.

Naj raje padajo zadetki

Boiso po vrnitvi v Ljubljano še vedno pesti poškodba kolena. Na parket naj bi se vrnil januarja prihodnje leto. ''Komaj čakam vrnitev in nastop v Stožicah, ki ponuja imenitno vzdušje. Tudi v Tbilisiju imamo prenovljeno dvorano za 13.000 gledalcev, vesel sem tudi, ker imamo dva velika in udobna nogometna štadiona. Če bomo nadaljevali z uspehi v kvalifikacijah, lahko pridemo še daleč,'' meni krilni center, ki si bo primoran nogometni dvoboj med njegovo ''prvo'' in ''drugo'' domovino ogledati v televizijskem posnetku. Želi si, da bi na Bonifiki padlo čim več zadetkov.

''Tekma je prijateljska, tako da ne bom prav nič hud, če zmaga tudi Slovenija. Kdor koli bo zmagal, bo super. Samo da ne bo kakšnih poškodb ali incidentov. Naj raje padajo zadetki. Morda bo pa 4:3 za Slovenijo,'' je namignil dolgoletni član ''zmajev'', ki se je v Slovenijo preselil iz Zadra. Tam ga je nekaj časa vodil tudi Zmago Sagadin. ''Na Hrvaškem sem ohranil veliko stikov s prijatelji. Z nekaterimi smo že opravili stavo, saj bo prihodnje leto v Tbilisiju v kvalifikacijah gostovala Hrvaška. Komaj čakam tudi na to tekmo.''