V Srbiji je Slaviša Stojanović Slovencem zaprl usta

"Če si želiš uničiti kariero, postani selektor," je – v obdobju, ko je bil selektor Slovenije in bil na udaru številnih kritikov – govoril Slaviša Stojanović. Takrat je bil v očeh mnogih – predvsem tistih, ki so ga prečrtali, še preden je nastopil v službi selektorja, in tistih, ki imajo slab spomin – popoln trenerski analfabet. Zdaj je dokazal, da to še zdaleč ni. Da uspehi, ki jih je v vlogi trenerja dosegal v preteklosti, teh ni bilo malo, še zdaleč niso bili naključni.

Crveni zvezdi, največjemu nogometnemu klubu s področja nekdanje skupne države, je po dolgih sedmih letih čakanja, kar je za takega velikana cela večnost, prinesel naslov državnega prvaka. To mu je uspelo v sezoni, ki se je začela slabo. Z zgodnjim izpadom iz Evrope in neprepričljivimi predstavami nogometašev v rdeče-belih opravah. Takrat se je zdelo, da bo trenerska pot danes 44-letnega Ljubljančana doživela nov udarec. Da bo njegova kariera dokončno pokopana. Da bo zapravil priložnost na klopi nekdanjega evropskega prvaka, ki jo je, resnici na ljubo, dobil nekoliko nepričakovano.

Čeri ni manjkalo, nasprotnikov prav tako ne

Ko je bilo najtežje, se je dvignil kot feniks iz pepela in začel nizati zmago za zmago. Le izpad iz pokala in nesrečen, skorajda neverjeten poraz na prvenstvenem derbiju proti velikemu tekmecu Partizanu, sta bila tista, ki sta poskrbela za nekaj valov na mirni in predvsem prepričljivi plovbi do velikega, največjega trenerskega uspeha Stojanovića. Do nedelje in zmage nad OFK Beogradom na Marakani, na kateri se je nagnetlo skorajda 50 tisoč ljudi, ki so ustvarili vzdušje, primerljivo s tistim z največjih južnoameriških derbijev.

"Zdaj je čas, da se tudi jaz poveselim," je po zadnjem sodnikovem žvižgu tekme, v kateri si je Crvena zvezda krog pred koncem sezone nabrala neulovljivo prednost, dejal izkušeni slovenski trener. V tem trenutku je lahko globoko zajel sapo in si oddahnil. Po razburkani plovbi s potapljajoče se ladje je skočil na rešilni čoln in ga, zgolj z vesli in povsem sam, pripeljal do svetilnika. Ta se je nepričakovano prikazal na obzorju in osvetlil njegovo trenersko pot. Plovba res ni bila preprosta. Čeri ni manjkalo, nasprotnikov, ki so želeli križati začrtano pot, prav tako ne. Če karikiramo, seveda.

Najprej je bil zelo priljubljen, potem ...

Nekdanji nogometaš, povprečen klubski igralec Slovana, Ljubljane, Celja in Vevč, je trenersko pot gradil dolgo in načrtno. Najprej pri Slovanu na Kodeljevem, kjer je vzgojil verjetno najbolj nadarjen rod nogometašev v zgodovini slovenskega nogometa (Samir Handanović, Zlatan Ljubijankić, Luka Žinko, Andraž Kirm …), potem na klopeh drugoligašev Livarja in Domžal, s katerimi se je ekspresno prebil med elito in tam hitro navdušil.

Dva naslova slovenskega prvaka je osvojil z Domžalčani, marsikomu izmed svojih nogometašev odprl vrata do reprezentance in tujine, sam pa postal del majhne slovenske trenerske elite. Zelo priljubljen je bil takrat. Neobičajen trener, ki ga ne zanima zgolj nogomet in živi boemsko življenje. Roker po duši in srcu, pogostokrat je poprijel za kitaro in svoje glasbeno znanje rade volje pokazal tudi širšemu občinstvu. Takrat je bil, vsaj v očeh slovenske javnosti, na vrhuncu priljubljenosti.

Do tam je šlo vse, tako kot bi si lahko želel. Pozneje so se začele težave. Najprej pri Celju, pri katerem ni dobil plačila za leto dni dela, ki ga je uspešno opravil. S Celjani je spore razreševal na sodišču, vmes je za dve leti skočil v Združene arabske emirate. Oddaljil se je od slovenske javnosti in bil dve leti pomočnik Srečku Katancu, ta je bil takrat selektor tamkajšnje članske reprezentance.

Kandidat premožnega odvetnika obsojen na neuspeh

Potem je iz popolne izolacije vskočil v središče pozornosti slovenske javnosti. V najbolj zahtevnem obdobju, po velikih uspehih Matjaža Keka, je stopil v vlogo, za katero takrat še ni bil najbolj pripravljen. Na selektorski klopi je nasledil zelo priljubljenega Mariborčana, ki je odšel v nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah. Prišel je kot glavni kandidat novega predsednika Nogometne zveze Slovenije Aleksandra Čeferina. Premožnega odvetnika, takšni pa v javnosti, še toliko bolj v zdajšnjih časih, seveda niso najbolj priljubljeni.

Klavrna zgodba je trajala dobro leto

Tudi nesmiselne očitke na račun porekla, rojen je v Srbiji, je moral poslušati. Ni bilo malo takšnih, ki so se na vse pretege trudili, da bi v zadnjem hipu preprečili njegovo imenovanje za selektorja. "Ne vem, s čim sem si to zaslužil?" se je spraševal. Že takrat je bilo čutiti, da je obsojen na neuspeh. Tudi zato, ker so se v izbrani vrsti dogajali takšni in drugačni razdori. V tej igri, ki bi jo težko igrali tudi veliko bolj izkušeni trenerski mački, je hitro potegnil krajšo.

Tudi zato, ker je k zahtevni nalogi pristopil preveč bojazljivo, včasih netaktno in včasih preveč preračunljivo. Veliko je bilo potez, ki so bile napačne, še več opravičil, zakaj je do njih prišlo. Po zgolj letu dni in še nekaj mesecih, ko je bila Slovenija v družbi s Ciprom na dnu kvalifikacijske skupine za nastop na svetovnem prvenstvu, se je vdal tudi njegov velik podpornik Čeferin, priznal poraz in ga odslovil. Stojanovićeva trenerska pot je bila takrat na dnu.

Razveselil navijače, ki jih je več kot Slovencev

Potem je prišel klic iz Beograda, tam ga je podprl legendarni Dragan Džajić in mu, tudi v neugodnih časih, kril hrbet. Lahko se je zatopil v svoje delo ob igrišču, ga izpeljal brezhibno, na igrišču sta bila v veliko pomoč rojaka Nejc Pečnik in Dejan Kelhar – zanimivo, oba sta bila kamen spotike številnih komentarjev v času, ko ju je kot selektor Slovenije klical pod svoje okrilje, čeprav takrat v klubih praktično nista igrala –, in Crvena zvezda je kljub milijonskim dolgovom prišla do največjega uspeha v zadnjem desetletju.

Stojanović, nad katerim je v Sloveniji marsikdo že naredil križ, nekateri so ga tudi zasmehovali, je v Srbiji poskrbel za delirij tistih, ki jim srce bije za Crveno zvezdo. Takšnih pa je tam in po vsem svetu verjetno celo več kot vseh Slovencev skupaj.